sveti Izaija Kijevski – škof

Svetnik je bil doma v bližini mesta Kijeva. Sloves svetosti meniškega učitelja Teodozija (Feodozija) ga je privabil v Pečersko lavro, kjer je hitro napredoval v krščanski popolnosti in si hkrati pridobil solidno bogoslovno izobrazbo. Zaradi modrosti in duhovne razgledanosti ga je leta 1056 veliki vojvoda Zjaslav izbral za igumana (predstojnika) novega samostana sv. Demetrija, ki ga je pravkar ustanovil.
        Tu se je Izaija odlično uveljavil in si pridobil ugled pravega očeta samostanske družine. Leta 1078 je v pokrajini Rostov umrl mučeniške smrti sv. Leoncij (Leontij), ki je tod misijonaril in veliko ljudi spreobrnil h Kristusu. Iguman Izaija je postal njegov naslednik.
Posvetili so ga v škofa in začel je oznanjati evangelij v pokrajini okrog Rostova in Suzdalja. Ljudje so mu zaupali, ker je ostal dober in preprost, potrpežljiv in moder. Tla so bila prepojena z mučeniško krvjo in zato bolj sprejemljiva za Kristusov nauk. Pridobil je za vero tudi najbolj zagrizene pogane, ki jih je prepričal morda še bolj kakor z besedo s svojo osebno svetostjo. Deloval je brez hrupa, zvesto, preudarno, ves prežet z božjo ljubeznijo, ki jo je krepil z obilno molitvijo, posti in telesnimi napori.
        Po njegovem dvanajstletnem naporu sta okrožji Rostov in Suzdalj dobili že pravo krščansko podobo in le peščica poganov je še trdovratno vztrajala v odporu zoper krščanstvo.
        Umrl je na današnji dan leta 1090. Ko so čez sedemdeset let sezidali v Rostovu novo stolnico, so v njej z vsemi častmi shranili svetniške ostanke svetih Leoncija in Izaija. Ljudstvo je Izaija takoj po smrti častilo kot svetnika in se mu priporočalo. Cerkev je njegovo svetniško češčenje potrdila leta 1474 in leta 1547.
Vir