sveti Jakob (Dominik) iz Marke – redovnik in duhovnik

sveti Jakob iz Marke - redovnik in duhovnikO ljubezen in presveta Božja beseda! Ti razsvetljuješ verna srca; ti nasičuješ lačne; ti tolažiš žalostne; ti oplajaš vsa dobra srca; po tebi vzklijejo vse kreposti; ti rešuješ duše iz hudičevih ust; neverne spreminjaš v verne in delaš iz pozemeljskih ljudi nebeške (Iz govora sv. Jakoba iz Marke).
Med tremi Frančiškovimi svetniki petnajstega stoletja je sveti Jakob Markijski (de Marchia) najmanj znan. Bernardin Sienski je bil znamenit pridigar. Janez Kapistran je v zadnjih petih letih življenja zaslovel z boji proti husitom (krivovercem, ki so trdili, da je v verskih stvareh edina avtoriteta Sveto pismo, poglavar Cerkve ni papež, temveč Kristus, Cerkvi pripadajo le izbranci, ki živijo v milosti …) in zlasti s pridigami, s katerimi je vabil na križarsko vojsko proti Turkom Poznali so ga po vsej Evropi, kot zmagovalec pri Beogradu leta 1456 pa je za vse čase zapisan v zgodovino. Sveti Jakob iz Marke (v Bosni je deloval več let, imenovali so ga Markič), je bil prijatelj obeh. Svetega Bernardina Sienskega je imel za svojega učitelja v pridigarski službi, v svojem delovanju pa je imel več skupnega z Janezom Kapistranom.
Sveti Jakob se je rodil leta 1393 ali 1394 v Monteprandonu v anconski pokrajini kot najmlajši izmed osemnajstih otrok. Ob rojstvu je dobil ime Dominik in v otroških letih je bil pastir. Njegov prvi učitelj je bil sorodnik, duhovnik. V Perugii se je vpisal na vseučilišče in se vzdrževal s poučevanjem sinov premožnih plemiških staršev. Dokončal je študij in začel iskati smisel svojega življenja. Pot ga je vodila v Assisi, do Porcijunkule, kjer je leta 1415 vstopil v noviciat. Z zaobljubami je spremenil tudi svoje ime.
Postal je duhovnik in svojo pot začel v letu 1431 kot pridigar v Dalmaciji in nato deloval devet let v Bosni. V tem času je vsaj enkrat obiskal papeža, da mu je poročal o svojem delu. Ob tem obisku mu je papež zaupal novo poslanstvo, pridiganje po Madžarski. V vseh teh deželah si je sveti Jakob prizadeval za boj proti krivoverstvu, ki se je pojavljalo vedno močneje. V zgodovino se je zapisal tudi s pisano besedo. Iz mnogih ohranjenih listin je očitno, da je bil v svoji reformatorski vnemi oster, zaradi česar si je nakopal mnogo sovražnikov.
Po devetih letih se je sveti Jakob kot potujoči pridigar spet odpravil v Italijo. Iz zapisov, ki so v glavnem v italijanščini, je moč ugotoviti, da je skušal posnemati svojega velikega učitelja svetega Bernardina. Podoben mu je bil tudi v tem, da pred ljudmi ni nikoli odkrival in grajal slabosti ter napak duhovnikov, imel pa je navado, da jih je zbiral in jim prepričljivo govoril o njihovih stanovskih dolžnostih.
Potujoči pridigarji so morali večkrat nastopiti kot mirovni posredovalci med sprtimi mesti. Tako je sveti Jakob po dolgih pogajanjih leta 1445 spravil sprte prebivalce mesta Foligno. Dosegel je, da so se sporazumeli v šestih točkah in v nedeljo, 6. julija, so v njegovi navzočnosti na mestnem trgu slovesno prisegli, da se bodo držali sprejetega dogovora. Žal je ta dogovor, ki so ga imenovali Santissima unione – Najsvetejši sporazum, trajal le nekaj let. Razprtije so se začele znova, čeprav je velika večina meščanov želela, da bi mirovni dogovor ostal v veljavi za vedno. Leta 1446 mu je uspelo spraviti sprti mesti Ascoli in Fermo; štiristo meščanov iz Ascolija je prišlo z oljčnimi vejicami v Fermo, da so slavili praznik sprave.
V Jakobovih pridigah se pogosto srečujemo s socialno mislijo. Bil je velik prijatelj in zagovornik ubogih, saj je iz vsakdanjega stika z njimi poznal njihovo revščino in stiske. Z drugimi redovnimi brati si je prizadeval za ustanovitev posojilnic, imenovanih “Montes pietatis”, s katerimi so pomagali revnim in jih tako rešili oderuških obresti raznih judovskih “bančnikov”.
Od prvih redovnih let je sveti Jakob živel tako ostro in spokorno, da ga je celo njegov učitelj Bernardin opominjal k večji zmernosti, vendar njegovi opomini niso zalegli. Ostal je resen spokornik in pridigar spokornosti. Veliko je bral in študiral. Za samostan v domačem kraju Monteprandone je oskrbel za tiste čase kar obsežno knjižnico, ki je deloma še ohranjena.
Bilo mu je že skoraj osemdeset let, ko ga je papež prosil, naj se na željo kralja Ferdinanda odpravi v njegovo glavno mesto. Kralj je bil namreč slišal o čudežnih ozdravljenjih sivolasega potujočega pridigarja v raznih krajih. Čeprav je Jakob čutil, da ne bo več dolgo živel – pogosto je trpel zaradi ledvičnih napadov – je ustregel papeževi želji in se odpravil v Neapelj. Ker se mu je bolezen čedalje bolj slabšala, je le še poredkoma mogel pridigati v mestu ali v okolici. Malo pred smrtjo je z veliko pobožnostjo prejel zakrament za umirajoče. V hudih bolečinah je izdihnil 28. novembra leta 1476. Njegove posmrtne ostanke častijo v cerkvi sv. Marije Nove v Neaplju. Tu še danes počiva nestrohnjeno truplo. Papež Urban VIII. ga je leta 1626 razglasil za blaženega in Benedikt XIII. leta 1726 za svetnika.

MOLITEV NA GOD SVETEGA JAKOBA
O Bog, ti hočeš, da bi se duše zveličale in grešniki vrnili na pot kreposti. Svetega Jakoba iz Marke si napravil za odličnega oznanjevalca evangelija. Po njegovi priprošnji naj dosežemo odpuščanje grehov in večno zveličanje. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
Vir

V Neaplju (v Kampániji), smrt svetega Jakoba Picéni [pičéni] ali iz Marche, duhovnika, iz Reda manjših bratov, preslavnega po pridiganju in ostrosti življenja.
Vir

sveti Jakob (Dominik) iz Marke - redovnik in duhovnikDominik je bil, dokler se zanj ni zavzel njegov stric duhovnik iz Offida, preprost pastir domače črede. Po šolanju v Offidu in Ascoli se je vpisal na vseučilišče v Perugii, študije pa kot doktor civilnega prava končal v Firencah. Zaposlil se je v Bibbieni, a se kmalu odločil, da vstopi v frančiškanski red. Tako je leta 1515 začel noviciat v Porciunkuli pri Assisiju. Po posvečenju v duhovnika je prevzel službo pridigarja po nekaterih italijanskih pokrajinah, kasneje pa kot pridigar deloval v Dalmaciji in devet let v Bosni, kjer so ga klicali »Markič«. Naloga pridigarjev v tistih časih pa ni bilo samo oznanjevanje evangelija, pač pa tudi pobijanje krivih naukov in sekt, zlasti Cerkvi sovražnih nazorov »fraticellov«, v Bosni pa bogomilov. V tem času je deloval tudi na Češkem, Madžarskem in v Avstriji, kjer je ustanovil nekaj novih samostanov. V svoji reformatorski vnemi je znal biti precej oster in neizprosen, zaradi česar si je nakopal kar nekaj sovražnikov. Kasneje se je vrnil v Italijo in kot potujoč pridigal deloval predvsem med Milanom in Neapljem. Na način njegovega delovanja in oznanjevanja je veliko vplival njegov učitelj sveti Bernardin, predvsem pa sveti Janez Kapistran. Kot pridigar je moral velikokrat za izboljšanje razmer posredovati pri mestnih oblasteh, kot mirovni posrednik pa gladiti spore med mesti. Tako je znan njegov »najsvetejši sporazum« med prebivalci mesta Foligno pa tudi praznik sprave med mestoma Ascoli in Fermo. V svojih pridigah je bil velik zagovornik ubogih in socialno šibkih. Zanje je ustanavljal posojilnice, imenovane Monte pietatis, da bi jih obvaroval pred oderuškimi obrestmi judovskih bančnikov. Po papeževem naročilu je poskušal zbližati dve struji, ki sta se pojavili v redu: konventualcev (bolj popustljivi) in observantov (bolj strogi), a mu to ni uspelo. Bil pa je zato sam do sebe zelo strog, živel je skrajno spokorno, veliko je bral in študiral. Osemdesetleten se je na željo kralja Ferdinanda in papeža odpravil v Neapelj, da bi tam pridigal in čudežno ozdravljal. Tam je, že ves bolan in hirajoč, pridigal vse do smrti.
Ime:Pred vstopom v frančiškanski red se je imenoval Dominik. Izvor imena Jakob ni jasen; izhaja iz latinščine oz. grščine in hebrejščine, pomenilo pa naj bi: »On drži za peto« (Jakob je pri porodu držal brata Ezava za peto); pomeni lahko tudi »Bog naj varuje«.
Rodil se je 1. septembra 1391 v Monteprandonu v Anconi v Italiji, umrl pa 28. novembra 1476 v Neaplju v Italiji.
Družina: Rodil se je kot Dominik v revni kmečki družini Gangala kot najmlajši izmed osemnajstih otrok.
Zavetnik: Velja za zavetnika mesta Neapelj.
Upodobitve: Upodobljen je v frančiškanskem habitu, običajno s kelihom v desnici, iz katerega beži kača. Ponavadi ima v rokah tudi knjigo.
Beatifikacija: 12. avgusta 1624 ga je papež Urban VIII. razglasil za blaženega, 10. decembra 1726 pa papež Benedikt XIII. za svetnika.
Goduje: 28. novembra.
Misel:
»O ljubezen in presveta Božja beseda! Ti razsvetljuješ verna srca; ti nasičuješ lačne; ti tolažiš žalostne; ti oplajaš vsa dobra srca; po tebi vzklijejo vse kreposti; ti rešuješ duše iz hudičevih ust; neverne spreminjaš v verne in delaš iz pozemeljskih ljudi nebeške.«
Vir