sveti Janez Fakundski – duhovnik in puščavnik

Janez Fakundski        Rodil se je leta 1430 v mestecu San Facundo v severni Španiji. Pobožna starša sta bila dolgo let brez otrok, zato je bilo njegovo rojstvo zanju veliko veselje. Poslala sta ga v šolo v domačo benediktinsko opatijo. Po materini smrti se je oče drugič poročil. Da bi poskrbel za Janeza, mu je po takratni navadi poiskal duhovnijo z dobrimi dohodki, katero pa je zaradi Janezove mladoletnosti moral oskrbovati slabo plačan duhovnik namestnik. Janez pa je bil tako vesten, da se je duhovniji odpovedal. Potem je dobil službo na škofijskem dvoru v Burgosu in bil posvečen v duhovnika. Svojih novih dolžnosti pa ni jemal dovolj resno.
Ko je dobil dobrega spovednika, je temeljito spremenil svoje življenje. Odpovedal se je kanonikatu in župnijam, obdržal je samo kaplanijo. Poslej je živel spokorno, ubožno, veliko je molil, obiskoval bolnike in katehiziral. Bil je odličen pridigar in je s svojimi pridigami in z zglednim življenjem spreobrnil veliko ljudi. Spoznal pa je, da nima dovolj teološke izobrazbe, zato je šel za štiri leta na vseučilišče v Salamanko. Devet let je bil pridigar pri cerkvi sv. Sebastijana. V mestu je bilo zaradi krvnega maščevanja veliko družin na smrt sprtih. Janez Fakundski jih je z dolgoletnim vztrajnim prizadevanjem spravil in mestu vrnil mir.
V hudi bolezni se je zaobljubil, da bo postal redovnik, če ga Bog ohrani pri življenju. Ko je okreval, je prosil za sprejem pri samotarjih (eremitih) sv. Avguština v Salamanki. Po obljubah je najprej prevzel vodstvo novincev, kmalu pa so ga bratje izvolili za priorja. Kot redovnik se je še bolj posvetil dušam. Nešteto ljudi je spravil na pravo pot v spovednici, z molitvijo, s pridigami in zlasti s svojim svetniškim življenjem. Bog mu je dal izredni dar, da je videl v dušo spovedancev in znal predramiti njihovo vest. Tudi najhujše zakrknjence je spravil z Bogom.
Vojvodo Garzia, kateremu je bilo mesto podložno, je s prižnice opomnil, naj lepše ravna s svojimi kmeti. Ko ga je ta užaljen opsoval, mu je Janez odgovoril: »Čemu naj hodim na prižnico, če ne zato, da poslušalcem povem resnico, ne pa da gladim njihove napake? Pridigar mora resnico oznanjati, četudi bi moral zanjo preliti kri.« Umrl je po daljšem bolehanju 11. junija 1479. Še ko je živel, je delal čudeže, več mrtvih je obudil v življenje. – K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi in sovražnimi si ljudmi. Kot svojega zavetnika ga časte avguštinci ter mesto in škofija Salamanka.
Vir

Janez je sprva živel dokaj lahkotno in udobno, svojih duhovniških dolžnosti ni jemal preveč resno; ko pa je dobil dobrega spovednika in modrega duhovnega voditelja, je temeljito spremenil svoje življenje. Odpovedal se je ugodnostim, ki so mu jih prinašale različne župnije in kanonikat ter zaživel skorajda puščavniško. Bil je izvrsten pridigar, ki pa je znal vsakogar tudi ostro opomniti, kadar je ravnal narobe; kot iskan spovednik z izrednimi darovi je mnogo ljudi pripeljal nazaj na pravo pot, pomiril sprte in se zavzemal za zatirane.
Ime: Ime je hebrejsko, Johanan in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Slovenska oblika imena Janez pa je povzeta po latinski Joannes.
Janez FakundskiRodil se je leta 1430 v mestecu Sahagun (San Facundo) v severni Španiji, umrl pa 11. junija 1479 v Salamanki, prav tako v Španiji.
Družina: Bogata in pobožna zakonca Janez Gonzales de Castrillo in Sancia Martinez kar šestnajst let nista mogla imeti otrok, zato sta se toliko bolj razveselila prvorojenca Janeza, za katerim pa sta jih imela kasneje še šest.
Službe: Po posvečenju je postal stolni kanonik v Burgosu, nekaj časa je deloval v zavodu sv. Jerneja in bil pridigar pri župnijski cerkvi sv. Sebastijana v Salamanki, dokler ni vstopil k samotarjem (eremitom) sv. Avguština.
Skupnost: Red bosonogih avguštincev je leta 1610 ustanovil Thomas de Andrade. Imenujejo se po sv. Avguštinu, ker živijo po pravilih, ki naj bi jih napisal on. Posvečajo se različnim oblikam apostolata, glede na trenutne potrebe Cerkve. Razširjeni so v Evropi, Afriki, Ameriki, Aziji in Avstraliji. V redu je danes okoli 2800 bratov.
Zavetnik: K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi in sovražnimi si ljudmi. Kot svojega zavetnika ga častijo avguštinci ter mesto in škofija Salamanka.
Kreposti: Po spreobrnjenju oz. kasnejši ozdravitvi je živel res ubožno in spokorno, bil je mož molitve, skrbel je za bolnike in učil nevedne. Bil je odličen pridigar, človek sprave, saj mu je uspelo spraviti med seboj sprte družine v Salamanki.
Čudeži: Že za življenja mu pripisujejo številne čudeže (tudi obujanje mrtvih). Imel je izredne darove, da je lahko videl v duše spovedancev, bil je deležen številnih mističnih doživetij.
Upodobitve: Upodabljajo ga v črnem oblačilu avguštincev eremitov; večinoma drži v desnici kelih, nad katerim lebdi hostija, v levici pa knjigo.
Življenjepis: Njegov prvi življenjepisec je bil redovni sobrat Janez iz Seville, v slovenščini pa je prvi objavil njegov življenjepis znani bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin leta 1768.
Smrt: Postal naj bi žrtev zarote ženske, ki je s svojim razuzdanim in pohujšljivim življenjem marsikoga zapeljala v greh in pogubljenje. Janez jo je ostro grajal in svaril, obenem pa mu je uspelo iz njenih mrež rešiti nekega mladeniča. Iz maščevanja naj bi žena Janezu v vino za maševanje nalila strup.
Grob: Pokopali so ga v redovni cerkvi v Salamanki, danes so njegove relikvije v Španiji, Belgiji in Peruju.
Goduje: 11., prej 12. junija.
Vir