sveti Janez Klimak – opat in bogoljubni pisatelj

Janez Klimak        Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
O njegovi mladosti pripovedujejo, da je bila zelo srečna. Doma je bil nekje v Palestini (rodil se je pred letom 579). Priimek Klimak ima po svojem spisu s tem naslovom, kar pomeni Lestev. V njem je opisoval v podobi lestvice, ki jo je videl očak Jakob, kako se človek v duhovnem življenju vzpenja kot po lestvici z zemlje proti nebesom.
Že v mladih letih so mu rekli Sholastik, kar je takrat pomenilo v umetnosti in znanosti izobraženega človeka. Imenujejo ga tudi Sinajskega, ker je bil nekaj časa predstojnik samostana na Sinajski gori. Šestnajstleten je stopil v strog samostan v Aleksandriji, kjer se je pod vodstvom meniha Martirija vadil v ponižnosti in pokorščini. Potem je odšel v samotno puščavo. Razloček med boji, ki jih mora vojskovati menih v samostanu, in puščavnik v samoti, je takole označil v imenovanem spisu:
»Menih se mora vojskovati s skrbmi svojega okolja, puščavnik pa s silami večnosti. Menihu pride na pomoč brat, puščavniku pa angel,« pač zato, ker so se puščavniki v popolni samoti morali toliko časa bojevati s hudobnimi duhovi, da so dosegli popolno duhovno umirjenost in trajno zbranost v Bogu. Sam pove, kako trd je ta boj: »Menihi se bojujejo proti otožnosti (za sveto veselje), puščavniki pa zoper obup (za brezmejno zaupanje v Boga).«
Okoli leta 639 so prišli odposlanci samostana Raith na Sinajski gori in mu sporočili, da so ga tam izbrali za opata. Janez se je najprej vabila ustrašil, končno pa je prosilcem le ustregel in odšel na Sinaj. Tu je čez deset let 30. marca umrl. Na ta dan tudi goduje.
Vir

»Tvoja molitev bodi čim bolj preprosta in naj se tiče ene same stvari, zato si ne prizadevaj, da bi veliko govoril. Če iščeš besede, se bo tvoj duh samo raztresel … Če moleč veliko govorimo, motijo duha vsakovrstne raztresajoče podobe, pobožnost pa spuhti. Če pa malo govoriš ali pa samo z dna srca k Bogu vzdihuješ, ostane duh zbran. Kdor ima Boga v svojem srcu, mu za molitev ni treba določenega pravila. Ljubezen do Boga lahko merimo po tem, koliko časa vztrajamo v svoji molitvi. Ne vstajaj in ne nehaj, dokler po božji volji sami ogenj tvoje pobožnosti ne ugasne in se ne posušijo tvoje solze. Ne prej! Morebiti ne bo nikoli več v življenju tako ugodne priložnosti, da se odpustijo tvoji grehi.«
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, vzdevek Klimak pa je dobil zaradi svojega najbolj znanega dela »Climax«, lestev.
Vzdevki: »Preblaženi cvet svojega časa«, »car nebeškega Jeruzalema«, »pravzor čednosti in zdravnik dušnih bolezni«, »sholastik«.
Rojen: sredi 6. stoletja, okoli leta 579.
Kraj rojstva: Sirija.
Umrl: 30. marca leta 649.
Kraj smrti: Gora Sinaj v Palestini.
Družina: Živel naj bi srečno otroštvo ob premožnih in globoko vernih starših.
Začetki: Zelo mlad je vstopil v aleksandrijski samostan z zelo strogimi predpisi in tam štiri leta poglabljal svoje bogoslovno znanje. Bil je sprejet v skupnost, a je kmalu odšel živet v samoto kot puščavnik.
Učitelj: V samostanu so mu določili preizkušenega meniha Martirija, ki ga je odlično vzgojil v resnično božjega moža.
Puščava: Janez se je iz samostana umaknil v puščavsko samoto pri Toli, v votlino, kjer je preživel kar štiri desetletja. Tu je opravljal vaje v telesnem premagovanju in nenehni molitvi. Svoja duhovna spoznanja in razsvetljenja je pridno zapisoval in z njimi pomagal mnogim, ki so prihajali k njemu po nasvet in duhovno pomoč.
Samostan: Okoli leta 639 so ga v samostanu Raithu na gori Sinaj izbrali za opata. S težkim srcem jim je ustregel in bil nadaljnja štiri leta opat in duhovni voditelj vseh puščavnikov v deželi. Malo pred smrtjo se je znova umaknil v popolno samoto.
Življenjepis: Njegovo življenje je v kratkem življenjepisu popisal menih Danijel iz Raituja.
Kreposti: Bil je preprost kot otrok in dobrega srca.
Dela: Njegovo poglavitno delo je »Lestev v nebesa«, v katerem je opisal vzpenjanje človeškega življenja k Bogu. Knjiga ima trideset klinov (poglavij) in opisuje pot popolnosti, za katero je potrebna najprej odpoved svetu, zatajevanje čutov in samovolje ter molitev. Temu delu je na koncu dodal še samostojen spis z naslovom »Knjiga za pastirja« (opata).
Zavetnik: Kljub temu da nima posebnega patronata, ga lahko štejemo med zavetnike puščavniškega načina življenja.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot meniha, najpogosteje z lestvijo, ki jo nosi ali se po njej vzpenja. Redkeje je upodobljen kot opat s križem ali svojo knjigo Lestev.
Goduje: 30. marca.
Vir

Po dvajsetih katehezah, posvečenih apostolu Pavlu, vam od velikih pisateljev iz srednjega veka danes predlagam Janeza, imenovanega Klimak – to je preprost prepis grške besede »klimakos«, ki pomeni »od lestve«, zato mu rečemo tudi Lestvičnik. To ime je dobil po naslovu svojega poglavitnega dela, v katerem opisuje vzpenjanje človeškega življenja proti Bogu. Rodil se je okrog leta 575.

Menih na gori Sinaj
Med sinajskimi gorami je Janez živel in pripovedoval o svojih duhovnih izkustvih. Podatki o njem so se ohranili v kratkem življenjepisu (PG 88, 596–608), ki ga je napisal menih Daniel iz Raituja. Pri šestnajstih letih je Janez, ko je postal menih na gori Sinaj, stopil v šolo opata Martirija, »starca«, to je »modreca«. Ko je imel približno dvajset let, se je odločil, da bo živel kot samotar v neki votlini ob vznožju gore v kraju Tola. Samota pa mu ni onemogočila, da bi se srečeval z ljudmi, ki so si želeli imeti duhovno vodstvo, kot tudi ne, da bi obiskal nekaj samostanov blizu Aleksandrije. Njegov samotarski odmik se je iztekal v gorečo ljubezen do drugih (Vita 5) in do Boga (Vita 7). Po štiridesetih letih samotarskega življenja se je vrnil v samostan. Umrl je po letu 650.

Lestev v nebesa
Kot sem že povedal, je postal slaven po delu Lestev (Klimaks), ki je na Zahodu znana kot Lestev v nebesa (PG 88, 632–1164). Pot lahko povzamemo v treh odsekih: prvi se izrazi v odmiku od sveta, da bi se vrnili v stanje evangeljskega otroštva. Bistvena je vrnitev v resnično otroštvo v duhovnem pomenu, postati kot otroci. Janez razlaga: »Dober temelj je tisti, ki ga sestavljajo trije podstavki in trije stebri: nedolžnost, post in čistost. Prostovoljni odmik od ljubih kraljev in ljudi omogoči duši, da vstopi v globlje občestvo z Bogom. Ta odpoved se izteče v pokorščino, ki je pot k ponižnosti s pomočjo ponižanj – teh ne bo nikoli zmanjkalo – s strani bratov. Drugi odsek poti predstavlja duhovni boj proti strastem. Vsak klin lestve je povezan z eno poglavitnih strasti, ki jo opiše in pokaže njena prepoznavna znamenja, nakaže pa tudi zdravljenje in predloži njej ustrezajočo krepost. Boj s strastmi dobi pozitivni predznak – ne ostane negativen – po zaslugi podobe »ognja« Svetega Duha. Samo moč Svetega Duha zagotavlja zmago. Po Janezu Lestvičniku pa je pomembno, da se zavedamo, da strasti niso slabe same po sebi, ampak take postanejo zaradi slabe uporabe, za katero se odloči človekova svoboda. Če pa so očiščene, človeku odpirajo pot k Bogu s silami, ki jih povežeta v eno askeza in milost.

Krščanska popolnost v razločevanju
Zadnji odsek poti je krščanska popolnost, ki se dogaja na zadnjih sedmih klinih lestve. To so najvišja stanja duhovnega življenja, ki jih izkusijo »hezihasti«, samotarji, tisti, ki so dospeli do pokoja in notranjega miru. Ta stanja pa so dostopna tudi bolj gorečim menihom v skupnosti. O prvih treh klinih – preprostosti, ponižnosti in razločevanju – ima Janez v sozvočju s puščavskimi očeti za najpomembnejšega zadnjega, to je sposobnost razločevati. Vsako vedênje je treba podvreči razločevanju; vse je dejansko odvisno od globokih vzgibov, ki jih je potrebno presojati. Tukaj vstopamo v živo tkivo osebe; gre za to, da v samotarju, v kristjanu prebudimo duhovno čutenje in »srčni čut«, božje darove: »Pri vsaki stvari moramo takoj za Bogom kot vodniku in vodilu slediti svoji vesti« (26/1,5; 1013).

Molitev srca
Stanje pokoja, notranjega miru, pripravlja hezihasta na molitev, ki je pri Janezu dvojna, »telesna molitev« in »molitev srca«. Prva je lastna tistemu, ki si mora pomagati s telesnimi držami: iztezati roke, vzdihovati, se tolči po prsih itd. (15,26; 900); druga je spontana, ker je sad prebujenja duhovnega čutenja, ki je božji dar tistemu, ki je predan v telesni molitvi. Pri Janezu dobi ime »Jezusova molitev« Na koncu postane molitev zelo preprosta, preprosta beseda »Jezus«, ki postane eno z našim dihanjem.

Zadnji klin lestve je posvečen najvišji »trojici kreposti«: veri, upanju in predvsem ljubezni. O ljubezni govori Janez tudi kot o erosu (človeški ljubezni). Silo ljubezni je mogoče preusmeriti k Bogu, kot je mogoče na divjo oljko cepiti žlahtno oljko (prim. Rim 11,24Rim 11,24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

24 Kajti če si bil ti odrezan z oljke, ki je po naravi divja, in vcepljen proti naravi na plemenito oljko, koliko bolj gotovo bodo oni, ki so naravne mladike, vcepljeni na lastno oljko. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) (15,66; 893). Janez je prepričan, da silovito izkustvo tega erosa dosti bolj pripomore k napredovanju duše kot trd boj s strastmi, ker je silna njegova moč.

Na tem mestu se zastavlja še zadnje vprašanje: ali Lestev, delo, ki ga je napisal neki menih pred tisoč štiristo leti, lahko še kaj pove nam danes? Na prvi pogled je videti, da bi odgovor moral biti »ne«. Gre za preroško znamenje, ki razodeva, kaj pomeni življenje krščenega v občestvu s Kristusom, z njegovo smrtjo in vstajenjem. Zame je še posebej pomembno dejstvo, da so zadnji klini obenem tudi temeljne kreposti, začetne, najbolj preproste: vera, upanje in ljubezen. To niso kreposti, ki bi bile dostopne samo moralnim junakom, ampak so božji dar vsem krščenim: v njih raste tudi naše življenje. Začetek je tudi konec, izhodišče je tudi cilj. Vsa pot vodi k vedno bolj korenitemu udejanjanju vere, upanja in ljubezni. Na ta način raste naša duša, raste čutenje srca k Bogu. Upravičeno pravi Janez Lestvičnik, da nas samo upanje usposablja, da živimo ljubezen. Upanje, v katerem presegamo vsakdanje stvari, ne pričakujemo uspeha v svojih zemeljskih dneh, ampak pričakujemo ob koncu razodetje Boga samega. Samo v tem iztezanju naše duše, v tem samopreseganju postaja naše življenje veliko in zmoremo prenašati vsakdanje napore in razočaranja, smo lahko dobri z drugimi, ne da bi pričakovali povračilo.

Papež Benedikt XVI. : Nagovor pri splošni avdienci v sredo, 11. februarja 2009.
Prevedel br. Miran Špelič OFM