sveti Janez Krizostom (Zlatousti) – škof in cerkveni učitelj

Janez KrizostomGovori antiohijskemu ljudstvu o kipih

Janezu Krizostomu upravičeno pripada vzdevek »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Rodil se je v Antiohiji okoli leta 346. Sprva je kot menih živel strogo asketsko življenje, pozneje pa se je bil prisiljen zaradi bolezni vrniti v Antiohijo. Tu je kmalu zaslovel kot pridigar po vsem bizantinskem cesarstvu. Cesar ga je z zvijačo zvabil v Carigrad in ga dal posvetiti za škofa. S tem pa je nad Janezovo glavo spravil sovraštvo aleksandrijskega patriarha Teofila. Ta ga je po raznih spletkah in lažnih obsodbah tako onemogočil, da je Janez Zlatousti po hudem pomanjkanju in duševnih mukah ter zaradi velikih naporov umrl v izgnanstvu leta 407. Najbolj znane so prav gotovo njegove knjige o duhovništvu, v katerih opisuje visoko čast duhovniškega stanu na eni ter veliko odgovornost in dolžnost, da duhovnik stremi po popolnosti na drugi strani. Čudovito lepa je njegova liturgija; zlasti še liturgične molitve.

»Duhovnik mora imeti dušo čistejšo od sončnih žarkov, da ga Sveti Duh ne zapusti osamelega in da more reči: ‘Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.’ … Lepota duhovnikove duše mora na vse strani sijati, da more razsvetljevati in razveseljevati srca vseh, ki se nanjo ozirajo.«

»O Jezus, prižgal si luč, da bi še naprej gorela. Daj, da bomo budni in goreči ne samo zase, ampak tudi za tiste, ki so prišli k resnici … Daj, da bo naše življenje vredno milosti ni resnice, ki so jo prejeli; in kakor je to treba oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.«

»Čisto življenje je vidnejše in sijajnejše od same luči. O, da bi moč našega zgleda mogla razsvetliti ljudi in jih privesti do večnega življenja.«

»Kdor sodeluje pri tvoji daritvi, Gospod, od česa bi moral biti čistejši? Bolj kot sončni žarek bi morala biti čista roka, ki razdeljuje tvoje telo, usta, ki so napolnjena z duhovnim ognjem, jezik, ki je orošen s tvojo krvjo? … Daj, Gospod, da se bom zavedal, s kakšno častjo sem počaščen in pri kakšno mizi smem sedeti … Gospod, daj, da se ne bom zanemaril in polenil, ko sem deležen tako velike ljubezni in časti! Kako željno se otročiči oklepajo materinih prsi in s kakšno ihto prižemajo nanje svoja usteca! Daj, da bomo tudi mi pristopali k angelski mizi in jemali v roke duhovni kelih z isto gorečnostjo; da, s še večjim hrepenenjem in z večjo vnemo.«

Janez Krizostom »Tako hladna kakor kristjan, ki ne pomaga drugim ljudem, ni nobena stvar … Vsakdo lahko pomaga svojemu bližnjemu, če le stori to, kar je v njegovi moči.«

»Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinjuje z Bogom … Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.«
Sveti Janez Krizostom (Zlatousti), škof in cerkveni učitelj, goduje 13. septembra
Vir

Pri Gumeneku (v Pontu, v današnji Turčiji), spomin svetega Janeza, carigrajskega škofa in cerkvenega učitelja. Po rodu Antiohijec, si je, ko je postal duhovnik, zaradi svojega zlatega govora, zaslužil priimek Zlatousti (Krizostom). Izvoljen na tisti sedež, se je izkazal za zelo dobrega pastirja in učitelja vere. Toda od sovražnikov je bil poslan v izgnanstvo. Ko je bil po dekretu papeža Inocencija I. poklican nazaj, je na potovanju od vojakov, ki so ga stražili, mnogo pretrpel in vrnil Bogu dušo štirinajstega septembra.
Vir