sveti Janez Krstnik Montini – papež Pavel VI.

sveti Janez Krstnik Montini - papež Pavel VI.Pavel VI. (Janez Krstnik Montini) je bil rojen 26. septembra 1897 v Concesiu (Brescia) v Italiji. 29. maja 1920 je bil posvečen za duhovnika. Leta 1924 je začel svoje sodelovanje s papeži, najprej pri papežu Piju XI. in zatem Piju XII. Istočasno pa je opravljal svojo duhovniško službo s pastoralo študentov. Imenovan za namestnika državnega tajnika, si je med drugo svetovno vojno prizadeval poiskati skrivališča za preganjane Jude in begunce. Zatem je bil določen za podtajnika za splošne zadeve Cerkve. Zaradi te svoje posebne službe je poznal in srečal številne zagovornike ekumenskega gibanja. Ko je bil imenovan za milanskega nadškofa, je začel na različne načine skrbeti za škofijo. Leta 1958 ga je sv. Janez XXIII. povzdignil v kardinala svete rimske Cerkve. Po njegovi smrti je bil 21. junija 1963 izvoljen na Petrovo stolico. Z vztrajnim prizadevanjem je začeto delo svojih predhodnikov pripeljal do konca, kot na primer II. vatikanski koncil ter začel s številnimi pobudami, znamenji svoje žive vneme do Cerkve in sodobnega sveta. Med temi naj se spomnimo njegovih potovanj, na katera se je podal kot romar in sicer zaradi apostolskih namenov, kakor tudi, da bi le-ta pripomogla k enosti kristjanov, pa tudi, da bi poudaril pomembnost temeljnih človekovih pravic. Svoj magisterij je izvajal v službi miru, spodbujal je napredek narodov in inkulturacijo vere, kakor tudi bogoslužno prenovo s tem, da je odobril obrede in molitve, ki so bili v skladu z izročilom, a prilagojeni za nove čase. S svojo papeško avtoriteto je odobril za rimski obred prenovljen koledar, misal, brevir, pontifikal in skoraj vse obrede in sicer z namenom, da bi pri bogoslužju spodbudil dejavno udeležbo Božjega ljudstva. Hkrati pa je poskrbel, da so postali papeški obredi bolj preprosti. 6. avgusta 1978 je v Castel Gandolfu Bogu izročil svojo dušo. Pokopan je bil, kot je sam odobril, na skromen način, kakor je tudi bilo njegovo življenje.
Vir

»Pavel VI. je bil papež 2. vatikanskega koncila. Če je imel Janez XXIII. preroški pogum začeti ta ekumenski zbor, je imel Pavel VI. poslanstvo voditi ga, ga zaključiti ter ga vpeljati v življenje Cerkve in sveta.« Te besede je kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov zapisal za predstavitev v dvorani Tiskovnega urada Svetega sedeža pred nedeljsko kanonizacijo, ko bo papež Frančišek razglasil 7 novih svetnikov Cerkve.
Pred izvolitvijo za papeža je bil msgr. Janez Krstnik Montini glavni sodelavec častitljivega Pija XII. Zatem je bil zelo blizu Janezu XXIII. Potem ko je postal papež je bil on, ki je umestil kardinale, ki bodo potem postali njegovi nasledniki: Albina Lucianija, Karola Józefa Wojtyło in Josepha Ratzingerja. Lik in poslanstvo Pavla VI. je torej potrebno razumeti v tem živem in nepretrganem zgodovinskem izročilu Cerkve.
Umrl je 6. avgusta 1978 na praznik Gospodovega spremenjenja. Pavel VI. je bil junaški in genialen pričevalec Kristusove luči v svetu. Ravno to globoko in prepričano osredinjenje v Kristusu predstavlja živo jedro njegovega duhovnega profila njegovega cerkvenega učiteljstva. Kristusova ljubezen in ljubezen do njegove Cerkve, za katere prenovo si je prizadeval onkraj svojih moči, sta ga vodila vse do konca. S tega vidika razumemo njegovo življenje kot nenehno pot svetosti in sicer od otroštva do duhovništva, od službe v rimski kuriji do ambrozijanske katedrale (milanske katedrale), od pastoralne delavnosti do Petrovega prestola.
Janez Krstnik Montini je osebno poznal velike drame 20. stoletja, torej obe svetovni vojni in totalitarne sisteme fašizma, nacizma in komunizma ter na koncu življenja skrajno nasilje terorizma. Niso mu pa bila prihranjena niti kočljiva vprašanja znotraj krščanske skupnosti, saj so bila leta takoj po koncilu med njegovim pontifikatom najtežja in najbolj boleča.
Med vsemi temi dramami pa ga je podpiral Kristusov Duh, ki je hranil njegovo notranje življenje in njegove številne ter pogumne pobude. Spomnimo se le nekatere, tiste najbolj znane. Te so: prenova bogoslužja, internacionalizacija rimske kurije z uvajanjem novih dikasterijev, uvedba škofovske sinode. Naslednja velika novost so njegova mednarodna potovanja na različne kraje sveta v službi evangelizacije in miru. Tudi z doktrinalnega vidika njegov pontifikat ni tako majhen. Zaradi svojega neposrednega pastoralnega značaja so posebnost njegove sredine splošne avdience, ki so prav tako še ena njegova pobuda, s katerimi so zatem nadaljevali vsi njegovi nasledniki, saj so ena sama stalna kateheza za Božje ljudstvo. Njegov nauk razsvetljuje številne vidike vere in krščanskega bivanja in sije zaradi včasih junaškega prizadevanja v obrambi resnice, življenja, miru in pristne ljubezni. Zvest svojemu programu svoje prve okrožnice Ecclesiam suam, je bil Pavel VI. papež nenehnega dialoga z drugimi, tako znotraj katoliške Cerkve kot z bratskimi kristjani drugih Cerkva, z nekristjani in neverujočimi. Ta dialog pa je vedno vodil s strastjo evangeliziranja, da bi vsakemu človeku prinesel Kristusovo luč, Kristusovo ljubezen.
Vir