sveti Janez Molčeči – opat in škof in eksorcist

sveti Janez Molčeči - opat in škof in eksorcistJanez, z imenom Molčavec (ali Sabait), je bil rojen 8. januarja 454 v Nikopolisu. Po njegovem odličnem rodu je bilo pričakovati, da se bo prej odločil v življenju za kakšnega političnega ali duhovnega voditelja kot za puščavnika. Starši so bili bogati in politično zelo vplivni meščani armenskega mesta Nikopolis. V družini je bilo več otrok, ki so bili vsi krščansko vzgojeni. Zgodaj so izgubili starše. Kmalu po njihovi smrti je Janez razdelil svoj delež očetove dediščine revnim, dal sezidati cerkev in ustanovil samostan. Bilo mu je šele osemnajst let, ko je z desetimi drugimi enako mislečimi mladeniči začel živeti skupno meniško življenje. Trudil se je za bogoljubno in ostro življenje. Zlasti se je vadil v kreposti molka in je v tej težavni samoodpovedi tako napredoval, da je dobil ime Hezihiastes, po naše Molčavec. Sobratje so ga iz velikega spoštovanja izbrali za opata. Ves ta čas se je pridno poglabljal v bogoslovne vede. Samostan se je pod njegovim vodstvom hitro dvignil v krepostih in bogoslovnih znanostih. Janez je zgodaj zaslovel kot odličen poznavavec in učitelj bogoslovnih ved. Ko je leta 482 umrl škof v armenskem mestu Kolonii, je molčeči opat moral iz pokorščine zapustiti samostan in zasesti izpraznjeni Škofovski sedež. Bilo mu je šele 28 let, ko ga je armenski metropolit posvetil v škofa.
Devet let je »neprostovoljni« škof vodil zaupano mu škofijo, ne da bi pri tem opustil navade ostrega meniškega življenja. Tudi na odgovornem službenem mestu je govoril le takrat, kadar je moral. Verniki so ga zelo spoštovali in ljubili. Njegov vpliv je segel čez meje škofije in celo na dvor. Edini, ki mu je delal velike težave in nasprotoval njegovim odločbam in delu, je bil mož njegove sestre Marije. Njegov svak Pasinikos, ki je medtem dosegel najvišjo oblast v deželi — postal je namestnik grškega cesarja v Armeniji — mu je grenil življenje. Preganjal je duhovščino in si lastil cerkveno premoženje. Razmere so postale tako nevzdržne, da se je škof naposled odločil, da se umakne iz Armenije. Odšel je v Carigrad k cesarju Zenonu, mu razložil položaj v škofiji in ga prosil pomoči, pomoč mu jc bila zares obljubljena, vendar zaradi splošnih tedanjih razmer, zlasti zaradi nepretrganih nemirov v tistih letih, človeka kot je bil Janez, ki si je želel samote, ni nič več mikalo, da bi deloval na tako odgovornem mestu, kot je vodstvo škofije. Ko se je cesarju pritožil zaradi Pasinikovega ravnanja in je tudi patriarhu poročal o razmerah v Armeniji ter si izprosil dovoljenje, da se sme odpovedati škofiji in se vrniti v samostansko tišino, se je v temi in megli skrivaj odpeljal na majhni ladji v Sveto deželo.
Sled za sabo je znal tako spretno zabrisati, da je trajalo deset let, preden so odkrili njegovo skrivnost. Po kratkem bivanju v domu za ostarele v Jeruzalemu je našel pot do velike lavre sv. Saba. Samostan ni bil daleč od Jeruzalema — v puščavi Juda, v smeri proti Mrtvemu morju — in je prav tedaj doživel prvi razcvet. Ustanovil ga je sloveči Armenec Evtimij, ime pa je dobil po njegovem učencu sv. Sabi, ki je prav tedaj vodil redovno družino 150 menihov. Kakor je Janez Molčavec pozneje pripovedoval svojemu življenju iz Skitopolisa, ga je v prikazni v sanjah vodila je imela »podobo svetlobnega križa«. Živel je v lavri sv. Saba tako dolgo, da je znan tudi pod imenom Sabait (Sabaita).
Janez Molčavec ob prihodu v samostan ni povedal ne kdo je, ne kaj je. Opat Saba, ki ga ni dosti vpraševal o njegovi preteklosti in niti slutil ni, da je redovni novinec duhovnik in celo škof, ga je postavil za pomočnika samostanskemu gospodarju ali ekonomu; ta pa mu je seveda nalagal najbolj vsakdanja dela. Janez je služil menihom vdano in z ljubeznijo, nosil jim je vodo iz potoka in drva po strmih stopnicah, pomagal je pri kuhi in peki, predvsem pa pri graditvi samostana, ki se je širil na vse strani. Sobrat-upravitelj ga je uvajal v osnovna pravila duhovnega življenja, pri čemer sta ga presenečala popolna pokorščina in vedra veselost molčečega pomočnika. Novinec Janez se je nasploh tako izkazal, da ga je vzljubil tudi opat in mu v znamenje zaupanja dal odgovornejšo službo v samostanu: sprejemanje in postrežbo tujcev, ki so prihajali v redovno hišo, skrb za vse telesne potrebe velike samostanske družine in povrh še za kmete-delavce, ki so nedaleč od lavre gradili novo samostansko poslopje, namenjeno za vzgojo in izobrazbo novincev.
Ko je bila nova stavba pod streho, je Saba odkazal mlademu menihu samotno celico, skalno votlino ali kočo v skalnati puščavi. Novinec je po njegovem mnenju zdaj že toliko napredoval, da bo lahko v samotni celici nemoteno molil, razmišljal in se tako dvigal k Bogu. Tam jo prebil dneve od ponedeljka do petka, ob sobotah in nedeljah pa se je vračal v samostan k skupnemu bogoslužju. Teh pet dni v tednu ni videl žive duše in jih je tudi večinoma preživel v postu. Po treh letih ga je opat postavil za upravitelja samostana, torej za eno najbolj odgovornih mest in hkrati za službo, v kateri ima največ opraviti z zunanjim svetom in življenjem. Janez je tudi to službo opravljal tako skrbno, da je samostan pod njegovim vodstvom doživel nov razcvet. Sredi svetnih opravkov in skrbi je opravljal vse skupne molitve in si delo razporedil tako, da mu je ostal potreben čas tudi za razmišljanje.
Zdaj je prišel čas, ko se je Saba, ki še zmerom ni vedel, kakšen »zaklad« je imel za samostanskimi zidovi, odločil, da bo Janeza peljal v Jeruzalem in mu šele tam povedal, da ga bo patriarh Elija posvetil v duhovnika. Ko je prišlo do tega, je bil Janez v hudi zadregi. Ko mu je hotel patriarh v cerkvi na golgotskem griču položiti roke na rame, da bi mu podelil mašniško posvečen je, mu je Janez skrivaj razodel skrivnost, da je bil že posvečen v škofa, a da hoče živeti v molitvi in premišljevanju, in ga je goreče prosil, naj skrivnost obdrži zase. Patriarh je nato kratko pojasnil Sabi, da redovnega brata ne more posvetiti v duhovnika in ju je odpustil.
Janez se je zdaj čisto umaknil v svojo celico, iz katere se ni premaknil niti ob sobotah in nedeljah, da bi šel v samostan k skupnemu bogoslužju. Štiri dolga leta je tako prebil v celici in molčal ko samoten grob.
Ko so izbruhnili leta 503 v samostanu nemiri in upori proti prehudi strogosti, je Janez zapustil svojo celico in se preselili v puščavo Ruban na zahodni obali Mrtvega morja. Tam je prebil šest let v popolni samoti in zapuščenosti v skalni votlini. Hranil se je z divjimi sadeži in koreninami, ki jih je izgrebel iz puščavskih tal, in s priložnostnimi darovi dobrin ljudi. Ciril, njegov življenjepisec, ki je spoznal Janeza že v visoki starosti in mu je uspelo, da je prodrl v skrivnosti tega svetnika in njegovega samotarstva, je vsebino teh let strnil v besede: »Hrepenel je po tem, da bi se v miru pogovarjal z Bogom in bi si izbistril duševno oko z veliko modrostjo, in se trudil, da bi napredoval od sijaja do sijaja v hrepenenju po večjem in popolnejšem.« Sladkost tega občevanja z Bogom, ki je ne more doumeti in je biti deležen nihče, ki mu je tak svet tuj, mora odtehtati vse težave, ki jih prinese s seboj življenje v kamniti puščavi, daleč od človeške topline in varnosti, zraven pa zmerom ogrožen od zveri in predvsem od napol divjih nomadov. Ta nevarnost se je zelo povečala, odkar so Perzijci osvojili Amido in so se po vsej puščavski pokrajini ob Mrtvem morju potikale divje tolpe Saracenov.
Ko so se razmere v samostanu umirile in se je vrnil opat Saba, je ta poiskal tudi Janeza v njegovi samoti in mu rekel, da je dovolj dolgo zaupal v nenavadno božjo pomoč in je čas, da se tudi on vrne k samostanskim bratom. Janez se je uklonil, se odpovedal samoti, ki mu je bila tako ljuba, in se naselil blizu samostana v majhni celici. Tedaj mu je bilo kakšnih oseminpetdeset let.
Do smrti — živel je še sedeminštirideset let — ni več zapustil celice, niti ob smrti starega učitelja Saba. Kar vemo iz njegovega življenja v teh zadnjih desetletjih, je le nekaj anekdot in poročil o čudežnih ozdravljenjih, zlasti obsedencev. Kaj naj bi sploh mogli vedeti o življenju človeka, ki je bil popolnoma odmaknjen svetu in se je odigravalo v nedostopnih območjih?
Vendar Janez le ni bil popolnoma odrezan od sveta. Na okno njegove celice niso trkali samo njegovi učenci in samostanski bratje, marveč ljudje od povsod, ki so iskali pri njem pomoči in nasveta, in nobeden ni šel od njega nepotolažen. Zdravilna čudežna moč, ki je prihajala od njegovih rok in njegove molitve, ni pritekala iz njegove moči, marveč iz moči Kristusa, kateremu je skušal biti podoben v dolgem, prizadevnem, odpovedi polnem življenju.
Vir: Leto svetnikov HiZ I. 285-287 (S. Feldhohn); ŽS II, 240-243 (Fr. Jaklič); BSS VI, 904—905.