Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Zavetnik Češke, imenovan po rojstnem kraju Nepomuku na Češkem. Starši so si ga izprosili od Boga. Zato so mu dali ime Janez kakor Zaharija in Elizabeta svojemu prav tako od Boga izprošenemu sinu. Dete je bilo šibko in je zbolelo na smrt. Starši so se spet zatekli k božji Materi. Dete je ozdravelo in se okrepilo. Dvakrat od Boga darovanega edinca so iz hvaležnosti namenili za božjo službo. Janez je postanal duhovnik in kanonik pri stolni cerkvi sv. Vida v Pragi. Odločni in pobožni škof Jan Jenštejn ga je leta 1389 izbral za generalnega vikarja, kar je bilo znamenje, da ga postavlja tudi v javnosti za svojega namestnika in prvo zaupno osebo.
Ta čas je hotel češki kralj Vaclav IV. spraviti Cerkev na Češkem pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja, Jana (Nepomuk in Jenštejn) pa tega nista dopustila. Kralj je hotel zmanjšati obseg praške nadškofije s tem, da bi za svojega privrženca Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Po opatovi smrti je kralj menihom prepovedal voliti opata, toda menihi ga niso ubogali, temveč so izvolili novega opata in prosili nadškofa, naj ga potrdi. V nadškofovi odsotnosti je to storil generalni vikar Janez Nepomuk – seveda po nadškofovih navodilih. S tem si je nakopal kraljevo jezo.
Ker se nadškof na kraljevo zahtevo po nasvetu Janeza Nepomuka ni hotel vrniti v Prago, je dal kralj zapreti Janeza in več kanonikov. Za glavnega upornika je kraljevo sodišče spoznalo Janeza Nepomuka. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. O teh dogodkih je napisal natančno poročilo in ga predal papežu Bonifaciju IX. nadškof Jenštejn sam.
Po kraljevi smrti (1419) so začeli dodajati temu resničnemu poročilu nove podrobnosti, med njimi tudi to, da je bil Janez Nepomuk kraljičin spovednik in da ni hotel kralju izdati njenih grehov. Novi spisi so ga slavili kot žrtev spovedne molčečnosti. Nastalo je nešteto slik in kipov, ki ga že od leta 1602 predstavljajo z znamenji mučeništva, s križem v roki in z roko na ustnicah.
Goduje: 20. marca, ponekod tudi 16. maja.
Vir
Janez Nepomuk spada v srednjeevropskem prostoru med najbolj češčene svetnike; njegovo podobo najdemo na mostovih skorajda v vsakem večjem srednjeveškem mestu, pa tudi na mnogih oltarjih.
Ime: Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je okoli leta 1350 v Pomuku (kasneje Nepomuk) blizu Plzna na Češkem, umrl pa 20. marca 1393 v Pragi, prav tako na Češkem.
Družina: Njegov oče Welfin je bil sodnik oz. župan, materinega imena pa ne poznamo.
Služba: Sprva je deloval kot javni notar in delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Po posvečenju (leta 1380) je postal tajnik praškega nadškofa Janeza Jenštejna. Po doktoratu iz cerkvenega prava ga je nadškof imenoval za kanonika in arhidaiakona ter generalnega vikarja.
Kreposti: Poleg izobrazbe ga je odlikoval predvsem zaupanja vreden značaj in zvestoba Cerkvi, zaradi česar je tudi pretrpel mučeniško smrt.
Mučeništvo: Nepomuk si je nakopal jezo kralja Venčeslava, ki je želel spraviti Cerkev na Češkem pod svojo oblast in se polastiti njenega imetja. Ker je proti njegovi volji potrdil novega opata v samostanu v Kladrubih, ga je kralj dal zapreti in mučiti. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo; mogoče pa je, da ga je kralj že prej mučil z gorečo baklo in ga umoril z mečem.
Legenda: Avstrijski kronist Ebendorfer je leta 1450 prvi zapisal legendo o tem, da naj bi bil Nepomuk spovednik kraljice Ivane. Ker ni hotel kralju izdati njenih grehov, ga je ta dal zapreti, mučiti in vreči v reko. Nepomuk je tako stoletja veljal za »žrtev spovedne molčečnosti«.
Zavetnik: Je zavetnik Češke; duhovnikov, spovednikov; mostov, ladjarjev, splavarjev, mlinarjev; priprošnjik proti obrekovanju, za molčečnost, proti vodnim nevarnostim; je drugi zavetnik jezuitskega reda in habsburške cesarske hiše.
Upodobitve: Neštevilne upodobitve prikazujejo Janeza Nepomuka kot duhovnika s štolo in biretom na glavi. V rokah drži mučeniško palmo, knjigo in križ. Kazalec desnice drži na ustih kot simbol spovedne molčečnosti. Največkrat ima okrog glave venec šestih zvezd (te naj bi pokazale, kje v Vltavi leži njegovo truplo, da so ga lahko našli). Pogosto je upodobljen tudi motiv, kako posluša spoved kraljice Ivane.
Življenjepis: O Nepomukovem mučeništvu je papežu Bonifaciju IX. poročal že nadškof Jan, njegov prvi življenjepis pa je napisal nadškofov spovednik Peter Clarificator v letih 1402/03. Kasneje so temu resničnemu poročilu začeli dodajati nove podrobnosti, tudi zmoto o tem, da je umrl kot žrtev spovedne molčečnosti.
Beatifikacija: papež Inocenc XIII. ga je 31. maja 1721 razglasil za blaženega, Benedikt XIII. pa 19. marca 1729 za svetnika.
Grob: Ko so Nepomukovo truplo našli, so ga najprej slovesno pokopali v cerkvi sv. Križa, danes pa počivajo njegove relikvije v praški stolnici sv. Vida.
Goduje: 20. marca, ponekod tudi 16. maja.
Vir
V Pragi (na Češkem), sveti Janez Nepomuk, duhovnik in mučenec, ki je pri obrambi Cerkve prejemal od kralja Venčeslava IV. mnogo krivic in bil izpostavljen mučenju in trpinčenju. Ko je še dihal, je bil vržen v reko Vltavo.
Vir