sveti Janez XXIII. (Dobri) – papež

Janez XXIIIAngelo Giuseppe Roncalli se je rodil kot četrti otrok v družini dninarjev s štirinajstimi otroki. Kmalu se je seznanil s smrtjo svoje sestre, kjer je počasi začel spoznavati, kaj so to nebesa.
Kot vsak otrok pa je bil tudi on navihanec. Skupaj z ministranti se je podal potegavščini naproti. Ko so odhajali iz cerkve, so odšli na sosedovo njivo z bučami. Mladi fantje so si vzeli vsak eno bučo. Angelu se to ni zdelo prav, to je tatvina, jih je opozoril. Označili so ga za strahopetca in takrat ga je premagalo in je tudi sam vzel eno bučo. Doma je priznal, da buče ni dobil, vendar jo je ukradel. Dobil je nalogo, da mora kmeta prositi odpuščanja, kar je bilo zanj težka naloga.
Pri šolanju je imel težave z dolgo potjo v šolo in nastanitvijo. Vpoklican je bil tudi v vojno, kjer je služil ljudem kot bolničar. Ko je diplomiral je dobil mesto predavatelja. Ponovno je bil vpoklican v vojno v rodno pokrajino Bergamo. To mu je veliko pomenilo, da je lahko bil med domačimi ljudmi.
V svojem življenju je zamenjal več nazivov, bil je predsednik Družbe za širjenje vere za Italijo, apostolski nuncij v Bolgariji, kjer je bil posvečen tudi v škofa, nato pa še apostolski nuncij v Turčiji, Grčiji in Parizu. Njegovo škofovsko geslo je POKORŠČINA IN MIR. Kamorkoli je prišel delovat, se je vedno potrudil naučiti njihovega jezika in s tem se je še bolj približal ljudem. Imenovan je bil tudi za beneškega patriarha in obenem tudi za kardinala. Ob čestitkah za kardinalsko mesto je svojemu prijatelju povedal tole:
»Zame škrlat ni nič drugega kot večerna zarja, ki me spominja, da se moj dan bliža koncu. Na smrt ne mislim s strahom in obupom, to bi samo hromilo moj življenjski pogum in delovno vnemo. Že zdavnaj sem se navadil na to, da pričakujem poslednji božji klic z zaupanjem, in upam, da mi tudi smrt ne bo vzela veselja moje duše.«
Kot papež si je izbral ime Janez. On pravi: »To ime nam je ljubo; kajti bilo je ime našega očeta in ime skromne cerkve v naši rojstni vasi. To je ime dveh svetnikov, ki sta bila Kristusu najbližja, Janeza Krstnika in njegovega najljubšega učenca.«
Po opravljeni sveti maši si je vzel čas in obiskal dve otroški bolnišnici in zapor. Uboge otroke je spraševal, poslušal, tolažil in nekaterim bolnikom kaj malega tudi osebno postregel. Zapornikom je vplival poguma in jih opomnil, da tudi njih Gospod prav tako, celo še bolj ljubi kot tiste, ki niso nikoli zašli na kriva pota, da kesanje in pokora široko odpirata vrata do usmiljenja nebeškega očeta.
Da bi prinesel v svet nove spremembe, ki so bile nujno potrebne za tisti čas je pripravil in sklical drugi vatikanski koncil. Iz rok predsednika Gronchija je sprejel nagrado za mir iz sklada Eugenia Balzana. Kot papež, pa tudi že prej kot patrairh in nuncij je vedno našel čas in odprl vrata vsem, ki so želeli priti k njim na sprejem.
Svoje poslednje zemeljsko počivališče je našel v katakombah Svetega Petra. Že leto po njegovi smrti, je njegov naslednik začel postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki ga je leta 2000 sklenil papež Janez Pavel II.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27.aprila leta 2014.
Vir

»Če mi bo Gospod podaril dolgo življenje in možnost, da bom tak duhovnik, da bo Cerkev imela kaj koristi od njega, hočem, da se bo reklo o meni, da sem bil duhovnik žive vere … Počival bom v nebesih. To so leta naporov … Vse za Gospoda in v Gospodu. Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.«
Ime: Krstili so ga za Angela Jožefa Roncallija.
Vzdevek: »Dobri papež«.
Rojen: 25. novembra 1881.
Kraj rojstva: Vas Sotto il Monte v škofiji Bergamo v severni Italiji.
Umrl: 3. junija 1963.
Kraj smrti: Apostolska palača, Vatikan, Rim.
Družina: Rodil se je v revni kmečki družini, bil je četrti izmed štirinajstih otrok. Očetu je bilo ime Janez Krstnik, mati je bila Marijana Julija, roj. Mazzola.
Študij: Bil je zelo bister, zato je šolanje nadaljeval na papeški univerzi Gregoriana in tam doktoriral.
Posvečenja: V duhovnika je bil posvečen 10. avgusta 1904; v škofa pa 19. marca 1925, obakrat v Rimu.
Službe: – tajnik bergamskega škofa Radinija (Tedeschi): 1905–1914;- vojaški kaplan v bolnišnici v Bergamu: 1915–1918;- duhovni vodja v bergamskem semenišču: 1918–1920;- predsednik italijanskega sveta papeške družbe za širjenje vere: 1921–1925;- apostolski vizitator in kasneje delegat v Bolgariji: 1925–1934;apostolski delegat za Turčijo in Grčijo v Carigradu: 1935–1945;- apostolski nuncij v Parizu: 1945–1952;- kardinal in beneški patriarh: 1953–1958.
Pontifikat: 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za 261. papeža.
Prednik: Pij XII. (1939–1958).
Naslednik: blaženi Pavel VI. (1963–1978).
Geslo: Obedientia et pax (Pokorščina in mir).
Delo: S petnajstimi leti je začel pisati svoj duhovni dnevnik »Dnevnik duše«, ki je izšel tudi v slovenščini.
Dokumenti: 8 okrožnic (med njimi Mati in učiteljica ter Mir na zemlji) in več apostolskih pisem.
Koncil: 25. decembra 1959 je napovedal 2. vatikanski vesoljni koncil, ki ga je začel 11. oktobra 1962, nadaljeval pa njegov naslednik.
Zavetnik: ekumenskega gibanja.
Upodobitve: Čeprav je bil majhne in čokate postave, je bil človek velike dobrote in miline, kar lahko opazimo tudi na vseh njegovih fotografijah.
Beatifikacija: 3. septembra 2000 ga je Janez Pavel II. razglasil za blaženega, oba skupaj pa je za svetnika razglasil papež Frančišek 27. aprila 2014.

Goduje: 3. junija (tudi 11. oktobra).
Vir