sveti Job – svetopisemski mož

JobImena: Job; Joba.
Več svetopisemskih knjig omenja Joba. Ezekiel poudarja njegovo pošteno življenje (14,12-14). Tobija ga omenja kot zgled potrpežljivosti: »Kakor so se namreč blaženemu Jobu rogali kralji, tako so njegovi sorodniki in znanci zasmehovali njegovo življenje z besedami: Kje je tvoje upanje, zaradi katerega si delil miloščino in pokopaval mrtve?« (2,15-16) Sirah pravi, da ga je Bog proslavil in da je bil pošten (49,9). Kot zgled potrpežljivosti ga omenja tudi Jakobovo pismo: »Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen« (5,10-11).
       Job Job pa se v svojih govorih večkrat tudi pritožuje čez Boga in mu marsikaj očita. Zato se pojavlja vprašanje, ali omenjeni odlomki ne mečejo sence na Jobovo potrpežljivost. Odgovoriti je treba v tem smislu, da se Job in njegovi prijatelji na začetku pogovora zavestno odločijo za nasprotno stališče. Job zavestno pusti ob strani svojo vero in vero prijateljev ter se postavi na stališče, ki mu ga narekuje njegova osebna izkušnja, prijatelji pa pustijo ob strani Jobovo izkušnjo in se postavijo na stališče, ki jim ga narekuje njihova in tudi Jobova vera. Pogovor končno prisili Joba, da izpove svojo vero, prijatelji pa morajo priznati, da Jobova preizkušnja ni bila posledica zavestne krivde.
        Jobovi očitki ne zmanjšujejo njegove potrpežljivosti, temveč jo kažejo in povečujejo, saj povedo, kako hud je razkol med vero in izkušnjo, ki ga Job nosi v sebi, pa vendar vztrajno išče rešitev pri Bogu. To potrjujejo najprej umirjeni odlomki njegovih govorov. Kljub trdim besedam je Job ves v božjih rokah kakor otrok v materinem naročju; to potrjujeta tudi smer in potek njegovega iskanja. Kljub nihanju med vero in izkušnjo je vendar vedno bliže Bogu, dokler ga nazadnje ne zagleda in se umiri. Končno to potrjujeta tudi satan in Bog. Satan se namreč ne more pohvaliti, da je dobil stavo z Bogom; in Bog, ki da prav Jobu pred njegovimi prijatelji, ga nagradi. Če bi Bog v Jobovih trdih besedah videl dokončno prekinitev razmerja med seboj in Jobom ter konec Jobove vere, bi »stavo« s satanom izgubil in Joba ne bi nagradil.
        Spominjamo se ga 10. maja.
Vir