Zgodba svetosti se je obogatila s še enim zgledom izjemne vere in poguma. Med dekreti, ki jih je papež Frančišek odobril, je tudi dekret, ki priznava čudež na priprošnjo blaženega mučenca, ki je bil ubit iz sovraštva do vere pri komaj štirinajstih letih. To je José Sánchez del Río iz Mehike, ki je živel med letoma 1913 in 1928.
Mehika v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja
Umrl je med tako imenovanim uporom ‘cristeros’, ki se je zoperstavil protikatoliškemu preganjanju, katerega je odredil takratni mehiški predsednik Calles. V drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja je ozračje za kristjane v Mehiki postalo neznosno. Po Callesovem mnenju je bila Cerkev povod za vse zlo v državi. Zato je dal zapreti semenišča in katoliške šole, omejil je število mehiških duhovnikov, ki so se morali obenem tudi podrediti javnim oblastem, tuje duhovnike je izgnal. Običajni ljudje so bili postavljeni pred izbiro: ali so se odpovedali veri ali pa so izgubili delo. Tako je nastala brezizhodna in ponižujoča situacija, v kateri je bila vstaja neizogibna. Vojska, ki so jo sestavljali kmetje, delavci in študentje, se je začela boriti, da bi pretrgala jarem. Uporniki so se imenovali cristeros. Niso bili izurjeni za boj, želeli so le povrniti Mehiki svobodo izgovarjanja Božjega imena.
»Tarcizij«
Njihov »bojni krik« je bil: »Živel, Kristus Kralj!« (Viva Cristo Rey!). Zastava, pod katero so se borili, pa je upodabljala Marijo iz Guadalupeja. 6. februarja 1928, med krvavo bitko v kraju Cotija, je to zastavo v rokah držal štirinajstletni José Sánchez del Río. Od mame si je izprosil dovoljenje, da mu ni bilo treba stati ob strani in le opazovati. Postal je tako rekoč »maskota« cristeros-ov. Poimenovali so ga »Tarcizij«, po mladem Rimljanu, ki je bil ubit, ko je branil posvečeno hostijo. Ko je bil med bitko ustreljen poveljnikov konj, je José le-temu ponudil svojega. A med poskusom umika sta bila oba ujeta. Štirinajstletnik je bil zaprt v cerkev v domačem kraju Sahuayo. Le-to so federalni vojaki oskrunili in spremenili v kokošnjak.
Živel, Kristus Kralj! Živela Marija iz Guadalupeja!
José je iz jeze nekaj kokošim zavil vrat, kar je sprožilo represalijo. Začeli so ga pretepati in trpinčiti. On pa je na ves glas ponavljal bojni krik »Živel, Kristus Kralj!«. Joséjevo pogumno upiranje, vse do trdovratnosti, ki je ne more zlomiti nobena bolečina, je bilo zanj usodno. Soden pregon v primeru mladeniča ni imel smisla. Njegovi rablji so Joséju zato – v zameno, da bi se odpovedal svoji veri – ponujali svobodo, veliko vsoto denarja, sijajno vojaško kariero in celo možnost preselitve v Združene države Amerike. Njegov odgovor je bil: »Živel, Kristus Kralj! Živela Marija iz Guadalupeja!« Vojaki so zatem poskusili še na drug način, tako da so od njegovih staršev zahtevali odkupnino. José sam jih je prepričal, da niso plačali. S pomočjo tete mu je celo na skrivaj uspelo prejeti obhajilo.
Pogum mučenca in strahopetnost rabljev
10. februarja 1928, okoli enajstih zvečer – tako, da ne bi mogel nihče videti – se je skupina vojakov odločila z vso svojo surovostjo znesti nad štirinajstletnikom. Najprej so mu s podplatov odrli kožo in ga prisilili hoditi po soli, nato so ga odvlekli na pokopališče. José je še naprej neustrašno glasno klical Jezusovo in Marijino ime. Po prvem vbodu z nožem so še zadnjič zahtevali, da bi zatajil svojo vero. Zavrnil jih je in nadaljeval s priporočanjem Jezusovemu in Marijinemu imenu. Njegovih krikov ni bilo več mogoče utišati. Hoteli so ga pokončati z nožem, a kapetan je zaradi Joséjeve nenehne molitve izgubil potrpljenje in ga ustrelil.
»Draga mama, …«
Na njegovem truplu so kasneje našli listek, na katerega je napisal: »Draga mama, ujeli so me, nocoj bom ustreljen. Obljubljam ti, da bo v raju pripravil dobro mesto za vse vas.« Sledil je še podpis: »Tvoj José, ki umira med obrambo katoliške vere, iz ljubezni do Kristusa Kralja in do Marije iz Guadalupeja.«
Vir
Še zadnji novi svetnik, ki ga predstavljamo, pa je Jožef Sanchez del Rio, komaj štirinajstletni mehiški mučenec. Rojen 28. marca 1913 in umrl 10. februarja 1928, je živel v obdobju preganjanja katoličanov v Mehiki in upora proti le-temu. Uporniki so bili imenovani ‘cristeros’, njihov »bojni krik« pa je bil: »Živela, Kristus Kralj in Marija iz Guadalupeja!«. Pridružil se jim je tudi mladi Jožef, in sicer kot zastavonoša. V nekem boju je bil, potem, ko je svojega konja ponudil enemu izmed voditeljev upornikov, da bi le-ta lahko pobegnil, zajet in odpeljan v ujetništvo.
Navkljub mladosti se je Jožef zavedal takratnega dogajanja v Mehiki. Zavzemal se je za župnijske dejavnosti, čeprav so bile prepovedane, prejemal zakramente, kadar je le mogel, in vsak dan skupaj z družino molil rožni venec. Po zgledu mučencev je bil tudi sam pripravljen dati svoje življenje za Kristusa, zaščito verske svobode in katoliške vere. Mami je iz ujetništva napisal, da sprejema Božjo voljo, da bo umrl srečen, saj bo umrl poleg Gospoda.
Ker je bil zaprt v cerkvi, katere prezbiterij so spremenili v kokošnjak, se je Jožef neustrašno, pripravljen na vse, uprl rekoč, da je Božja hiša namenjena molitvi in ne živalim. V odgovor je bil kruto pretepen, njegov prijatelj Lazar, ki je bil zajet skupaj z njim, pa je bil v njegovi navzočnosti obešen. Navkljub nadaljnjim laskavim ponudbam vojakov, da bi prestopil na njihovo stran, je Jožef vztrajal. Tudi starše je prosil, naj ne plačajo odkupnine zanj, rekoč, da je sam svoje življenje že daroval Bogu in da njegova vera ni na prodaj. Tik pred usmrtitvijo je s pomočjo tete še zadnjič prejel sveto obhajilo.
Na koncu so Jožefu s podplatov odrli kožo in ga bosega ter krvavečega prisilili hoditi do pokopališča. Tam so ga večkrat zabodli z nožem in nazadnje ustrelili v glavo. Preden je umrl, je mladi mučenec še zadnjič dejal: »Živel, Kristus Kralj! Živela sveta Marija iz Guadalupeja!«
Vir