sveti Jošt – puščavnik

sveti Jošt - puščavnikImena: Jošt, Jakob, Jost, Joštl, Jostl, Jošta, Jodokus …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 14 cerkva sv. Jošta
O tem, da je bil sveti Jošt svojčas zelo češčen svetnik ne samo v nemških deželah, pač pa tudi pri nas, govori kar lepo število (štirinajst) njemu posvečenih cerkva na naših tleh. K njemu so se, kakor k svetemu Jakobu, zatekali zlasti romarji. Rojen v kraljevski družini je bil deležen odlične vzgoje in izobrazbe. Moral bi postati očetov naslednik, a je s skupino romarjev, namenjenih v Rim, pobegnil od doma. Vojvoda v Poitiersu ga je zadržal in mu ponudil službo svojega kaplana. Posvetil ga je škof v Amiensu. Vojvoda mu kasneje na njegovo željo dovoli, da odide v samoto. Kot puščavnik je živel in oznanjal po najrazličnejših krajih v Franciji. Ob enem njegovih samotarskih bivališč v severni Franciji se kasneje razvije benediktinska opatija St-Josse-sur-Mer. Proti koncu življenja se mu je izpolnila želja, da poroma v Rim. Pot je bila dolga in težavna, izčrpala ga je, tako da je kmalu po vrnitvi v Francijo umrl. Pokopali so ga v njegovi samostanski cerkvici, a so v času normanskih vpadov (leta 903) njegove relikvije prepeljali v Winchester v Angliji, kasneje pa jih vrnili v Francijo.

Ime: Izhaja iz nemškega imena Jobst ali Jost, ki je okrajšava latinskega Jodocus. V grščini pomeni ime Jodokos »puščice hraneč, poln puščic«. Keltski Judocu pa pomeni »bojevnik«
Rodil se je okoli leta 620 v Bretanji v Franciji, umrl pa 13. decembra 669 v samostanu Saint-Josse-sur-Mer v Franciji.
Družina: Bil naj bi kraljevega rodu, njegov oče Jutel je bil bretonski vladar.
Zavetnik: romarjev, mornarjev, slepih, domov za ostarele, ladjarjev in pekov, za dobro žetev in za varovanje žita pred ognjem; živine, proti ognju in neurju, proti vročici, proti kugi.
Upodobitve: Upodobljen je kot romar ali puščavnik, bolj redko kot duhovnik. Ponekod (v Porenju, kjer ga častijo predvsem kot zavetnika živine) ob njem upodabljajo domače živali. Običajno ima ob sebi krono, lahko jo drži v roki ali pa leži ob njem na tleh. Pogostokrat pa je na raznih upodobitvah oblečen kot redovnik, v roki pa drži opatsko palico.
Češčenje: Iz Francije se je njegovo češčenje v 9. stol. razširilo najprej po Nemčiji, kasneje pa so ga začeli častiti celo v Skandinaviji in Švici. V Nemčiji je še danes živa Joštova božja pot.
Goduje: 13. decembra, ponekod 17. maja (redkeje tudi 26. julija (v Amiensu v Franciji) ali 9. januarja (prenos relikvij v Winchester).
Vir

        sveti Jošt - puščavnikImena: Jošt, Jobst, Jodocus, Justus, Jostl, Joštl, Josse, Jošta
        Jošt se je rodil v francoski Bretaniji v 7. stoletju v kraljevski družini, zato je bil tudi primerno šolan in vzgojen. V mladosti je odklonil vladarsko življenje in se odpravil s skupino romarjev v Rim. ko so spremenili smer potovanja ga je vojvoda v Pothieu izbral za svojega kaplana, škof v Amiensu pa ga je posvetil. Po sedmih letih mu je gospodar dovolil, da je šel živet v samoto. Tako je romal v Rim, a se je vrnil v Francijo, kjer je umrl 13. decembra leta 669. Njegovo češčenje se je razširilo predvsem v Franciji v benediktinskem samostanu Saint-Josse-sur-Mer, kamor so v 14. stoletju množično romali.
V slovenskem bogoslužnem koledarju je njegov god zapisan 17. maja, drugod pa 13. decembra. Naši predniki so mu posvetili dve  župnijski in enajst podružničnih cerkva.
Vir

V severni Névstriji (danes v Franciji), sveti Judok, duhovnik in puščavnik, ki je kot sin Jutaélisa, kralja Bretanje, in brat svetega Judikaélisa, da ne bi bil prisiljen naslediti očeta, je zapustil domovino in se odmaknil k puščavniškemu življenju.
Vir