sveti Jožef de Anchieta – redovnik, duhovnik in misijonar


Jožef iz AnchietaDanašnji blaženi je bil po rodu Bask. Rodil se je na Kanarskih otokih leta 1534. Že s sedemnajstimi leti je vstopil v jezuitski red. Na univerzi v portugalskem mestu Coimbri je študiral retoriko in dialektiko ter začel študij filozofije. V njegovem času je prevladovalo mnenje, da bi podnebje v na novo osvojenih prekomorskih področjih Južne Amerike moglo blagodejno vplivati na človekovo zdravje. Jožef je bil rahlega zdravja, zato so ga predstojniki poslali čez Atlantik v pravkar ustanovljeno brazilsko jezuitsko podprovinco. Leta 1553 se je izkrcal v Sao Salvadorju do Bahia de Todos os Santos kot jezuitski brat laik.

S provincialom Manoelom da Nombrega je ustanovil kapelo in kolegij na ravnini Piratininga, kjer je jedro današnjega velemesta Sao Paulo. Tu je deloval deset let kot katehist in profesor latinščine.

Posvečal se je tudi skrbi za Indijance. V kratkem času se je naučil jezika, ki so ga govorili domačini ob brazilski obali, zato je mogel med njimi začeti misijonsko delo. Hkrati je skušal nomadske Indijance naseljevati v tako imenovanih jezuitskih redukcijah (poznamo jih tudi v drugih južnoameriških državah). Krščeval jih je, spovedoval in delil poslednje zakramente.
Jožef iz AnchietaToda pri tem je doživel tudi razočaranje. Indijance so jezuiti imeli najprej za bistre in dobre divjake, toda pozneje so jih opisovali kot ljudožerce, spolne razuzdance, brez smisla za red in kot nevedneže. Jožef je pisal leta 1555 takole: »Vsi želimo in prosimo Gospoda za eno stvar, da bi v tej deželi živelo veliko kristjanov, ki bi mogli obvladati domačine, ki so tako neukročeni in trmasti v uživanju človeškega mesa ter nepokorni predstojniku, da bo zelo težavno brez tega zdravila utrditi to, kar ustvarjamo.«

Leta 1566 je bil posvečen v duhovnika. Njegovo življenje bi mogli imenovati sveta pustolovščina. Pri Morro da Gloria na jugu Brazilije je bil navzoč pri bitki med Portugalci in francoskimi Hugenoti, ki jim je pomagalo indijansko pleme Tamoi. Sodeloval je pri ustanovitvi današnjega mesta Rio de Janeiro. Pozneje je bil imenovan za predstojnika misijona v Sao Vicente. Enajst let je bil provincial jezuitske province. V 44 letih misijonskega dela je štiridesetkrat prehodil 2.500 km dolgo obalo od Pernambucha do Sao Vicente. Umrl je 9. junija 1597.

Postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1617, pozneje pa je zastal. 22. junija 1980 je papež Janez Pavel II. Jožefa iz Anchiete razglasil za blaženega. Pri tem je poudaril njegovo veliko in neutrudno gorečnost, delo za človeški napredek in obrambo Indijancev pred krivicami kolonizatorjev.
Papež Frančišek ga je razglasil za svetnika 3. aprila 2014.
Vir

sveti Jožef de AnchietaSveti Jožef (José) de Anchieta rojen v kraju Tenerife, na Kanarskih otokih, leta 1534, je bil že kot sholastik poslan v Brazilijo, da bi mu blaga klima pomagala izboljšati njegovo šibko zdravje. Zdravje se mu sicer ni nikoli izboljšalo, a je kljub temu kar 44 let apostolsko deloval. Velja za ustanovitelja mesta Sào Paolo in soustanovitelja Ria de Janeira.
Šolal se je pri dominikancih v Coimbri na Portugalskem. Leta 1551 je vstopil v jezuitski noviciat. Po opravljenem noviciatu so ga zaradi poškodbe v hrbtenici in malo upanja, da bi se zdravje na Portugalskem izboljšalo, poslali v Brazilijo. Leta 1553 je pristal v Bahia in se nastanil v Sào Vicente. Januarja leta 1554 je spremljal patra Manuela de Nôbrega v majhno vas, kjer je ta upal, da bo lahko vzpostavil misijonsko postojanko in šolo. Naslednji dan sta tam maševala, in ker je bil ravno praznik svetega Pavla, sta kraj poimenovala po njem. Ker so imeli domorodci veliko zaupanje do novih misijonarjev, so se začeli naseljevati okoli te postojanke. Tako se je razvilo današnje velemesto Sào Paolo.
Jožefova naloga je bilo poučevanje slovnice in kateheze tako domorodcev kot portugalskih otrok. Tiste, ki so se pripravljali za duhovništvo, pa je poučeval latinščino. Na istem ozemlju je ostal dve desetletji. Poleg omenjenega dela je sestavil slovnico za jezik Tupi in slovar.
Jožef se je hitro naučil jezikov domačinov, zato je večkrat spremljal svojega predstojnika, da mu je tudi prevajal. Leta 1563 je šel s patrom Nôbrego, da bi se pogajala za mir med Portugalci in plemenom Tamovo, ki je včasih s podporo francoskih Hugenotov napadlo misijone. Hugenoti so upali, da se bodo tako znebili misijonarjev. Ker so se pogajanja zavlekla, je Jožef kar tri mesece ostal pri Tamovo kot talec. Popolnoma sam, ob vsakodnevnih grožnjah, da ga bodo ubili ter ob skušnjavah domačink glede čistosti, je iz zaobljube, če preživi in ohrani čistost, napisal obsežno pesnitev v čast Mariji.
V duhovnika je bil posvečen junija leta 1566, ker prej ni bilo na razpolaga nobenega škofa. Naslednje leto po posvečenju je odšel s svojim predstojnikom Nôbrego ustanovit novo misijonsko postojanko, ki je zrasla v današnji Rio de Janeiro. Nato pa je bil imenovan za predstojnika dveh misijonov Sào Vicente in Sào Paolo.
Jožef je bil leta 1577 imenovan za provinciala, kar je pomenilo, da je moral v čolnu prepotovati kakšnih 1500 milj ob obali. Razvila se mu je grba, ki je močno oteževala potovanje, predvsem v notranjost. Zaprosil je, da ga zaradi slabega zdravja razrešijo te službe. Dodelili so mu en sam misijon, kjer je v službi ostal še naslednjih deset let. Leta 1595 se mu je zdravje še poslabšalo in premestili so ga v kraj Reritiba, ki je danes imenovan po njem. Tam je čez dve leti tudi umrl, star 63 let. Njegovo telo so premestili v Espirito Santo, kjer je pokopan v tamkajšnji jezuitski skupnosti.
Vir