Jožef Gabrijel de Rosario Brochero, argentinski škofijski duhovnik, se je rodil v bližini Cordobe 16. marca 1840. Bil je četrti izmed desetih otrok v družini, ki je živela globoko krščansko življenje. Pri šestnajstih letih je vstopil v semenišče, deset let zatem pa je prejel duhovniško posvečenje. V nadaljevanju je pomagal pri pastoralnem delu v cordobski katedrali, bil je prefekt semenišča, postal je tudi doktor filozofije. Konec leta 1869 je prevzel skrb za župnijo San Alberto. Le-ta se je razprostirala na kar 4.336 kvadratnih kilometrih, na nadmorski višini 2000 metrov, štela je več kot 10 tisoč prebivalcev. Na ozemlju ni bilo cest, prav tako ne šol, ljudje so živeli v klavrnem moralnem in materialnem siromaštvu.
Naš novi svetnik, ki so ga imenovali Cura Brochero, se ni vdal, ampak se je od tistega trenutka dalje popolnoma posvetil pastoralnemu delu in širjenju človeških ter krščanskih kreposti. Že leto po svojem prihodu je prvič pripeljal tamkajšnje vernike v Cordobo, kjer so se udeležili duhovnih vaj. Včasih so te skupine štele preko 500 oseb. Za 200 kilometrov dolgo pot so bili potrebni trije dnevi jezdenja na muli. Po devetih dneh tišine, molitve in pokore, so spremenili svoja življenja, začeli so slediti evangeliju in skrbeti za družbeno-ekonomski razvoj regije. Kasneje je Brochero s pomočjo vernikov zgradil dom duhovnih vaj, skozi katerega je v času njegovega delovanja šlo več kot 40 tisoč oseb.
Zgradil pa je tudi hišo za redovnice, kolegij za deklice, dom za duhovnike in navsezadnje 200 kilometrov poti, ki so vodile do cerkva. Poskrbel je za poštne urade in naredil načrt za železniško križišče. Evangelij je oznanjal v domači govorici. Bolniki niso nikoli ostali brez zakramentov. Ustaviti ga nista mogla ne dež ne mraz.
Umrl je 26. januarja 1914, ker se je okužil z gobavostjo. In sicer, ker je obiskoval in tudi objel nekega gobavca, zapuščenega na cesti. Zaradi bolezni je nekaj let preživel v domačem kraju, a se je po vztrajnih prošnjah vernikov pred smrtjo vrnil k njim. Njegov grob je takoj postal cilj romanj iz vseh koncev Argentine.
Cura Brochero se je s svojimi ljudmi identificiral, poznal jih je, jih branil in jim stvari razlagal odprto. Bil je Božji človek, zaupno je veroval v Božjo previdnost, v Cerkev; bil je duhovnik, ki je molil in kontempliral, hranil se je z Besedo; zvest je bil svojim duhovniškim obveznostim, predan Devici Mariji; zavedal se je tudi svojih slabosti. Vedno je gledal križanega Jezusa. Posvečal se je vsem, a predvsem ubogim in odrinjenim, pa tudi ženskam, katerih prispevek v cerkvenih dejavnostih je spodbujal, bolnim, mladim v stiski in prestopnikom. Njegova velika skrb je bila pripeljati izgubljeno ovco nazaj v stajo Cerkve. Približati pa se je znal tudi ljudem na oblasti, in sicer da bi jih z odnosom zdrave svobode nagovoril, da bi postali sodelavci in posredniki v Božjem delu.
Vir
Cerkev v Argentini je dobila novega svetnika. To je duhovnik José Gabriel Brochero, ki je živel med leti 1840 in 1914. Za to priložnost je papež Frančišek argentinskim vernikom poslal pismo. V njem je napisal, da gre za „pastirja z ‘vonjem po ovcah’, ki je postal ubog med ubogimi, ki se je vedno boril, da bi bil zelo blizu Bogu in ljudem, ki je storil in še vedno dela veliko dobrega“.
Kot še piše papež, je Brochero poznal vse kotičke svoje 200 kvadratnih kilometrov velike župnije. Naokrog je hodil na svoji muli, obiskoval ostarele, družine in spraševal, če kaj potrebujejo. Njegov obisk je bil kot Jezusov obisk. Govoril je na način, ki so ga lahko razumeli vsi, saj so besede prihajale iz njegovega srca, iz vere in ljubezni, ki ju je gojil do Jezusa. V središču njegovega pastoralnega delovanja je bila molitev. V župniji je zgradil dom za duhovne vaje, kjer je sam dolgo molil pred razpelom, da bi spoznal, občutil in okusil neizmerno ljubezen Jezusovega srca. Bil pa je tudi duhovnik, poln ljubezni in usmiljenja, še poudarja papež v pismu. Z apostolskim pogumom, misijonarsko gorečnostjo in močjo usmiljenega srca je Brochero za Boga osvojil tudi mnoge lopove in težavnejše vaščane.
Novi svetnik je po papeževih besedah evangeljsko aktualen. Je namreč „pionir“ odhajanja na geografske in bivanjske periferije, da bi tudi tja prinesel Božjo ljubezen in usmiljenje. „Ni ostal v župnijski pisarni,“ poudarja papež Frančišek. To pa je tisto, kar Jezus želi tudi danes. „Brochero je bil običajen človek, ranljiv, kot kdorkoli izmed nas, toda poznal je Jezusovo ljubezen, pustil je svoje srce oblikovati Božjemu usmiljenju.“ Znal je iti ven iz jame egoizma, ki ga imamo vsi, premagal je samega sebe. Z Božjo pomočjo je presegel tiste notranje sile, ki se jih poslužuje hudič, da bi nas priklenil na udobje, na iskanje trenutne zabave, da bi nas odmaknil od dela. Brochero je poslušal Boga, še piše papež. Izbral je delo za Njegovo kraljestvo, za skupno dobro, ki si ga neskončno dostojanstvo vsake osebe zasluži kot Božji otrok.
„Pustimo,“ tako se zaključuje pismo papeža Frančiška, da ta novi svetnik vstopi v hiše naših src, nas „povabi k molitvi, k srečanju z Jezusom, nas osvobodi verig, da bi lahko odšli ven na ulice in poiskali brata, se dotaknili Kristusovega mesa v njem, ki trpi in potrebuje Božjo ljubezen“.
Kot papežev predstavnik je obred beatifikacije v Argentini vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Le-ta je v pogovoru za Radio Vatikan dejal, da je novi svetnik med celotnim argentinskim narodom poznan kot „dobrotnik in pobudnik družbenega ter verskega razvoja prebivalstva“. Dogodek je imel za Argentino tako še prav poseben pomen. Kardinal Amato je zatrdil, da je Brochero s svojim delovanjem globoke človeškosti, oznanjevanjem evangelija in osebno svetostjo, po kateri je bil znan že za časa življenja, v zemljo svoje domovine obilno zasejal dobro: „Njegovo pridiganje se je dotaknilo src in spreobrnilo tudi najbolj zakrknjene grešnike.“
Duhovnik Brochero, je še povedal Amato, je bil zelo prevzet nad duhovnostjo svetega Ignacija Lojolskega in njegovimi Duhovnimi vajami. Te so kot „kopel za dušo, šola za kreposti in smrt za razvade“. Novi svetnik je bil prepričan o njihovi učinkovitosti pri posredovanju luči Božje resnice, in sicer tako za um kot tudi za zmago milosti v srcih upornikov. O tem, kaj svetniško življenje in apostolat ljubezni novega svetnika učita nas, pa je kardinal Amato dejal: „Predvsem nas opozarjata, da je svetost dolžnost vseh krščenih oseb. Posebno misel pa Brochero namenja svojim bratom v duhovništvu, katere spominja na tri obveznosti: biti vztrajni v službi cerkvenega nauka in velikodušno širiti Božjo besedo; nikoli se utruditi biti usmiljeni, moliti, slaviti, častiti in odpuščati; ter opravljati duhovniško službo v veselju – v veselju namreč zacvetita ljubezen in svetost.“
Vir