sveti Jožef iz Arimateje – mestni svetnik in Jezusov učenec

sveti Jožef iz Arimateje - mestni svetnik in Jezusov učenec

42 Že se je zvečerilo. Ker je bil dan pripravljanja, to je dan pred soboto, 43 je Jožef iz Arimateje, ugleden član vélikega zbora, ki je tudi sam pričakoval Božje kraljestvo, pogumno stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. 44 Pilat se je začudil, da je že mrtev. Poklical je k sebi stotnika in ga vprašal, ali je že dolgo, odkar je umrl. 45 Ko je to od stotnika izvedel, je truplo podaril Jožefu. 46 In Jožef je kupil kos platna, Jezusa snel, zavil v platno in ga položil v grob, ki je bil vsekan v skalo. Nato je zavalil kamen k vhodu v grob. (Mr 15,42-46Mr 15,42-46
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezusa položijo v grob ; ; 42 Ko se je bilo že zvečerilo, je prišel, ker je bil dan pripravljanja, to je pred soboto, 43 Jožef iz Arimateje, ugleden svetovavec, ki je tudi sam pričakoval božjega kraljestva, in je pogumno šel k Pilatu ter poprosil za Jezusovo telo. 44 Pilat se je začudil, da bi bil že mrtev; poklical je stotnika in ga vprašal, ali je že umrl. 45 In ko je to od stotnika zvedel, je truplo podaril Jožefu. 46 In Jožef je kupil tančice in ga snel, zavil v tančico in ga položil v grob, ki je bil vsekan v skalo; nato je k vhodu v grob zavalil kamen. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)

V Jeruzalemu, spomin svetih: Jožefa iz Arimateje in Nikodema, ki sta sprejela Jezusovo telo s križa, ga ovila v platno in položila v grob. Jožef, plemenit mestni svetnik in Gospodov učenec, je pričakoval Božje kraljestvo. Nikodem pa, farizej, judovski prvak, je prihajal ponoči k Jezusu in spraševal o njegovem poslanstvu, ter pred velikimi duhovniki in farizeji branil njegovo zadevo, ko so hoteli Jezusa prijeti.
Vir

sveti Jožef iz Arimateje - mestni svetnik in Jezusov učenecJezus je bil v svojem delovanju na poseben način blizu ubogim in zapostavljenim, vendar so njegove besede pritegnile tudi premožne in privilegirane pripadnike družbe. Takšen je bil na primer Jožef in Arimateje, ugleden član vélikega zbora, ki so ga Judje imenovali tudi sinedrij. To je bil najvišji organ judovske oblasti. Imel je 71 članov, ki so prihajali iz vplivnejših družin. Predsedoval jim je véliki duhovnik, ki je bil izvoljen za eno leto. Zbor je imel široka pooblastila v družbenih in verskih zadevah, ni pa smel izreči smrtne obsodbe. V času okupacije je namreč najstrožjo kazen lahko izrekla samo rimska oblast. Jožef iz Arimateje je imel vse, kar naj bi v očeh sveta izpolnilo moškega. Bil je premožen, imel je ugled in oblast, vendar ni ležerno užival privilegijev. Še vedno je bil iskalec. Evangelist Marko poroča, da je pričakoval Božje kraljestvo (prim. Mr 15,43Mr 15,43
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

43 Jožef iz Arimateje, ugleden svetovavec, ki je tudi sam pričakoval božjega kraljestva, in je pogumno šel k Pilatu ter poprosil za Jezusovo telo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Bil je odprt za Jezusove besede, čeprav so bile velikokrat zelo kritične do družbe, ki jo je kot član vélikega zbora predstavljal. Kljub ugledu in dobremu položaju mu vloga učenca ni bila izpod časti. Ta drža je lahko izhajala iz njegove zvestobe resnici. Njegovo prizadevanje za resnico in pravico je bilo na poseben način preizkušeno v času sodnega procesa, ki je proti Jezusu potekal pred vélikim zborom. Celoten postopek je bil očitna zarota. Sojenje ni bilo le nepravično, ampak tudi nezakonito. Obravnava je potekala ponoči, manjkale so obrambne priče, med sodelujočimi pa ni prišlo do soglasja. Tisto leto je zboru predsedoval véliki duhovnik Kajfa. V Jezusovem primeru je zagovarjal stališče, da je bolje, da en človek umre za ljudstvo. Odločitev o Jezusovi usodi je bila torej sklenjena že pred samim postopkom. Tudi obtožba je bila prirejena končnemu cilju. Odgovorni so vedeli, da bodo izrek smrtne kazni s strani Pilata najlaže izsilili, če bodo Jezusa označili za upornika rimski oblásti. Znotraj tega konteksta se skušajmo vživeti v vlogo Jožefa iz Arimateje v tem procesu. Vedel je, da je Jezus nedolžen. Razumel je, da je zarota posledica nevoščljivosti, ljubosumja in ogroženosti vplivnih Judov ter da nima ne pravne ne moralne podlage. Gotovo je skušal narediti vse, da bi pred vélikim zborom zaščitil resnico, vendar ta ni nikogar zanimala. Oblast je iskala način, kako bi se Jezusa znebila. Resnica ji je bila pri tem v napoto. Jožef je nemočen spremljal vso farso in bil priča razsodbi, ki je bila skregana z zdravo pametjo. V trenutku, ko je sprevidel svojo nemoč, bi lahko prizorišče zapustil in se oddaljil iz mesta, da se ne bi tudi sam umazal zaradi krive obsodbe. Vendar se ni umaknil. Sprejel je soodgovornost in ostal na prizorišču, da bi vsaj s svojo prisotnostjo prebujal vest in občutek, da je to, kar se dogaja, hudo narobe. Tudi ko je bila Resnica od vseh zavržena in je mrtva ležala na križu, se ni zaustavil v prizadevanju, da bi zaščitil njeno dostojanstvo. Šel je do Pilata in ga poprosil za Jezusovo telo. Skupaj z Nikodémom sta ga pripravila za pogreb: mazilila sta ga z dišavami, zavila v prt in položila v nov grob. Jožef se je na ta način zelo izpostavil, a če ne bi tvegal tega dejanja, bi Jezusa vrgli v skupen grob. Tako pa je bil Učitelj vsaj po smrti deležen spoštljive pozornosti. Čeprav je zarota uspela in je bil Jezus mrtev, je Jožef iz Arimateje naredil vse, kar je mogel, za spoštovanje resnice. V tem nam daje čudovit zgled pokončne drže, ki je danes še posebno potrebna. Saj tudi sami doživljamo, da je sistem sodne oblasti včasih premalo zaščitniški do resnice. Priče smo mnogim spletkam in zarotam. Denar in mediji včasih usmerjajo odločitve odgovornih. Pravica je velikokrat le beseda, za katero se skuša skriti koristolovska dejanja. A bilo bi strašno nevarno, če bi obupali nad sistemom in možnostjo pravičnejše družbe. Potem ne bi bilo nikogar več, ki bi branil resnico. Kljub vsem krivicam moramo vedno znova iskati možnosti za spreminjanje nepoštenih struktur in za udejanjanje pravice v ljubezni. Ostati moramo na bojišču in prispevati svojo prizadevnost. Ko se nam bo zdelo, da ne moremo več ničesar storiti, pa naj ostane vsaj jasna in pokončna drža ter naše vztrajanje v resnici.
Vir