sveti Jožef Kalasanc – redovni ustanovitelj

Jožef KalasancJožefu so domače razmere omogočale, da je prejel temeljito humanistično in pozneje tudi teološko izobrazbo na različnih učiteljiščih v Španiji. Obenem pa je bil doma deležen tudi skrbne in pobožne vzgoje. Tako se je že kot otrok odlikoval ne samo po svoji razumnosti in učenosti, ampak tudi po krepostnem življenju in pobožnosti, zaradi česar so ga vrstniki včasih zasmehovali in ga imenovali »mali svetnik«. Po študiju filozofije in prava je oče želel, da se poroči in prevzame domače posestvo, čeprav je Jožef čutil v sebi duhovni poklic. Po hudi bolezni, ko je že ležal na smrtni postelji, se je oče vdal in Jožef je skoraj čudežno ozdravel. Po posvečenju je opravljal različne cerkvene službe, kmalu pa je, zaradi svojih sposobnosti, postal generalni vikar obsežne urgelske škofije. Vestno je opravljal svoje delo, a obenem čutil, da »kariera« v Cerkvi ni zanj. Tako se je čez čas odpovedal svoji službi in beneficijem, razdal podedovano premoženje in se odpravil v Rim. Tu je sprva živel v hiši in pod pokroviteljstvom svojega študijskega prijatelja Ascania Colonna, ki je medtem postal kardinal. Kmalu po prihodu v Rim je opazil, da je mesto, poleg bolnikov in umirajočih za kugo, ki je takrat razsajala in katerim je nesebično pomagal, polno zanemarjenih otrok. Mnogi so brez staršev in primernega doma živeli na ulici in tako propadali. Jožef jih je ob nedeljah in praznikih skupaj s člani bratovščine krščanskega nauka zbiral in jim razlagal osnovne verske resnice. Kmalu pa je spoznal, da je to premalo, da je vse preveč otrok, ki ne obiskujejo nobene šole in nimajo osnovne izobrazbe. Potem, ko mu nekateri redovi, na katere se je obrnil, niso hoteli pomagati, je sam ustanovil prvo javno brezplačno šolo v Evropi. Pridružilo se mu je nekaj enako mislečih duhovnikov in učiteljev, otrok pa toliko, da se je šola neprestano večala. Sčasoma je Jožef ustanovil skupnost »regularnih klerikov pobožnih šol«, v latinščini »scholarum piarum«. Iz tega izraza se je kasneje razvilo ime skupnosti, piaristi. Papež Pavel V. je bil skupnosti naklonjen in jo je potrdil kot kongregacijo, njegov naslednik Gregor XV. pa jo je povzdignil v red. Red je ves čas doživljal lepe uspehe, sčasoma pa je skupaj z ustanoviteljem postal žrtev številnih spletk, za katere sta bila največ kriva Jožefova naslednika (potem, ko so ga odstavili), Sozzi in Cherubini. Jožef je kakor svetopisemski Job vse krivice in obsodbe, celo razpad, ki je grozil redu in nekajletno prepoved, molče prenašal, vdan v božjo voljo. Proti koncu njegovega življenja pa so se stvari le izboljšale in po njegovi smrti se je red spet začel lepo razvijati.

Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«. Priimek Kalasanc nosi po očetovem gradu, na katerem se je rodil.
Rodil se je 11. marca 1556 v Peralti de la Sal v Aragoniji v Španiji,
umrl pa 25. avgusta 1648 v Rimu v Italiji.
Družina: Bil je najmlajši izmed petih otrok v premožni družini.
Zavetnik: piaristov, krščanskih osnovnih šol, šol za uboge, šolarjev; tudi univerz in študentov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki piaristov, obkroženega z otroki, včasih pa kleče pred Marijinim oltarjem.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XIV. 18. avgusta 1748, za svetnika pa Klemen XIII. 16. julija 1767.
Goduje: 25. avgusta, pred spremembo koledarja pa 27. avgusta.

Vir

 

Pobožnost in znanje: geslo šol, ki jih vodijo sinovi sv. Jožefa Kalasanca

Cerkev 25. avgusta obhaja bogoslužni spomin sv. Jožefa Kalasanca, ki se je rodil leta 1556. Protestantski zgodovinar Ludwig von Pastor, znan po svojih 31. zveskih Zgodovina papežev, o njem piše, da je prvi ustanovitelj javne zastonj šole v Evropi. 
  Sv. Jožef Kalasanc je bil po rodu Španec, ki je leta 1593 prišel v Rim, da bi končal svoje študi in se nato vrnil v Španijo. Toda ostal je v Rimu. Ko je leta 1597 obiskal župnijo sv. Doroteje, je videl da otroci hodijo v šolo, toda starši so to šolo plačevali. V tistem času je bilo v Rimu 16 takih župnijskih šol. Svetnik je takoj opazil, da veliko otrok ne hodi v šolo, ker starši nimajo denarja, da bi jo plačali. Župniku pri sv. Doroteji je predlagal, naj tudi te otroke sprejme v šolo. Ta mu je preprosto odgovoril, da jih ne more vzdržavati, ker nima denarja. Eno leto je razmišljal, kaj naj stori. Naslednje leto je blizu trga Navona odprl zastonj šolo. Prvo leto je imela malo učencev. Nato je število naraslo na 800 , 900 in leta 1612 je kupil hišo, kjer je hodilo v šolo 900 učencev. Da bi lahko svojo zamisel izpeljal v velikem obsegu je ustanovil redovno družino skolopov, ki danes vodi vrsto šol po vsem svetu in nadaljuje veliko delo, ki ga je začel sv. Jožef Kalasanc. 
Geslo njegovih šol je: Pietas et literae – pobožnot in znanje. Na prvo mesto je svetnik postavil pobožnost, to je krščanske vrednote in krščanski način delovanja, ki učenca, nato pa odraslega človeka vodi, kako naj uporablja pridobljeno znanje. Sv. Jožef Kalasanc se je jasno zavedal, da znanje ni dovolj, razen tega ga dajo vse šole. Redovniki skolopi pravijo, da vse od začetka največ naporov vlagajo v pietas – pobožnost, v prebujanje krščanskih vrednot v učencih. Danes je to toliko težje, ker živimo v družbi brez vrednot, v svetu, ki ne ceni duhovne razsežnosti človeka, kjer je edina vrednota denar, bogastvo, sredstva gospodovalnosti, vsiljevanja in podrejanja ljudi. V tem pogledu je sedanja družba najbolj zahtevna in zapletena, kar jih je človeštvo do sedaj poznalo. Svetnikovi duhovni sinovi si danes prizadevajo za kulturo, ki temelji na duhovnosti, učencem govorijo o božjem načrtu za vsakega človeka, ker Bog želi, da bi vsi postali njegovi otroci. Mi vsi smo božji otroci, toda svet na to pozablja. V svojih šolah vzgajajo vest učencev, ki jih bo vodila v svetništvo. Katoliške šole morajo predvsem oblikovati človekovo vest, da bo lahko postal svetnik.

Vir