sveti Jožef Moscati – zdravnik

Jožef Moscati

Dne 5. maja 1974 sem obiskal Neapelj in v njem veličastno jezuitsko cerkev imenovano Novi Jezus. V njej je pogosto pridigal apostol Neaplja sveti Frančišek de Geronimo, v njej pa se nahaja tudi grob svetega zdravnika Jožefa Moscatija, ki je umrl v mestu pod Vezuvom 12. aprila 1927 in pustil za seboj lik sodobnega svetnika.
16. novembra 1975 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 25. oktobra 1987 pa Janez Pavel II. za svetnika. Glede na to je Moscati svetnik naših dni, “svetovljan, slavni neapeljski klinik, kristjan vere in zglednega življenja” – kakor je zapisal kardinal Corrado Ursi v predgovoru življenjepisa blaženega, ki ga je ob priliki njegove beatifikacije napisal znani življenjepisec, prav tako svetovljan, Giorgio Papasogli.
Kdor ima novejše svetnike raje od starejših, bo v Jožefu Moscatiju našel človeka sodobne medicinske znanosti, zelo aktivnega, vestnega in zavzetega v svoji službi, ki pa je bil istočasno tudi odlično orodje v Gospodovi roki za izvrševanje višjih ciljev, tako v svojem osebnem krščanskem posvečenju, kakor tudi v apostolatu.
“Jožef Moscati je eden izmed tistih oseb, naših sodobnikov, ki so s svojim življenjem v svetu otipljivo znamenje Božje prisotnosti med ljudmi,  in to bolj s svojim bistvom kot s svojimi deli. Jožef Moscati je sposoben in svoji stroki predan zdravnik, kar vzbuja spoštovanje med tistimi, ki ga poznajo. Je velik znanstvenik in raziskovalec. Zaradi tega si zasluži občudovanje in pohvale krogov z akademsko izobrazbo.
Je velik gentelman, dobrega in usmiljenega srca, ki se drugim daje na čisto nesebičen način, kar mu zagotavlja hvaležnost in ljubezen tistih, ki jim pomaga in jih dviga. To je zagotovo veliko. Ni pa še vse. To tudi ni tisto, kar občutijo ljudje. Tisti, ki so v stiku z njim začutijo nekaj globljega, čeravno tega ne zmorejo vedno izreči na jasen in stvaren način. Dovolj je prebirati Dokumente kanonskih postopkov, kjer so bili zaslišani kot priče ljudje iz vseh družbenih slojev, da se zazna to dejstvo in da se dojame za kaj pri tej stvari gre. Moscati je za vse priče pravi krščanski zdravnik, sveti zdravnik. Ta po svojem bistvu nedeljiva pojma nudita ključ za dojemanje njegove osebnosti.” (Paolo Molinari).
Jožef Moscati se je rodil 25. julija 1880 v Beneventu, v zelo ugledni visokouradniški družini. Krščen je 31. julija v župniji sv. Marka in je po italijanskem običaju dobil več imen: Jožef – Marija – Karel – Alfonz.
Na začetku leta 1881 se je Jožefov oče z vrhovnega sodišča v Beneventu preselil v Ancono, mesto na jadranski obali.Tam bo Jožef v krogu dobre družine preživel prva leta srečnega in brezskrbnega otroštva. Leta 1888 je sledila naslednja očetova premestitev, zato se je družina Moscati preselila v Neapelj. Istega leta je tam, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, v cerkvi sester Srca Jezusovega, Jožef prejel prvo sveto obhajilo. Frančišek Moscati, Jožefov oče, ga je vsak dan, skupaj z ostalimi otroki peljal na sprehod. Pri tem so se ustavili tudi v cerkvi Jožefovega prvega svetega obhajila, da obiščejo Jezusa, prisotnega v zakramentu svete Evharistije. Družinsko ozračje polno globokih verskih občutkov je pripomoglo k razvoju pobožnosti tudi pri Moscatijevih otrocih. Peppino, kot so ljubkovalno imenovali Jožefa, je bil že od majhnega zelo pobožen do Evharistije.
Osnovno in srednjo šolo je končal z odličnim uspehom, po očetovi smrti pa se je vpisal na medicinsko fakulteto v Neaplju. Tamkajšnji profesorji so bili vsi po vrsti priznani znanstveniki, vendar, na žalost privrženci pozitivizma in materializma (smer Vogta, Molescotta, Büchnerja in Feuerbacha). Mladi akademik Jožef Moscati je znal tudi v takšnem ozračju svojo vero ne samo ohraniti, ampak jo še bolj poglobiti in okrepiti. Vojvoda Mastelloni di Salza, ki je študiral skupaj z Moscatijem, pričuje o njem: “Poznal sem Jožefa Moscatija okoli leta 1900, poznal pa sem ga po njegovih vsakodnevnih pobožnostih v cerkvi Santa Maria di Caravaggio, kjer je pritegnil moje občudovanje. Njegova zbranost, njegov žar, njegova drža so jasno nakazovali, da je bil čas njegovega obhajila trenutek največje intimnosti z Bogom.”
Moscati je znal moliti, v molitvi z Bogom bivati in se pogovarjati. Kot študent je bil nenehno v nevarnosti glede vere in morale, pa vendar ni padel, saj nevarnosti ni prevzetno iskal, ampak se jim je skrbno izogibal, ob tem pa gojil globoko molitveno in zakramentalno življenje. In to je skrivnost, kako je lahko v času svojih študentskih dni ohranil svojo vero in poštenje.
Jožef MoscatiMoscati je 4. avgusta 1903 postal doktor medicine in s sijajnim uspehom zaključil svoj študij. Že leta 1904 je z žarom pričel zdravniško službo v znameniti bolnišnici Santa Maria del Popolo. Tu je s posebno skrbjo organiziral nego bolnikov okuženih s steklino. Moscati je bil globoko human zdravnik. Vendar to ni bil nek naravni humanizem, ampak človekoljubje iz globokega krščanskega prepričanja. On je zaradi Kristusa služil bratom – ljudem in se za njih znal žrtvovati do skrajnosti. Naj to potrdi ta dogodek: 4. aprila 1906 je vulkan Vezuv začel delovati močneje kot običajno in začel bruhati žarečo lavo in pepel. Ogroženo je bilo naselje Torre del Greco, kjer se je nahajala majhna bolnišnica odvisna od tiste v mestu, kjer je deloval doktor Moscati. Ljudje  so panično bežali z ogroženega področja, ubogi bolniki pa so ostali prepuščeni sami sebi. Moscati je sam odšel na kraj nesreče in po svojih močeh organiziral reševanje bolnikov in pri tem sam delal vse kar je mogel. Ko so bili bolniki varno premeščeni, se je strop bolnišnice pod težo žarečega pepela zrušil. Temu podobno požrtvovalnost je Moscati pokazal tudi leta 1911 ob epidemiji kolere.
Moscati je, še ne tridesetleten, postal znan kot izvrsten diagnostik. Za katero boleze gre je znal ugotoviti s takšno lahkoto in zanesljivostjo, da so se temu čudili tudi najboljši zdravniki. Moscati je pri svojem delu ob naravnih uporabljal tudi nadnaravna sredstva, to pa mu je dajalo tisto izredno pronicljivost, s katero si je pomagal v pristopu do bolnikov in njihovih bolezni. V času dolgih ur izvajanja poizkusov ter preučevanja z mikroskopom je mislil na Boga, ki je vsepovsod prisoten in deluje. Še več, znanstveno delo in raziskovanja so ga vsebolj približevali k Stvarniku vseh stvari. Njemu je želel služiti z vsem bitjem, zato je tudi položil zaobljubo čistosti. Zdravniki in bolniki so ga spoštovali zaradi njegovega znanja in vrlin, on pa je vse pripisoval Bogu, saj se je zavedal, da je vse naravne in nadnaravne darove prejel od Njega. V zdravniški praksi se je varoval pohlepa po denarju in zaslužku, zato je mnoge, posebno revne zdravil zastonj, denar pa, ki ga je pošteno zaslužil, daroval v družbenokoristne in dobrodelne namene.
sveti Jožef Moscati - zdravnikSvojo zdravniško službo je jemal kot kakšno duhovniško poslanstvo. Zato se je zanimal tudi za duševno stanje svojih pacientov ter jih z veliko taktnosti navajal na prejem zakramentov, da poskrbijo tudi za rešitev svoje duše. Včasih je tudi sam poklical duhovnika, svojega znanca, da pomaga njegovim bolnikom na duhovnem področju, druge pa je napotil k duhovnikom, v katere je imel veliko zaupanje.
Moscati ni dolgo živel, vendar je v relativno kratkem času naredil zelo veliko. Bolan je bil samo nekaj dni in to na nogah. 12. aprila 1927 je prejel svoje vsakodnevno obhajilo, ki mu je bilo zadnje v življenju, naredil nekaj obiskov bolnikov in nato umrl. Sprevod je bil veličasten. Vsi so govorili o “svetem neapeljskem zdravniku”. Njegovo telo je bilo tri leta kasneje, 16. novembra 1930 preneseno v cerkev Gesu Nuovo, kjer je njegov grob stalni cilj pobožnih romarjev. S svečano razglasitvijo za blaženega in svetnika ga je Cerkev postavila za vzor svetovljanov, posebno znanstvenikov in zdravnikov.
Vir