sveti Jožef Pignatelli – duhovnik in jezuit

Jožef PignatelliDuhovnik, obnovitelj Družbe Jezusove Jožef Pignatelli (Giuseppe Pignatelli, 1737 – 1811) se je rodil v palači. Poznan in čaščen pa je po njegovem vodstvu Družbe Jezusove v zelo težkih časih, ko je ta bila preganjana. Tako njegov oče Italijan, kot mati Španka sta bila plemiškega rodu. Jožef je sprva živel v družinski palači v Saragossi v Španiji. Ko mu je mati leta 1743 umrla, se je z očetom preselil v Neapelj. Štiri leta pozneje mu je umrl tudi oče. 
Pignatelli se je leta 1749 vrnil v Saragosso, da bi tam živel in obiskoval jezuitsko šolo. 8. maja 1753 je vstopil v jezuitski noviciat Tarragona, nato pa sledil običajni jezuitski formaciji s študijem filozofije in teologije. Teden dni pred božičem leta 1762 je bil posvečen v duhovnika. Naslednje štiri leta in pol je preživel v Saragossi, kjer je opravljal preprosta dela: poučeval je slovnico mlade fante, obiskoval bližnje zapore in oskrboval zapornike, ki so bili obsojeni na smrt. 
Pater Pignatelli se je odpovedal udobnemu življenju španskega plemstva, da bi opravljal preprosto službo jezuitskega učitelja. To pa se je nenadoma prekinilo, saj je 3. aprila 1767 kralj Karel III izgnal jezuite iz svojega kraljestva in zaplenil vse njihovo premoženje. Pet tisoč jezuitov je izgubilo vse in so v trenutku postali brezdomci. Jožef bi se lahko skliceval na svoje privilegije kot plemič, a je raje izbral begunstvo z drugimi jezuiti. Postaran rektor v Sarogossi je svojo službo zaupal mlademu Jožefu. Ko so jezuiti iz Saragosse prispeli v Tarragono in so čakali na vkrcanje, so tam srečali še druge jezuite, med njimi tudi provinciala, ki je prav tako prenesel svojo predstojniško službo na Jožefa. Tako je Jožef postal redovni predstojnik okrog 600 jezuitom.
Konvoj 13 ladij je zapustil Španijo, da bi odpeljal jezuite na begunstvo v Italijo. Vendar jim tako v pristanišču Citavecchia na zahodni italijanski obali, kot v Bastiji na Korziki, niso dovolili pristanka. Končno so pristali v Bonifacio, na južni konici Korzike, a so morali tudi od tam oditi, ko so Francozi septembra 1768 Genovi odvzeli otok. Jezuite so naložili na ladje in jih prepeljali v Genovo, da bi od tam pešačili 480 kilometrov daleč do papeške države. Jezuiti, ki so bili stari ali bolni so zelo težko potovali, vsi pa so prispeli na cilj zelo izčrpani. 
Begunce so sprejeli v Ferrari, kjer jih je prijazno sprejel Jožefov bratranec, msgr. Francis Pignatelli, poznejši kardinal. Vendar so tudi tam živeli pod veliko napetostjo, saj so evropski veljaki prepričevali papeža Klemena XIII, naj ukinil Družbo Jezusovo. On se jim je še upiral, njegov naslednik Klemen XIV pa je popustil pritisku in 2. julija 1773 odredil razpustitev Družbe Jezusove s svojim pismom Dominus ac Redemptor noster. Jožef Pignatelli in triindvajset tisoč drugih mož je bilo nenadoma ex – jezuitov, ki jih niso več zavezovale njihove zaobljube. Duhovniki so ostali duhovniki, bratje in sholastiki pa so nenadoma postali laiki. 
Jožef se je preselil v Bolognia-o in naslednjih 24 let vzdrževal stik s svojimi razpršenimi sobrati. Prevzel je aktivnejšo vlogo, ko je poslal jezuitskemu predstojniku v Belorusiji prošnjo za ponovno pripustitev. Katarina Velika Ruska je namreč prepovedala, da bi na njenem ozemlju papeževo pismo stopilo v veljavo, tako so jezuiti na njenem ozemlju nemoteno nadaljevali z delom in življenjem. Ferdinand, vojvoda v Parmi je želel imeti jezuite na svojem ozemlju in je pričel pogajanja z jezuiti v Belorusiji. Leta 1793 so trije jezuiti prišli v njegovo vojvodstvo, da bi odprli jezuitsko hišo. Jožef se je povezal s to skupino in 6. julija 1797 v starosti 60.-ih let ponovno izpovedal redovne zaobljube. Dve leti pozneje je postal učitelj novincev v Colorno, v za tisti čas edinem jezuitskem noviciatu v zahodni Evropi. 7. maja 1803 ga je predstojnik v Rusiji imenoval za provinciala v Italiji. 
Tem spodbudnim dogodkom pa je znova sledil čas preganjanja. Ko so leta 1804 francoske čete zasedle vojvodino Parme, so jezuiti odšli v begunstvo v Neapelj, kjer je papež Pij VII s posebnim pismom vzpostavil Družbo Jezusovo samo za kraljestvo dveh Sicilij. Mnogi nekdanji jezuiti so šli tja, da bi se ponovno pridružili redu. Jožef Pignatelli je neapeljsko gostoljubje smel uživati samo dve leti. Nato je Jožef Bonaparte zavzel pokrajino in izgnal jezuite, ki tam niso bili doma. Odšli so na sever, kjer jih je v Rimu sprejel papež Pij VII. Pri sv. Pantaleonu blizu Kolizeja so si uredili normalno redovno hišo, kmalu pa so imeli tudi noviciat v Orvietu. 
Pater Jožef Pignatelli je bil, ko je prispel v Rim, že več kot štirideset let v izgnanstvu. Kljub temu je še vedno upal, da bo Družba znova v polnosti vzpostavljena, vendar tega v svojem zemeljskem življenju ni dočakal. Zadnji dve leti življenja je njegovo zdravje zelo pešalo. Bolehal je za hemeroidi, ki jih je najbrž povzročil čir na želodcu. Oktobra leta 1811 je bil že priklenjen na bolniško posteljo. Umrl pa je 15. novembra, tri leta preden je Pij VII vzpostavil Družbo Jezusovo. 
Vir

Jožef PignatelliImena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina 
Rodil se je leta 1737 v Zaragozi (Španija) očetu Antoniju, neapeljskemu plemiču in Frančiški M. Moncayo, španski aristokratinji, kot predzadnji izmed osmih otrok. Pri štirih letih mu je umrla mama. Oče se je tedaj vrnil v Neapelj, kjer je skrb za mlajša dva prevzela starejša sestra. Čez pet let je umrl tudi oče. Starejši brat je potem vzel k sebi v Španijo mlajša brata, da bi se izobraževala v cvetoči jezuitski šoli domačega mesta. Kljub odporu družine je Jožef pri sedemnajstih letih vstopil v jezuitski noviciat in po končanem študiju leta 1762 postal duhovnik. 
Tedaj so se začeli nad jezuitski red zgrinjati temni oblaki. Portugalski, francoski in španski kralj so začeli kazati do jezuitskega reda vedno bolj odkrito sovražnost. Hoteli so končno prisiliti papeža, da bi jezuite ukinil. Starejši brat je hotel Jožefa prepričati, naj postane redovnik kakšnega drugega reda. Jožef se je odločno uprl in mu pisal: »Prosim te, da ne storiš nobenega koraka v Rimu, da bi dobil dovoljenje za vstop v kakšen drugi red. Tega ne bom nikoli storil, tudi če bi moral tisočkrat umreti.« 
Papež Klement XIV. je pod pritiskom katoliških vladarjev, zlasti tistih iz burbonske hiše, popustil in leta 1773 ukinil jezuitski red. Jezuiti so ubogali. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ruska carica Katarina II. (pravoslavna) ni dopustila, da bi škofje v njenih deželah objavili papežev odlok, saj so tam delovali zelo ugledni jezuiti. Zato so tam tudi ostali. Mogli so se jim celo pridružiti tisti, ki so pribežali iz katoliških dežel, med njimi p. Gabrijel Gruber, profesor hidravlike v Ljubljani in graditelj »Gruberjevega kanala«. 
Jožef Pignatelli se je iz Italije povezal z jezuitsko skupino v Rusiji. Papež Pij VI. je vedel za te stike in jih je odobril. Okoli Jožefa so se začeli zbirati še živeči jezuiti in tako obnavljati jezuitski red v Rimu, kjer se je leta 1806 naselil tudi Jožef kot provincial obnovljene italijanske province. Dokončne obnovitve jezuitskega reda pod papežem Pijem VII. leta 1814 pa Jožef ni učakal, ker je umrl 15. novembra 1811. 
Pridobil si je naslov »junak jezuitov v diaspori« in »obnovitelj in drugi patriarh« tega reda za vse zasluge za pregnane jezuite in obnovitev reda. Mimo velikega daru sveta mu pripisujejo, da je znal brati skrite misli svojih spovedencev. Marsikaj, kar je napovedal, se je uresničilo. Poročila pravijo, da njegova radodarnost ni poznala meja. 
Za blaženega je bil razglašen leta 1933, za svetnika pa 12. junija 1954. 
Goduje 15. novembra, ponekod 27. novembra. 
Vir