sveti Jožef Pignatelli – duhovnik in jezuit

Jožef PignatelliDuhovnik, obnovitelj Družbe Jezusove Jožef Pignatelli (Giuseppe Pignatelli, 1737 – 1811) se je rodil v palači. Poznan in čaščen pa je po njegovem vodstvu Družbe Jezusove v zelo težkih časih, ko je ta bila preganjana. Tako njegov oče Italijan, kot mati Španka sta bila plemiškega rodu. Jožef je sprva živel v družinski palači v Saragossi v Španiji. Ko mu je mati leta 1743 umrla, se je z očetom preselil v Neapelj. Štiri leta pozneje mu je umrl tudi oče.
Pignatelli se je leta 1749 vrnil v Saragosso, da bi tam živel in obiskoval jezuitsko šolo. 8. maja 1753 je vstopil v jezuitski noviciat Tarragona, nato pa sledil običajni jezuitski formaciji s študijem filozofije in teologije. Teden dni pred božičem leta 1762 je bil posvečen v duhovnika. Naslednje štiri leta in pol je preživel v Saragossi, kjer je opravljal preprosta dela: poučeval je slovnico mlade fante, obiskoval bližnje zapore in oskrboval zapornike, ki so bili obsojeni na smrt.
Pater Pignatelli se je odpovedal udobnemu življenju španskega plemstva, da bi opravljal preprosto službo jezuitskega učitelja. To pa se je nenadoma prekinilo, saj je 3. aprila 1767 kralj Karel III izgnal jezuite iz svojega kraljestva in zaplenil vse njihovo premoženje. Pet tisoč jezuitov je izgubilo vse in so v trenutku postali brezdomci. Jožef bi se lahko skliceval na svoje privilegije kot plemič, a je raje izbral begunstvo z drugimi jezuiti. Postaran rektor v Sarogossi je svojo službo zaupal mlademu Jožefu. Ko so jezuiti iz Saragosse prispeli v Tarragono in so čakali na vkrcanje, so tam srečali še druge jezuite, med njimi tudi provinciala, ki je prav tako prenesel svojo predstojniško službo na Jožefa. Tako je Jožef postal redovni predstojnik okrog 600 jezuitom.
Konvoj 13 ladij je zapustil Španijo, da bi odpeljal jezuite na begunstvo v Italijo. Vendar jim tako v pristanišču Citavecchia na zahodni italijanski obali, kot v Bastiji na Korziki, niso dovolili pristanka. Končno so pristali v Bonifacio, na južni konici Korzike, a so morali tudi od tam oditi, ko so Francozi septembra 1768 Genovi odvzeli otok. Jezuite so naložili na ladje in jih prepeljali v Genovo, da bi od tam pešačili 480 kilometrov daleč do papeške države. Jezuiti, ki so bili stari ali bolni so zelo težko potovali, vsi pa so prispeli na cilj zelo izčrpani.
Begunce so sprejeli v Ferrari, kjer jih je prijazno sprejel Jožefov bratranec, msgr. Francis Pignatelli, poznejši kardinal. Vendar so tudi tam živeli pod veliko napetostjo, saj so evropski veljaki prepričevali papeža Klemena XIII, naj ukinil Družbo Jezusovo. On se jim je še upiral, njegov naslednik Klemen XIV pa je popustil pritisku in 2. julija 1773 odredil razpustitev Družbe Jezusove s svojim pismom Dominus ac Redemptor noster. Jožef Pignatelli in triindvajset tisoč drugih mož je bilo nenadoma ex – jezuitov, ki jih niso več zavezovale njihove zaobljube. Duhovniki so ostali duhovniki, bratje in sholastiki pa so nenadoma postali laiki.
Jožef se je preselil v Bolognia-o in naslednjih 24 let vzdrževal stik s svojimi razpršenimi sobrati. Prevzel je aktivnejšo vlogo, ko je poslal jezuitskemu predstojniku v Belorusiji prošnjo za ponovno pripustitev. Katarina Velika Ruska je namreč prepovedala, da bi na njenem ozemlju papeževo pismo stopilo v veljavo, tako so jezuiti na njenem ozemlju nemoteno nadaljevali z delom in življenjem. Ferdinand, vojvoda v Parmi je želel imeti jezuite na svojem ozemlju in je pričel pogajanja z jezuiti v Belorusiji. Leta 1793 so trije jezuiti prišli v njegovo vojvodstvo, da bi odprli jezuitsko hišo. Jožef se je povezal s to skupino in 6. julija 1797 v starosti 60.-ih let ponovno izpovedal redovne zaobljube. Dve leti pozneje je postal učitelj novincev v Colorno, v za tisti čas edinem jezuitskem noviciatu v zahodni Evropi. 7. maja 1803 ga je predstojnik v Rusiji imenoval za provinciala v Italiji.
Tem spodbudnim dogodkom pa je znova sledil čas preganjanja. Ko so leta 1804 francoske čete zasedle vojvodino Parme, so jezuiti odšli v begunstvo v Neapelj, kjer je papež Pij VII s posebnim pismom vzpostavil Družbo Jezusovo samo za kraljestvo dveh Sicilij. Mnogi nekdanji jezuiti so šli tja, da bi se ponovno pridružili redu. Jožef Pignatelli je neapeljsko gostoljubje smel uživati samo dve leti. Nato je Jožef Bonaparte zavzel pokrajino in izgnal jezuite, ki tam niso bili doma. Odšli so na sever, kjer jih je v Rimu sprejel papež Pij VII. Pri sv. Pantaleonu blizu Kolizeja so si uredili normalno redovno hišo, kmalu pa so imeli tudi noviciat v Orvietu.
Pater Jožef Pignatelli je bil, ko je prispel v Rim, že več kot štirideset let v izgnanstvu. Kljub temu je še vedno upal, da bo Družba znova v polnosti vzpostavljena, vendar tega v svojem zemeljskem življenju ni dočakal. Zadnji dve leti življenja je njegovo zdravje zelo pešalo. Bolehal je za hemeroidi, ki jih je najbrž povzročil čir na želodcu. Oktobra leta 1811 je bil že priklenjen na bolniško posteljo. Umrl pa je 15. novembra, tri leta preden je Pij VII vzpostavil Družbo Jezusovo.
Vir

Jožef PignatelliImena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina
Rodil se je leta 1737 v Zaragozi (Španija) očetu Antoniju, neapeljskemu plemiču in Frančiški M. Moncayo, španski aristokratinji, kot predzadnji izmed osmih otrok. Pri štirih letih mu je umrla mama. Oče se je tedaj vrnil v Neapelj, kjer je skrb za mlajša dva prevzela starejša sestra. Čez pet let je umrl tudi oče. Starejši brat je potem vzel k sebi v Španijo mlajša brata, da bi se izobraževala v cvetoči jezuitski šoli domačega mesta. Kljub odporu družine je Jožef pri sedemnajstih letih vstopil v jezuitski noviciat in po končanem študiju leta 1762 postal duhovnik.
Tedaj so se začeli nad jezuitski red zgrinjati temni oblaki. Portugalski, francoski in španski kralj so začeli kazati do jezuitskega reda vedno bolj odkrito sovražnost. Hoteli so končno prisiliti papeža, da bi jezuite ukinil. Starejši brat je hotel Jožefa prepričati, naj postane redovnik kakšnega drugega reda. Jožef se je odločno uprl in mu pisal: »Prosim te, da ne storiš nobenega koraka v Rimu, da bi dobil dovoljenje za vstop v kakšen drugi red. Tega ne bom nikoli storil, tudi če bi moral tisočkrat umreti.«
Papež Klement XIV. je pod pritiskom katoliških vladarjev, zlasti tistih iz burbonske hiše, popustil in leta 1773 ukinil jezuitski red. Jezuiti so ubogali. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ruska carica Katarina II. (pravoslavna) ni dopustila, da bi škofje v njenih deželah objavili papežev odlok, saj so tam delovali zelo ugledni jezuiti. Zato so tam tudi ostali. Mogli so se jim celo pridružiti tisti, ki so pribežali iz katoliških dežel, med njimi p. Gabrijel Gruber, profesor hidravlike v Ljubljani in graditelj »Gruberjevega kanala«.
Jožef Pignatelli se je iz Italije povezal z jezuitsko skupino v Rusiji. Papež Pij VI. je vedel za te stike in jih je odobril. Okoli Jožefa so se začeli zbirati še živeči jezuiti in tako obnavljati jezuitski red v Rimu, kjer se je leta 1806 naselil tudi Jožef kot provincial obnovljene italijanske province. Dokončne obnovitve jezuitskega reda pod papežem Pijem VII. leta 1814 pa Jožef ni učakal, ker je umrl 15. novembra 1811.
Pridobil si je naslov »junak jezuitov v diaspori« in »obnovitelj in drugi patriarh« tega reda za vse zasluge za pregnane jezuite in obnovitev reda. Mimo velikega daru sveta mu pripisujejo, da je znal brati skrite misli svojih spovedencev. Marsikaj, kar je napovedal, se je uresničilo. Poročila pravijo, da njegova radodarnost ni poznala meja.
Za blaženega je bil razglašen leta 1933, za svetnika pa 12. junija 1954.
Goduje 15. novembra, ponekod 27. novembra.
Vir

V Rimu, sveti Jožef Pignatelli [pinjatéli], duhovnik iz Družbe Jezusove, za katere obnovitev je delal sam, ker je bila skoraj ukinjena, vedno namenjen z ljubeznijo, ponižnostjo in popolnostjo življenja delati za večjo slavo Božjo.
Vir

Plemeniti rod, ugled in bogastvo Jožefa in njegovih bratov ter sestre niso mogli »obvarovati« pred zgodnjo izgubo obeh staršev. Ko je za osirotele otroke nekaj časa skrbela očetova sestra Frančiška, grofica d’Acerra, se je starejši brat Joakim vrnil v Španijo in vzel s seboj Jožefa, Rajmunda in Karla. Jožefa so skupaj z bratom Karlom v svoj kolegij v Saragozi sprejeli jezuiti. Jožef je tu preživel štiri leta in prejel prvo izobrazbo ter se odločil, da vstopi v jezuitski noviciat. Bil je ves čas bolehen in krhkega zdravja, sicer pa resen in vzoren fant. Po noviciatu v Taragoni je v Catalayudu študiral sholastično filozofijo, v Saragozi pa teologijo. Pri vseh študijih je blestel, veliko obetal, a mu je bila »kariera« zaradi tuberkuloze onemogočena. Posvečen je bil leta 1762 in je poučeval v nižjih razredih gimnazije. Bil je skromen in ponižen ter imel čuteče in pozorno srce za bližnjega. Že v času njegovega študija pa so proti jezuitom začeli kovati številne zarote, ki so pripeljale do hudih obtožb, preganjanja, zapiranja in celo smrtnih obsodb. Prepovedi in izgonu iz Portugalske sta sledila izgon iz Francije in Španije, dokler ni papež Klemen XIV. leta 1773 red dokončno razpustil. Neslavno vlogo je pri preganjanju reda igral tudi Jožefov starejši brat Joakim. Jožefa so skupaj s številnimi sobrati izgnali najprej na Korziko, od tod pa v Ferraro, kjer se je zbrala vsa Aragonska provinca, skoraj tisoč jezuitov. Jožef je tu kljub bolehnosti skrbel za svoje sobrate, zlasti novince, ter jih spodbujal, naj vzdržijo. Imel je neomajno voljo do življenja in neustrašen pogum. Papežev odlok o razpustitvi reda je Jožef sprejel vdano in brez ugovora. Postal je škofijski duhovnik in štiriindvajset let živel ter deloval v Bologni. Zaradi svojega plemiškega rodu in številnih zvez je lahko velikodušno podpiral svoje nekdanje sobrate, ki so živeli v stiski in v sebi nenehno gojil željo po oživitvi reda. K temu sta pripomogla tudi pruski kralj Friderik II. in ruska carica Katarina II., ki papeževega odloka nista spoštovala in sta nekdanje jezuite sprejela in odkrito podpirala. Okoliščine so počasi pripeljale do tega, da so nekdanji jezuiti tudi drugje zopet lahko začeli delovati. Jožef je tako leta 1803 postal provincial za Italijo, še prej poskrbel za noviciat in se kasneje z vso vnemo lotil obnove reda v Neaplju, a se je moral pred Napoleonom leta 1806 zateči v Rim. Tudi tu red ni užival miru, kljub temu pa njegovega vnovičnega vzpona nič več ni moglo zadržati. Žal Jožef ni doživel popolne potrditve, ki je prišla šele po Napoleonovi smrti.
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rodil se je 27. decembra 1737 v Zaragozi v Španiji,
umrl pa 15. novembra 1811 v Rimu v Italiji.
Družina: Rodil se je v ugledni plemiški rodbini, ki je izhajala iz Neaplja. Njegov oče princ Don Antonio se je poročil s špansko grofico Frančiško Mancavo (Fuentes). Imel je šest bratov in sestro, Jožef in Nikolaj sta bila zadnja dva, najstarejši je bil Joakim, vmes pa še Rajmund in Karl. Mati mu je umrla, ko je imel štiri leta, dve leti kasneje pa še oče.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodobitve prikazujejo moža zrelih let, poteze obraza z značilnim orlovskim nosom izražajo njegov blagi značaj.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij XI. 21. maja 1933, za svetnika pa Pij XII. leta 1954.
Goduje: 15. (oz. 14.) novembra.
Vir