sveti Julij I. – papež

Julij I. papežImena: Julij, Jule, Julko; Julija, Julka, Julči.
Kot papež je vodil Cerkev v sila zmedenih časih (337-352), po rodu pa je bil Rimljan. Takrat so arijanci, ki so tajili Kristusovo božanstvo, razburkali ves krščanski svet. Tudi sinovi in nasledniki cesarja Konstantina, ki je dal Cerkvi prostost, so jih podpirali. Prav v teh viharjih se je izkazal Julij I. ko trdna skala, na katero je Jezus sezidal svojo Cerkev. Bil je steber cerkvene edinosti in pravovernosti.

Tedaj so arijanci posebno vzeli na piko aleksandrijskega patriarha sv. Atanazija. Papežu so poslali pismo, polno priliznjene hinavščine, ki v njem tožijo Atanazija najhujših zločinov. Tako so krivoverci sami priznali prvenstvo rimskega papeža, ko so se v verskih rečeh obrnili nanj.
Atanazij je najprej poslal papežu pisni zagovor, pozneje pa je šel tudi sam v Rim, »k apostolskemu sedežu, ki se mu sme človek bližati le s spoštljivim strahom«, kakor je sam zapisal. Julij je sklical cerkveni zbor in je povabil nanj tudi Atanazijeve tožnike, a jih ni bilo blizu. Leta 343 je sklical papež Julij I. tudi cerkveni zbor v Sardiki, sedanji Sofiji. To je eden izmed najvažnejših cerkvenih zborov v dobi arijanskih sporov.
V Rimu samem in zunaj njega je Julij I. postavil več cerkva, na primer cerkev dvanajstih apostolov, Marijino cerkev onstran Tibere, kjer zdaj počiva njegovo truplo, in še več drugih. Povečal in popravil je tudi več katakomb. Poleg tega je ustanovil kolegij notarjev, ki so prevzeli skrb za enotnost in kanonično pravilno administracijo. Določil je red za cerkvena sodišča in razmejil njihovo pristojnost, tako da poslej klerikov niso več klicali pred svetna sodišča.

Goduje 12. aprila.
Vir
V Rimu na pokopališču Kalepódija (na Avrelijski cesti ob tretjem milniku), smrt svetega Júlija I., papeža, ki je, ob divjanju arijancev, neprestano branil nicejsko veroizpoved. Svetega Atanázija, preganjanega in izgnanega, pa je sprejel.
Pripravil je tudi, da se je zbral Sardicenski koncil.
Vir