sveti Karel Garnier – redovnik in mučenec

Karel Garnier (1606–1649) je moral dolgo vztrajati, preden je lahko odšel v misijone, kajti njegov oče, ki je bil ugleden pariški veljak, je njegovim načrtom nasprotoval in je njegovo prvo prošnjo gladko zavrnil. Isto vztrajnost in odločnost je Karel pokazal tudi pri delu med Petuni ki so bili do »črnih plaščev«, kot so imenovali jezuite, sprva sovražno razpoloženi.

Prva tri leta je Karel preživel v Novi Franciji, kjer se je učil huronskega jezika in pomagal na misijonu Ossossané. Novembra 1639 sta on in pater Izak Jogues odšla k ljudstvu Petunov, ki pa jih niso želeli sprejeti, saj so se spominjali obtožb, da so »črni plašči« leta 1636 povzročili epidemijo, ki je pustošila po deželi Huronov. Jezuita sta zimo preživela pri njih, nato pa sta se vrnila v misijon Ossossané, saj sta mislila, da sta popolnoma neuspešna. Pater Karel se je naslednjo jesen znova odpravil tja pa spet odšel. Leta 1647 je ponovno šel k njim in ustanovil dve misijonski središči, saj so ga ljudje tokrat veliko bolj odprto sprejeli, kot pri njegovih prejšnjih obiskih.

Že več let so Irokezi stopnjevali napade na ozemlje Huronov. Leta 1648 so že umorili patra Antona Daniela. Karel je zato zelo resno vzel sporočilo, ki ga je prejel novembra leta 1649, da so Irokezi na bojnem pohodu proti Petunom in da grozijo s požigom vasi. Svojega pravkar prispelega pomočnika, patra Noela Chabanela, je poslal nazaj v misijonsko središče, ker ni hotel, da bi ta ostal v nevarnosti. Karel sam pa je bil trdno odločen, da ostane z ljudmi. Sredi popoldneva 7. decembra so Irokezi napadli in pobili vse, ki so jih našli. Karel je bil dvakrat ustreljen. Enkrat v prsa, drugič v trebuh. Slekli so mu talar in ga pustili umirajočega na mrazu. Ko se je prebudil iz nezavesti, se je poskušal približati ranjenemu Petunu. Eden od napadalcev ga je videl, ga skalpiral in ubil z udarcem v glavo. Ko je naslednji dan nek drug jezuit prišel v uničeno vas, je Karla pokopal skupaj z drugimi ljudmi, ki jim je Karel želel prinesti Kristusa.
Vir