Zavetnik Dunaja in pekov.
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment.
Po rodu je bil Čeh, rojen v Tasovicah na južnem Moravskem. Krstili so ga na ime Janez, priimek Dvoržak so mu pozneje ponemčili v Hofbauer. Med dvanajstimi otroki je bil deveti. Sedem let staremu je umrl oče. Tedaj je mati postavila Janezka pred podobo Križanega: »Ta bo odslej tvoj oče; glej, da boš hodil po poti, ki mu bo všeč.«
Janez je mater ubogal. Iz srca rad bi postal duhovnik, pa mu je revščina to branila. Bil je pek pri »belih menihih«. V samostan ni mogel vstopiti – samostani takrat niso smeli sprejemati novincev – zato je sklenil, da bo začel samotarsko življenje in se je naselil pri neki cerkvici blizu Znojma. Pozneje je prišel na Dunaj, kjer je našel dobrega tovariša Petra. Z njim sta romala dvakrat peš v Rim in tivolski škof, poznejši papež Pij VII., ju je preoblekel v samotarsko obleko. Ob tej priložnosti je Janez dobil redovno ime Klemen. V Rimu so ga pozneje sprejeli v red redemptoristov, ki ga je bil ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Star je bil že triintrideset let. Tako se mu je spolnila srčna želja – postal je duhovnik.
Predstojniki so ga poslali v Varšavo; odtod pregnan je šel na Dunaj in dunajskemu mestu posvetil življenje od leta 1808 do smrti leta 1820. Poleg neštetih opravil pri bolnikih in umirajočih, na prižnici in v spovednici je še našel čas za visokošolsko mladino. Zvečer so se shajali pri njem študentje, včasih do petdeset. Med njimi je bil tudi naš rojak Friderik Baraga.
Goduje 15. marca.
Vir
Če kdo, potem je Janez, pekovski pomočnik iz Znojma, dobro vedel, kaj pomeni milost duhovnega poklica, saj je moral prestati številne preizkušnje in na videz nepremostljive ovire, da je bil lahko pri štiriintridesetih letih posvečen v duhovnika. Težave in nasprotovanja so ga spremljali tudi na nadaljnji življenjski poti, a nič ga ni moglo omajati pri njegovem apostolskem delovanju v Varšavi in na Dunaju. Odločilna je predvsem njegova vloga v boju proti duhu tedanjega razsvetljenstva in hladnega janzenizma.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Janez, ki izhaja iz grščine oz. hebrejščine – Jehohanan, pomeni pa »Jahve (Bog) je milostljiv«. Redovno ime Klemen izhaja iz latinskega pridevnika clemens »mil, krotek, pohleven, nežen«. Iz pobožnosti do Marije si je kasneje privzel še njeno ime.
Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu na Moravskem (Češka), umrl pa 15. marca 1820 na Dunaju v Avstriji.
Družina: Oče Pavel je bil po poklicu kmet in mesar. Mati Marija Steer je bila Nemka, oče pa Čeh, ki so mu priimek Dvoržak ponemčili v Hofbauer. Imela sta dvanajst otrok, Janez je bil deveti.
Sodobniki: Alfonz Ligvorij, pater in prijatelj Hübl, Schlegel, cesarji Jožef II., Napoleon, Franc I., papeža Pij VI. in Pij VII., naša Baraga in Slomšek.
Skupnost: Redemptoriste je leta 1732 ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Njihovo poslanstvo je misijonsko delo in pridiganje, člani naj bi »čim popolneje posnemali Kristusove kreposti v lastno korist in v korist naroda, še posebej najbolj zapuščenih duš«. Dvoržak je v skupnost vstopil leta 1785.
Kreposti: Bil je človek trdne volje in globokih čustev, od mladih nog pobožen in usmiljen do revežev.
Dela: Ogromno je naredil za reveže in sirote, ustanavljal sirotišnice, javne šole, skrbel za delavce in laiški apostolat. Na Dunaju je prvi začel obiskovati bolnike in družine, okrog sebe je zbiral študente in izobražence, veliko je spovedoval in neutrudno pridigal.
Zavetnik: Dunaja, pekov; je drug zavetnik trgovskih društev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v oblačilu redemptorista, večinoma pri molitvi, pogosto z rožnim vencem.
Beatifikacija: 29. januarja 1888 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, 20. maja 1909 pa papež Pij X. za svetnika.
Grob: Najprej so ga pokopali na pokopališču v Maria Enzersdorfu, leta 1862 pa so njegove kosti prenesli v dunajsko cerkev Maria am Gestade, kjer so njegove relikvije v zlatem relikviariju pod kamnitim oltarjem v cerkveni ladji.
Goduje: 15. marca.
Pri nas: Dvoržak je bil zadnja tri leta svojega življenja Baragov spovednik in duhovni vodja. Pod njegovim vplivom se je odločil za duhovniški in misijonarski poklic. Posredno je Dvoržak vplival tudi na Slomška. V slovenščino je preveden Hünermannov roman o njem: Pekovski vajenec iz Znojma.
Misel: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!«
Vir
Na Dunaju (v Avstriji), sveti Klemen Marija Hofbauer, duhovnik iz Kongregacije presvetega Odrešenika (redemptoristov), ki je čudovito pomagal v oddaljenih pokrajinah pri širjenju vere in pri izboljšanju cerkvene discipline in slave. Tako po nadarjenosti, kot po krepostih, je vzpodbudil veliko slavnih mož iz zna-
nosti in umetnosti, da so se pridružili Cerkvi.
Vir
Življenjsko geslo tega ‘pokoncilskega’ svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.
Njegovo krstno ime je bilo Janez. Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu ja južnem Moravskem. Njegov oče je bil Čeh, ki se je pisal Dvoržak; ko se je preselil v ponemčene Tasovice, so njegov priimek spremenili v Hofbauer. Janezova mati je bila Nemka; bil je deveti od dvanajstih otrok. Po očetu je dobil mehak slovanski značaj, po materi pa nemško žilavost in trdno voljo. Ko mu je bilo osem let, mu je umrl oče. Mati ga je peljala pod križ in mu rekla: »Glej, ta je odslej tvoj oče. Varuj se, da boš hodil po poti, ki je njemu všeč!«
Fant je zgodaj občutil, da je življenje trdo. Bil pa je ubogljiv, pobožen in usmiljen do revežev. Srčno si je želel postati duhovnik, sredstev za šolanje pa ni bilo. Zato je šel v Znojm in se izučil za peka (pisatelj Hünermann je svojemu romanu o sv. Klemenu Dvoržaku dal naslov Pekovski vajenec iz Znojma in je z istim naslovom leta 2008 izšel tudi pri Ognjišču kot 41. knjiga Žepne knjižnice). Hotel je v samostan, a ravno takrat je cesar Jožef II. tisti samostan ukinil; hotel je živeti kot samotar, pa je cesarski ukaz tak način življenja prepovedal. Kot pek je delal na Dunaju, kjer je našel prijatelja Petra Kuzmana, s katerim sta dvakrat potovala skozi naše kraje v Rim. Ko je bil v Rimu drugič, je hotel ostati tam kot samotar in sprejel redovno ime Klemen, ki ga je ohranil tudi kot redovnik redemptorist. Kmalu se je namreč vrnil na Dunaj in študiral je bogoslovje. Upiral se mu je racionalizem, ki so ga bili polni teološki učbeniki. Racionalizem je v krščanstvu priznaval samo to, kar more človek s pametjo doumeti, zametaval pa je verske skrivnosti.
Klemen je postal duhovnik leta 1785 v Rimu in tam vstopil v red redemptoristov. Še isto jesen se je vrnil na Dunaj, da tam ustanovi samostan svojega reda. Načrt mu ni uspel in s prijateljem sta odšla v Varšavo, ki je postala področje Klemenovega več kot dvajsetletnega apostolata. Ustanovil je šolo za revne otroke, poživil je bogoslužje, prisrčno, evangeljsko je oznanjal božjo besedo, odlikoval se je v dobrodelnosti, začutil je potrebo po laičnem apostolatu. Imel je veliko uspeha, nakopal pa si je tudi veliko sovražnikov. »Mnogi so poklekovali pred mano in poljubljali moje stopinje,« je povedal kasneje, »trikrat toliko pa jih je bilo, ki so me obmetavali z blatom.«
Bil je pregnan iz Poljske in spet se je naselil na Dunaju, kjer je v dvanajstih letih postal ‘apostol cesarske prestolnice’. Izredno rad je pridigal, preprosto in blago. Njegova beseda je bila prepričljiva, ker je za njo stala tako pristno evangeljska osebnost. Neštetim je bil duhovni voditelj v spovednici in izven nje. K njemu so posebno radi zahajali študenti, med njimi tudi naš kasnejši misijonar Friderik Baraga, ki je takrat študiral na Dunaju pravo. Pod Klemenovim vplivom se je Baraga odločil za duhovniški in misijonski poklic. Rad je sprejemal mladino. Njegovo stanovanje jim je bilo vedno odprto, tudi takrat, ko ga ni bilo doma, ko je bil na obiskih pri družinah.
Tudi na Dunaju so ga sovražniki hoteli onemogočiti in so mu bili stalno za petami. Umrl je 15. marca 1820. Njegov veličastni pogreb je pokazal, kako priljubljen je dejansko bil. Papež Pij IX. ga je leta 1876 razglasil za blaženega, Pij X. pa leta 1909 za svetnika. Dunaj ga časti kot svojega drugega zavetnika; velja pa tudi za zavetnika pekov.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.