sveti Kolumban – opat in irski misijonar

»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov.«
Ime: Izhaja iz latinske besede columba, »golob«, irsko Col(um), Colman. V irščini ima to ime pridevek Cille, Colum Cille, v pomenu »od cerkva«.
Rojen: okoli 543/543.
Kraj rojstva: provinca Leinster na Irskem.
Umrl: 23. novembra 615.
Kraj smrti: samostan Bobbio v Italiji.
Družina: Bil je visokega in plemenitega rodu, edinec. Njegov oče naj bi bil eden izmed osmih sinov velikega kralja Nialla, mati pa je izhajala iz domačega kraljevega rodu.
Videnje: Njegova mati je imela pred porodom videnje, kako je iz nje prišla čudovito lepa zvezda, ki je s svojo svetlobo napolnila vse. Razložili so ji, da bo rodila sina, ki bo z lučjo svoje svetosti napolnil svet in mnoge usmeril na pot odrešenja.
Skupnost: Še mladostnik se je odločil za trdo in spokorno, samotarsko življenje irskih menihov. Sprva se je učil in uvajal v meniško življenje pri menihu Sinellu, po duhovniškem posvečenju pa v sloveči samostanski šoli v Bangorju, kjer je preživel trideset let in tam tudi sam poučeval.
Misijonar: Leta 590 je skupaj z dvanajstimi tovariši odšel na misijonsko delo, najprej v Anglijo, nato pa v Bretanjo in Burgundijo. Povsod so naredili velik vtis in mnoge pridobili tudi za meništvo, obenem pa doživljali tudi nasprotovanja. Pozneje jih je pot vodila še k Bodenskemu jezeru in čez Alpe v severno Italijo.
Ustanovitelj: Kamor je prišel, je ustanovil številne samostane, najpomembnejši med njimi je bil Luxeuil, v katerem je bilo 220 menihov. Zanje je napisal strogo meniško vodilo ali pravilo, ki je še dolgo časa po njegovi smrti urejalo samostansko življenje v Evropi.
Dela: Ohranjena so njegova pisma, ki so najpomembnejša pričevanja zahodne cerkvene zgodovine svojega časa, ter pridige, pesmi in Vodilo.
Čudeži: Med številnimi čudeži, ki so se zgodili po njegovem posredovanju, je večkrat na čudežen način poskrbel za bolne in lačnim pomnožil hrano in pijačo za preživetje.
Življenjepis: Prvi je njegovo življenje kmalu po smrti popisal menih Jona.
Zavetnik: mesta Bobbio, motoristov, proti poplavam.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata ali romarja s palico. Večkrat je upodobljen prizor, kako deli blagoslov ali pa je naslikan z medvedom, ker naj bi v nekem medvedjem brlogu priklical na dan studenec.
Grob: Pokopali so ga v kripti glavne cerkve mesteca Bobbio, kjer leži še danes. Grob obdajajo irski napisi in umetnine.
Vir