.jpg)
Zavetnik Irske; Bobbia; proti poplavam; proti duševni bolezni
Atributi: upodobljen kot opat ali romar; palica, medved
Imena: Kolumban, Kolumbo, Kolumbana, …
Na »Otoku svetnikov«, Irskem, se je med mnogimi velikimi menihi, misijonarji, ki so pokristjanili velik del Srednje Evrope (tudi naše kraje), okoli leta 542 rodil tudi sveti Kolumban mlajši. Bil je edinec, zato so se starši le stežka ločili od njega, ko je, še ne dvajsetleten, sklenil, da bo živel trdo in spokorno meniško življenje. V samostanu so mu kmalu zaupali odgovorne naloge, med drugim je precej časa poučeval v sloveči samostanski šoli v Bangorju. Po skoraj tridesetih letih temeljitih priprav pa je začel uresničevati nalogo, za katero je čutil, da je poklican: da utrdi in poživi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije. Z dvanajstimi tovariši se je izkrcal na vzhodu države in začel misijonariti. Kralj mu je bil sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko pozidal prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Število menihov je hitro naraščalo, zato je zanje napisal pravilo ali vodilo, strožje od podobnih pravil, vendar pa napisano v duhu prave pobožnosti in spokornosti, zato se precej časa tudi obdržalo. Sčasoma je Kolumban s svojo gorečnostjo in strogostjo prišel v navzkriž s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Celo kralju je brez strahu očital, da živi nemoralno, tako da ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Odšel je v kraje ob zgornjem Renu, nato pa se ustavil ob Bodenskem jezeru. Proti koncu življenja se je z nekaterimi brati odpravil čez Alpe v severno Italijo in v mirni samoti v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 umrl.
»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga, ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov. Če z razpravljanjem iščeš Neizrekljivega, se ti bo še dlje umaknil; če pa boš hrepenel po njem z vero, ga boš našel, kjer je, v božji modrosti. Tam ga boš vsaj zaslutil, ker je neviden in nedoumljiv. Verovati moramo, da je Bog neviden, čeprav ga čisto srce more zaslutiti.«
»Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, od kod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod, je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti … Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja.«
Sveti Kolumban goduje 23. novembra.
Vir
»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov.«
Ime: Izhaja iz latinske besede columba, »golob«, irsko Col(um), Colman. V irščini ima to ime pridevek Cille, Colum Cille, v pomenu »od cerkva«.
Rojen: okoli 543/543.
Kraj rojstva: provinca Leinster na Irskem.
Umrl: 23. novembra 615.
Kraj smrti: samostan Bobbio v Italiji.
Družina: Bil je visokega in plemenitega rodu, edinec. Njegov oče naj bi bil eden izmed osmih sinov velikega kralja Nialla, mati pa je izhajala iz domačega kraljevega rodu.
Videnje: Njegova mati je imela pred porodom videnje, kako je iz nje prišla čudovito lepa zvezda, ki je s svojo svetlobo napolnila vse. Razložili so ji, da bo rodila sina, ki bo z lučjo svoje svetosti napolnil svet in mnoge usmeril na pot odrešenja.
Skupnost: Še mladostnik se je odločil za trdo in spokorno, samotarsko življenje irskih menihov. Sprva se je učil in uvajal v meniško življenje pri menihu Sinellu, po duhovniškem posvečenju pa v sloveči samostanski šoli v Bangorju, kjer je preživel trideset let in tam tudi sam poučeval.
Misijonar: Leta 590 je skupaj z dvanajstimi tovariši odšel na misijonsko delo, najprej v Anglijo, nato pa v Bretanjo in Burgundijo. Povsod so naredili velik vtis in mnoge pridobili tudi za meništvo, obenem pa doživljali tudi nasprotovanja. Pozneje jih je pot vodila še k Bodenskemu jezeru in čez Alpe v severno Italijo.
Ustanovitelj: Kamor je prišel, je ustanovil številne samostane, najpomembnejši med njimi je bil Luxeuil, v katerem je bilo 220 menihov. Zanje je napisal strogo meniško vodilo ali pravilo, ki je še dolgo časa po njegovi smrti urejalo samostansko življenje v Evropi.
Dela: Ohranjena so njegova pisma, ki so najpomembnejša pričevanja zahodne cerkvene zgodovine svojega časa, ter pridige, pesmi in Vodilo.
Čudeži: Med številnimi čudeži, ki so se zgodili po njegovem posredovanju, je večkrat na čudežen način poskrbel za bolne in lačnim pomnožil hrano in pijačo za preživetje.
Življenjepis: Prvi je njegovo življenje kmalu po smrti popisal menih Jona.
Zavetnik: mesta Bobbio, motoristov, proti poplavam.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata ali romarja s palico. Večkrat je upodobljen prizor, kako deli blagoslov ali pa je naslikan z medvedom, ker naj bi v nekem medvedjem brlogu priklical na dan studenec.
Grob: Pokopali so ga v kripti glavne cerkve mesteca Bobbio, kjer leži še danes. Grob obdajajo irski napisi in umetnine.
Vir
Sveti Kolumban, opat, po narodnosti Irec, ki je postal za Kristusa romar, da je poučil v Evangeliju ljudstva v Franciji. Ustanovil je samostan Luxeuil [liksej], z mnogimi drugimi, katere je sam vodil pod strogo disciplino. Prisiljen, da se odtod preseli, je prekoračil Alpe in ustanovil samostan Bobbio v Ligúriji, slaven po disciplini in študiju, kjer je v miru umrl, odlično zaslužen za Cerkev, in njegovo telo je bilo na ta dan pokopano.
Vir