sveti Ksenofon, Marija in otroci – zakonca in mučenci

Ksenofon in MarijaBil je premožen mož vCarigradu. Z ženo Marijo sta imela dva sinova, Arkadija in Janeza. Poslal ju je na študij prava v Bejrut, vendar sta doživela brodolom. Starša sta ju iskala in ju našla v Jeruzalemu kot menihe.
Ksenofon  pomeni “sijajni tujec”
Vir

Ksenofon je bil mož žlahtnega rodú in je opŕavljal visoko službo pri cesarju v Carigradu. Njegóvi žení je bilo ime Maríja. Bila sta pobožna zakonska, in Bog jima je dal dva sina. Staršemu sta dala ime Janez, mlajšemu pa Arkadij. Redila sta svoja otroka dobro po šegi žlahtnikov. Skerbno ju je napeljevala pobožna mati na sleherno čednost in pobožno žívljenje. Ko sta odrasla otroka, sklenila sta mož in žena posiati ju v deželo Fenicijo, da bi se tam učila pravdoslovja in kdaj postala prípravna za službo v domovíni.
Približal se je dan odhodnje. Ladíja je stala že prípravljena, da bi odrinila od kraja. Oče in mati spremita sina do ladije. Ksenofon reče: Blagoslov Gospodov spremijaj vaju povsod; nikoli naj vaju ne zapusti božja milosti. Solza se mu uterne pri teb besedab in zaleskeče v očeh sivega očela, trese se po vsem životu, njegova žena ne more ne besede govoriti, samo ihtí se in zdiha. Še enkrat pritisne vsakega sina na serce tako kakor da bi ji bilo se za vekomaj od nju ločiti. Na zadnje vendar dobí besede in reče »z Bogom«. In »z Bogom« se je razlegalo sinoma globoko v sercih. Sinova od žalosti ne moreta besedice odgovorití. Molčé gresta na ladijo, in ladija rine od kraja. Oče in mati sta stala se dolgo na bregu kraj morja in sta gledala za sinoma in sinova sta gledala z ladije nazaj po očetu in materi na zemljo, ki se je zmiram dalje odmikala, dokler ní zginila na široki planjavi neízmernega morja. Kedar sta zgubíla suho zemljo izpred oči, gledala sta sina globoko v misli zagreznjena v morje, kako se igrajo vali z valovi. Iz sinje vode je leshetala podoba jutranjega solnca kakor razdrobljeno srebro.
Jutro je bilo neizrečeno lepo in krasno. To jima je vlivalo v dušo upanje in razganjalo žalostne mračne misli. Začneta se pogovarjati in z mladencjo žívostjo sta si popisovala prihodnost, katera ju čaka, in sláve, v katerí bosta sijala čez malo let na carskem dvoru in se poganjala za blagor svoje domovine. Alí človek obraca, Bog oberne. Ni še stalo solnce na poldne, kar se privlečejo sivi černi oblaki in pogernejo nebo; viharji začno neznano tuliti, blisk za bliskom šviga iz tmine gostih oblakov in ladija ja plesala po razdraženib valovih. Hujša, vedno hujša je príhajala nevihta, smertna groza je vlívala bledobo vsakemu na lica. »Jomnasta, jomnasta!« zavpije kormiilnik, »zgubljeni smo, ni ga več rešenja!« Objokana objameta se še enkrat Janez in Arkadíj. »Bog bodi z vami, zapuščeni stariši!« še zdihneta, ozreta sre proti nebu in ladija se pogrezne; potopi se v morsko globino. Hitro kakor blisk zgrabi Janez desko in se izroči v roke božje previdnosti. Ženó ga valovi dalje in dalje in plusnejo ga na večer na pol mertvega na suho, na Feniško zemljo.
Ksenofon in Marija»O Bog, kje pa sem?« zdihne, ko se na novega zavé. »0 kakšna je bila ta smertna noč iz ktoré sem se zdaj prebudil! Že so me vsega prešinile strahote večnosti, že sem stal pred strašnimi njenimí durmi, pred durnri večnosti, ki so tebe ljubi brat, že zaparte, od kterih je pa mene božja milost nazaj poklícala. Tako mine sláva tega sveta.« Ves zamišljen gre dalje in hodi ob pustem bregu gor in doli, potem pa poklekne in moli živo ter iz celega serca. Zdaj priplava polna luna, in razsvetlí na vse strani gozdnato okolíco. Kar zaleskeče z višave v sreberni lúči mali turniček neke cerkvice v sredi gozdá, in miloglasno zapoja zvon, kí kliče pobožné očete v puščavi na prepevanje svetíh psalmov. Kakor kiic iz drugega sveta doní to Janezu na ušesa; čudne mislí se mu zbujajo v sercu, groza večnosti prešinja mu kosti. »Gospod« zakliče, »slišal bom tvoj klic. Vídil sem popolnoma nečmernost tega sveta pred smertaimi durmí, popolnoma bodí posvečeno moje novo življenje zveličanju moje duše.«
In angelj Gospodov je vodil njegave stopinje šel je za zvonjenjem in lej, sreča ga starček, ki ma krijejo redki lasci sivo glavo in ki mu je častitljivost brati na licu. Ta popraša Janeza: »Kaj pá je vas tako pozno v pusčavo pripeljalo?« — »Res pozno, častitljiví oče!« odgovori mladeneč, »alí zato pa tudi hočem za vekomaj ostatí v puščavi, kajtí usmilíl se me je Gospod, in zato mu bom prepeval čaat in slavo vse svoje žive dni.« Popraša ga zdaj starí mnih: Kdo pa ste vi? Odgovorí mládeneč: »Popotnik, ki me je vihar zanesel v zavelje zveličanja, pa vas prosim v imenu tistega, ki je na križa umerl, da me vzamete med svoje učence.« Dolgo čaša gleda pobožni opát z mírnim očesom mladenča. Temu pa se je koj po govorici poznalo, da so mu besede resna volja in da ima ponižno serce. Prepriča se tega siví opát, pa ga vzame med občino pobožnih bratov. Spoznal je, da čuje nad njim božja roka.
Ali tudi nad njegovim bratom je čula božja roka. Tudi Arkadija so bili pograbili valoví, ali dali so ga nazaj na zapoved tistega, kí ukazuje morju in vetrovom. Tudi Arkadija je zagnalo morje na suho, in ko se je zavedel, zavpil je tudi on iz ravno tistega nagiba, ki je obernil serce njegovega brata: »Poklical si me nazaj, o Gospod, od durí večnosti, in zato te bom hvalil vekomaj. Obudil si me na novo žívljenje, in moji dnevi ne bodo več sužni nečimememu svetu. O brat, ljubi moj brat! oh, nikoli več ne bom vklil tvojega obličja; že stojiš pred prestolom večnega sodnika. Malo malo in tudi jaz bi bil stopil skozi durí večnosti; o to je strašna grozna misel!« Zagrezne se v resnobne misli, páde na kolena in darnue Gospodu novo življenje v živi molitvi in terdnem obetanju. Potem se vsdígne, gre in hodí od kraja do kraja po pušcavah Palestinskih in išče mesta, kjer bi mogel posvečevalí svoje življenje popolnoma Bogu in večnosti. Hodi, hodi in pride po dolgem romanju na pobrežje Feniško. Bil je truden, pa počiva. Bilo je proti večeru, solncé je ravno zahajalo in zlatílo s svojimi žarki bližnjo in daljno okolico.
Kar mu zablísne v oči iz srede gozda na griču turniček malé cerkvíce, in zvon zapoje, kí kliče pobožne braté v puščavi na prepevanje svetih psalmov. Čudno, prečudno mu odmeva zvonenje v sercu, začutí, da mu je tukaj konec romanja. Vzdigne se in gre na svetí grič. Pepraša po opatu n lej, príde starček, kí mu kríjejo redki siví lasci častitljivo glavo. On ga popraša: »Kaj vas je pripeljalo v to puščavo?« Mládenec odgovori: »Pobožní oče, popotnik sem, ki me je zanesel víhar na tuje. Imel sem brata, ali njega so mi pogoltnili morskí valoví; mene pa je ohranila božja milost ter me obudila na novo žívljenje, kí ne bode za naprej služilo nečímememu svetu. Prosím vas v imenu Tistega, ki je na krížu umerl, vzemíte me med svoje učence. »Starček sklene roki, oči povzdigne proti nebu in reče: »Utolaži se, sin moj Arkadij in hvali Gospoda, ker on je storil čudna dela. Mládeneč se grozno zacudi, češ, od ked vé opát, kako mu je ime. Molčé in poln božje groze gre za sturčkom. On mu odkaže samotne stanovanje v puščavi, pa ga možne podučavati kakor druge puščavnike in ga navajati na čednost in pobožno žívljenje….
Vir