sveti Ladislav Ogrski – kralj

Ladislav Ogrski

Ladislav kot drugorojenec preganjanega ogrskega kralja Bela I. ni imel veliko možnosti, da bi kdaj zasedel prestol v domovini, a se je po različnih zapletih zgodilo prav to. Kmalu po Ladislavovem rojstvu so Madžari postavili za kralja njegovega strica Andreja, za njim pa Salomona, Ladislavovega bratranca. Tega so zaradi njegove samovolje in neodločnosti velikaši kmalu odstavili in prestol ponudili Ladislavovemu bratu Gejzu I., ki pa je kmalu umrl. Za njim je tako prišel na vrsto Ladislav. V tem času, leta 1077, je bil že zrel mož, trdnega krščanskega prepričanja. Že na začetku je sklenil, da ne bo vladal s silo, ampak si prizadeval za mir in spoštovanje zakonitega reda. S tem namenom je, kljub nekaterim nasprotovanjem, povabil bratranca Salomona, ki so mu nasilno odvzeli oblast, na odkrit pogovor, po katerem se je Salomon brez nasilja odpovedal pravicam do prestola. Tudi zaradi takega načina vladanja in svoje srčne plemenitosti je Ladislav užival veliko naklonjenost ljudstva. Bil je orjaške in lepe postave, vendar je svoje telo večkrat pokoril s posti in ni užival vina. Kot goreč kristjan in pobožen mož, ki je zaupal v božjo pomoč, je bil sposoben vso noč prečuti v molitvi. Bil je zvest papežu in Cerkvi, zato si je v času svojega vladanja močno prizadeval, da bi med svojimi rojaki utrdil pravo krščansko vero. Kajti kljub temu da so Madžari na zunaj krščanstvo sicer sprejeli, je bilo med njimi še veliko divjih poganskih navad, ki so se jim le stežka odpovedovali. Ladislav je zato predpisal stroge kazni za malikovanje in zanemarjanje verskih dolžnosti. Red in spoštovanje božjih postav pa je najprej zahteval od velikašev in duhovnikov, ki so morali biti preprostemu ljudstvu za zgled. Trudil se je posnemati svojega prednika in vzornika sv. Štefana, za katerega je dosegel, da ga je papež skupaj s sinom Emerikom razglasil za svetnika. Kljub temu da si je želel predvsem miru, pa je moral velikokrat poseči tudi po sili, zlasti kadar je bilo ogroženo njegovo kraljestvo. Želel se je podati tudi na prvo križarsko vojno v Sveto deželo, pa sta mu bolezen in smrt to preprečila. Pred smrtjo je vse svoje premoženje zapustil Cerkvi.
Ime: Ponekod njegovo ime pišejo tudi kot Vladislav. Je slovanskega izvora, sestavljeno iz besed vladati in mir, sestavina mir pa naj bi nastala iz starejšega mer, kar pomeni »slaven, velik«. Gre torej za »slavno vladajočega vladarja«.
Rodil se je okoli leta 1040 na Madžarskem, umrl pa 29. junija (ali julija?) 1095 pri Neutri na Slovaškem.
Družina: Njegov oče, preganjani ogrski kralj Bela I., je bil nečak sv. Štefana, mati Sventena (Riska) pa je bila hči poljskega kralja Mječislava II. Njegovemu starejšemu bratu je bilo ime Gejza.
Zavetnik: Madžarske; poleg sv. Štefana uživa veliko slavo tako pri Madžarih kot pri Poljakih in Rusih. Častijo ga tudi na Hrvaškem, njegove upodobitve pa najdemo še v Rimu, Švici in Nemčiji. Pri nas mu je posvečena cerkev v Beltincih.
Upodobitve: Skoraj vedno je prikazan kot kralj v viteški opravi, pogosto na konju.
Goduje: Njegov god so prvotno praznovali 27. junija, po novem 30. junija, ponekod pa ga imajo zapisanega v koledarjih tudi 29. julija.
Vir

Nekaj mlajši sodobnik svete Eme je bil ogrski kralj sveti Ladislav, ki ima za Hrvaško poseben pomen, saj je koncem 11. stoletja v Zagrebu ustanovil škofijo in tako tem mestu postavil predpogoj, da nekega dne postane kulturno, versko in politično središče hrvaškega naroda.
Ladislav se je rodil leta 1040 kot sin Bele I. iz dinastije Arpadovićev in poljske kneginje Riske. V njegovih žilah je tekla ne samo madžarska ampak tudi slovanska kri. Na Ogrski prestol je sedel leta 1077,  po mnogih bojih z bratrancem Salomonom. Oženil se je s hčerko Rudolfa Švabskega, svojega tasta pa je podpiral v borbi proti cesarju Henriku IV., v boju za investituro, ki so ga papeži njegovega časa, še posebno Gregor VII., bojevali proti svetnim vladarjem. Ladislav je bil nekaj časa na papeški strani, vendar se je nato leta 1091 vseeno postavil na stran Henrika in protipapeža. Nam je danes težko razumeti takšno stališče, vendar je to dejstvo proti kateremu ni protidokaza.
Ladislav OgrskiO ustanovitvi zagrebške škofije po Ladislavu piše hrvaški zgodovinar Srečko Dragošević naslednje:” Ladislav je leta 1091 uspel vzpostaviti oblast le v Posavski Hrvaški, ker pa je bil takrat hrvaški škof za kralja Petra Svačića, je bilo za Ladislava nujno, da v Posavski Hrvaški uvede samostojno cerkveno organizacijo s škofom na čelu. Gotovo je upal, da bo s tem tudi deželo bolj privezal nase. Posavsko Hrvaško ni mogel razdeliti med madžarske škofije saj je obstajala nepremostljiva ovira jezika. Če bi to kljub temu napravil, bi izzval nasprotovanje tako splitskega nadškofa kot hrvaškega škofa, pa tudi samega Rima. Upal je, da bo zlahka dobil dovoljenje za ustanovitev nove posebne škofije, saj je prestopil k protipapežu Klementu III., ki je želel svoje pristaše navezati nase s tem, da jim je dajal ugodnosti.
Gotovo je bil eden od razlogov za ustanovitev nove škofije tudi verski, saj bi ljudstvo brez cerkvene organizacije zlahka zdrsnilo v versko nevednost in zašlo v malikovanje. Vsekakor pa je bil politični interes učvrstitve arpadovske oblasti očitno na prvem mestu.
Sama bula o ustanovitvi škofije ni ohranjena, vendar pa je v kasnejših popolnoma verodostojnih dokumentih ohranjen večji del njene vsebine…
Na podlagi dokumentacije lahko skoraj z gotovostjo trdimo, da je zagrebška škofija ustanovljena okoli leta 1094 in ne točno tega leta, kot to trdi Šišić.
Ko je bila ustanovljena zagrebška škofija, je bila podvržena kot sufragana Ostrogonu. S tem je bila prekinjena stoletna cerkvena povezava med Primorsko in Panonsko Hrvaško…”
Iz časa vladanja svetega Ladislava omenjajo še »elevatio corporis« – neke vrste svetniško praznovanje telesnih ostankov sv. Štefana, prvega madžarskega kralja, njegovega sina svetega Emerika in čanadskega škofa svetega Gerarda ali Gelerta.
Sveti Ladislav je umrl 29. julija leta 1095 v Nitri, po pričevanju legend, ki so se spletle okoli njega, pa je bil kanoniziran leta 1192. Zgodovinarka Edith  Pásztor piše o njem:” Obdobje vladavine sv. Ladislava je za madžarsko zgodovino pomembno zato, ker si je prizadeval za utrditev krščanske države. Njegovi dekreti, pa tudi tisti  s sinode v Szabolcsu leta 1092, kateri je tudi predsedoval, pričajo o naporu, da bi se ozdravilo moralno propadanje madžarskih klerikov in ljudstva; dežele, ki je samo počasi sprejemala ideje gregorjanske prenove” – tiste prenove, ki jo je v Cerkvi tako ognjevito spodbujal papež sveti Gregor VII.
O življenju in delu svetega Ladislava obstajajo zapisane dve legende, takoimenovane  Legenda maior in Legenda minor. Prva je kritična, izdana v Budimpešti leta 1938, ko so Madžari slavili 900. letnico smrti svetega Štefana, kralja, ter organizirali veličasten mednarodni evharistični kongres. Legenda minor je bila izdana že leta 1744 v Benetkah. Rimski martirologij omenja svetega Ladislava 27. junija. Zagrebška škofija, kasneje nadškofija, ga je častila za svojega glavnega zaščitnika. Na Hrvaškem mu je posvečenih nekaj cerkva, kapelic in oltarjev.
Vir