Imena: Lawrence, Lovrenc, Lovrencij, Lovro, Lovrencija, Lovra, Lavra, …
Lawrence O’Toole, imenujejo ga tudi Lovrenc iz Dublina, je živel v 12. stoletju na Irskem. Ta dežela, ki je nekoč dala Evropi toliko misijonarjev, je bila tedaj razcepljena v več kraljevin in so v njej vladale skoraj anarhične razmere. Oče je desetletnega Lovrenca poslal za talca kralju Dermotu v Leinstru. Tam so z njim grdo ravnali, zato ga je dal v varstvo opatu v Glendaloughu. Ta ga je vpeljal v cerkvene zadeve in bogoslužje in je še zelo mlad postal opat v tem samostanu.
Cerkev je bila takrat odvisna od milosti in nemilosti med seboj vojskujočih se kraljev, tako da je moral v dogajanja na zelenem otoku poseči angleški kralj Henrik II. Za to ga je pooblastil papež Hadrijan IV., Anglež po rodu, s slovito bulo Laudabiliter. Ta mu je prisodila pravico, da osvoji Irsko, »razširi cerkvene meje, prinese nevednim in neizobraženim narodom znanje vere in na Gospodovi njivi iztrebi plevel hudobije«.
Tako se je Henrik II. leta 1171 izkrcal na Irskem in si kmalu podvrgel poglavarje. Za naslednje leto je sklical sinodo irske Cerkve, ki je izdala veliko reformnih predpisov. Na sinodi so tudi priznali vrhovno oblast angleškega kralja nad deželo in vse sklepe predložili papežu Aleksandru III. v potrditev. Lovrenc je bil pa že deset let prej posvečen v škofa.
Po sinodi so začeli temeljito izvajati reformo. Kaže pa, da je Lovrenc O’Toole pri vseh teh pogajanjih in dogovarjanjih igral pomembno vlogo mirovnega posredovalca. Leta 1179 se je udeležil z nekaterimi drugimi irskimi škofi tretjega lateranskega koncila. Na papeža Aleksandra III. je napravil takšen vtis, da ga je določil za svojega odposlanca na Irskem. Vendar se zdi, da je po vmitvi pretiraval v uveljavljanju papeških pooblastil. Po sporu s Henrikom II. je bil izgnan.
Umrl je 14. novembra 1180 v opatiji Eu v Normandiji. Na ta dan tudi goduje.
Vir
V Eu [é] v Normandíji (v Franciji), smrt svetega Lovrenca O‘Toole (Lorcan Ua Tuathail), dublinskega škofa, ki je v težkih časih stalno pospeševal disciplino Cerkve in se trudil za spravo med knezi. Slednjič je sam dosegel veselje večnega miru od angleškega kralja Henrika, kateremu je nasprotoval.
Vir