Ludvik iz Casorije, je bil rojen leta 1814 v kraju Casoria blizu Neaplja v Italiji. Njegovo ime pred vstopom v samostan je bilo Arcangelo Palmentieri. Frančiškanom (alkantarinom) se je pridružil pri osemnajstih letih. Leta 1837 je postal duhovnik. Dvajset let je poučeval matematiko in filozofijo, ukvarjal se je tudi s farmacijo. Po mistični izkušnji, katero je sam poimenoval »očiščenje«, se je popolnoma posvetil služenju poslednjim. Leta 1854 si je začel prizadevati za osvoboditev afriških otrok iz suženjstva in za njihovo krščansko vzgojo. Njegova želja je bila med njimi vzbuditi misijonarske poklice, ki bi se nato vrnili na afriško celino. Dva izmed teh otrok, ki ju je rešil duhovnik Niccolò Olivieri, je sprejel k sebi. Njihovo število je kmalu naraslo. Ludvik iz Casorije je tako s pomočjo redovnice Anne Lapini ustanovil kolegij za deklice. Sledile so še druge ustanove, namenjene dečkom. Nazadnje je ustanovil tudi kongregacijo bratov usmiljenja in kongregacijo frančiškanskih elizabetinskih sester. Nekaj časa pred smrtjo pa je preživel še kot misijonar v Sudanu. Umrl je v Neaplju leta 1885.
Vir
V Neaplju (v Italiji), blaženi Ludvik iz Casorije [kasórije] (Archangel) Palmentieri, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je iz goreče ljubezni do Kristusovih ubožcev ustanovil dve kongregaciji, namreč, Bratov Ljubezni in Frančiškanskih sester od svete Elizabete.
Vir