Pranečaku kralja svetega Ludvika po očetovi strani in svete Elizabete Ogrske po materini strani je bilo svetništvo tako rekoč položeno v zibel. Z vso spoštljivostjo in ponosom je njegova družina gojila spomin na slavna prednika, tako, da je njun zgled že kmalu pritegnil tudi mladega kraljeviča Ludvika v njem zbudil željo, da ju posnema. Rodil se je leta 1274 na dvoru svojega očeta v Provansi, skupaj z bratoma v domači hiši preživljal brezskrbno otroštvo, dokler ni bil njihov oče v vojski zajet in odpeljan v ujetništvo. Aragonski kralj je v zameno zanj zahteval vse tri njegove sinove in večje število plemenitašev. Sedem let so preživeli v ujetništvu v Barceloni; Ludvik je v tem času po bolnišnicah stregel bolnikom in pomagal revežem ter bil reden gost v frančiškanskem samostanu. Tik preden je bil izpuščen iz ujetništva, je prejel tonzuro in nižje redove; s tem se je želel popolnoma posvetiti Bogu. Oče mu je ob vrnitvi domov ponujal tri krone: gospostvo nad pokrajino Anjou, nad Neapljem in Provanso, obenem pa mu tudi že izbral za nevesto majorsko kraljično. Ludvik se je vsemu odpovedal v korist svojemu bratu, sam pa po temeljitem študiju bogoslovja postal duhovnik. Kmalu po posvečenju ga je papež imenoval za škofa v Toulousu, čeprav se je temu upiral, ker je želel uživati mir meniške celice. Gospod je njegovo željo uslišal na svoj način: še mladega, komaj triindvajset let starega, je po trdem delu in bolezni poklical k sebi. Ob njegovi smrti, pravijo, je neki redovni brat videl, kako so angeli spremljali njegovo dušo v nebesa, ter slišal glas: “Tako se zgodi tistemu, ki v čistosti služi Bogu.” Velikokrat ga upodabljajo kot mladega škofa s tremi kronami ob sebi: ena predstavlja njegovo kraljevsko, druga duhovniško, tretja pa nebeško čast.
“Majhno se mi zdi poslopje in kraljestvo mojega očeta, če pomislim na prostrana bivališča v nebesih, pripravljena duši, ki se dviga k temu, kar je nad njo. Jezus je moj delež; če imam Njega, imam vse, če Njega nimam, nimam nič.” (očetu, ko mu ponuja kraljestvo in bogato nevesto)
“Kaj je to? To je soba posvetnega vladarja, ne pa celica revnega meniha. Takoj pospravite to nečimrnost, če želite, da kot brat med brati prenočim pri vas.” (menihom, ki mu želijo ustreči z imenitno opremljeno sobo)
“Naj me svet tudi pogublja; moje veselje bo, če se znebim bremena, ki je pretežko za moja ramena. Ali ni bolje, da se od njega poslovim, kakor pa da bi pod njem obležal?” (potem, ko se je želel znebiti škofovske službe in živeti v kakšnem samostanu kot menih)
“Končno sem vendarle dokončal nevarno pot in prišel do brega, po katerem sem že dolgo hrepenel. Kmalu bom prišel do uživanja Boga, ki mi ga svet želi vzeti. Kmalu bom rešen težkega bremena, ki ga ne morem več nositi.” (svojim bližnjim, ko čuti, da se mu bliža smrt)
“Vedno sem za Bogom Mariji največ zaupal; ona mi bo tudi ob smrtni uri pomagala.”
Sveti Ludvik iz Toulousa, škof, goduje 19. avgusta
Vir
Pri Bringolesu [bringó́lu] (v Provansi, v Galiji), smrt svetega Ludvika, škofa, ki je bil nečak kralja svetega Ludvika. Bolj si je želel evangeljsko uboštvo kot slavo in časti sveta. Še mlad po letih, toda zrel po kreposti, je bil povišan na toulouški sedež. Kmalu pa je, izčrpan zaradi šibkega zdravja, pobožno umrl.
Vir