sveti Ludvik Marija Grignion Montfortski – duhovnik in redovni ustanovitelj

Ludvik Marija Grignion Montfortski        Imena: Ludvik, Ludovik, Ludvig, Luis, Lujo, Luigi; Ludovika, Ludvika
        Rodil se je kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Grigniona leta 1673. Vseh otrok je bilo osemnajst. Ludovik je študiral pri jezuitih in sulpicijancih in leta 1700 postal duhovnik.
        Bil je predvsem ljudski misijonar. Pri svojem delu pa je naletel na težave pri duhovniških sobratih. Papež Klement XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel misijonarjenja in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo.
        Za misijonsko področje si je izbral zahodne pokrajine Francije, kjer je kot rojak mogel najhitreje doseči stik z ljudstvom. Tu je deloval zadnjih deset let življenja (umrl leta 1716). Njegovi misijoni so trajali štiri do pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih vaj in navad. Obnavljal je križeve pote in jih na novo uvajal, kar ni bilo všeč janzenistični duhovščini in nekaterim škofom.
        Svetnik je bil mož mistične molitve. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo iz njegovih spisov. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in sta izšla šele v 19. stoletju: leta 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in leta 1872 Ljubezen do večne modrosti. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so veliko prispevali k poživitvi ljubezni do Marije.
Goduje 28. aprila.
Vir

 

Polno ime tega svetnika se glasi Ludovik Marija Grignion de Montfort. Krstili so ga za Ludovika, ime Marija si je sam privzel kot bogoslovec v Parizu in ga nato stalno uporabljal; Grignion (Grinjon) je njegov rodbinski priimek, de Montfort je plemiški naslov po rodnem kraju ob slikoviti bretonski obali, kjer se izliva reka Rance. Ker je krajev z imenom Montfort na Francoskem več, ga zdaj prepoznamo po dodatku: sur Meu; leži pri lie de Vilaine.
Ludovik se je rodil kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Krstnika Grigniona 31. januarja 1673. V družini je bilo polno vrenja in stiske, zakaj vseh otrok je bilo osemnajst. Mati je bila blaga žena in dobra vzgojiteljica, oče pa sicer delaven, a malo zagrenjen značaj, včasih kar trpek, ker so ga trle gospodarske skrbi; odvetniška služba mu ni kaj prida donašala, razen tega je bil še zemljiški najemnik, da je mogel nastopati kot plemič. Leta 1690 se je družina preselila v večje mesto Rennes, kjer je tedaj že Ludovik obiskoval gimnazijo in bil gojenec jezuitskega kolegija. Ko je to šolo dobro končal, je opravil še filozofske študije. Učil se je z lahkoto, veselja do znanosti pa ni imel. Do sošolcev je bil ljubeznivo postrežljiv, njihovim zabavam pa se je rajši izmikal. Njegovo srce je bilo že z zgodnjih otroških let oddano Mariji, svoji češčeni in prisrčno ljubljeni nebeški Gospe. Srečnega se je čutil samo v njeni bližini.
Ludvik MontfortskiKo je kot študent molil pred Marijino podobo pri karmeličankah in iskal sveta, kakšen poklic si naj izbere, je razločno spoznal, da bo Jezusovi materi najbolj ustregel, če postane duhovnik. Misel ga je tako prevzela, da je zanjo pridobil tudi starše. S posredovanjem neke sorodnice v Parizu je dosegel, da so ga sprejeli v skupino bogoslovccv, ki jo je vodil sulpicijanec Barmondiere, član slavnega bogoslovnega zavoda, imenovanega po sv. Sulpiciju, ki pa je že naslednje leto (1694) umrl. Ludovika so zdaj zagrnile zadrege in težave. Že pot v Pariz je opravil peš in si izprosil hrano pri dobrih ljudeh. Zdaj je bil brez beliča v žepu. Šolski kolegi ga niso marali priporočati, ker so ga imeli za neupogljivega posebneža, ki se je zatekal le k Mariji, ne da bi se bratil z njimi. Začasna rešitev iz težav je bila v tem, da so Ludovika sprejeli pod streho člani družbe za pomoč revnim dijakom. Tu pa je hudo zbolel. Oddali so ga v bolnišnico, kjer je s svojo pobožnostjo ganil dobra srca, da so mu izprosili sprejem v semenišče sulpicijancev, kamor je želel priti.
Pri sulpicijancih se je temeljito poglobil v bogoslovne nauke, ti vzgojitelji pa samosvojega Ludovika Marijo niso mogli pridobiti za vstop v svojo družbo. Le eno mu je bilo tu novemu bogoslovcu všeč – način Marijinega češčenja po njihovih spisih. V drugi red tega zavoda se ni znal vživeti in tako se je iz hiše poslovil z občutkom obojestranskega nesoglasja. Bogu pa je bil vendar iz srca hvaležen, ker mu je hiša dala možnost doseči prvi življenjski cilj — duhovništvo. Zdaj je bil ves božji in se za človeške marnje ni več dosti brigal.

Po ordinaciji (5. junija 1700) so Ludovika Marijo poslali v Nantes, kjer je stopil v duhovniško skupino pod vodstvom svetniškega Levequea. Med sobrati je opazil janzenistično miselnost mrke resnobe, ki mu je bila tuja. Njihova ostra discipliniranost ga je odbijala, ker ni imela privlačne topline, ki veje iz ljubezni do Jezusove matere. Že 1701 je zapustil Nantes. Na obisku pri obeh svojih sestrah v opatiji Fontevrault ga je na srečo spoznala grofica Montespan, nekdanja prijateljica Ludovika XIV., ki je tu delala pokoro. Zavzela se je za mladega duhovnika in ga poslala v Poitiers k škofu Girardu, bivšemu vzgojitelju svojih sinov. Girard je Ludoviku Mariji naklonil službo dušnega pastirja v veliki mestni bolnišnici. Preden je odšel tja, je Ludovik v okolici Nantesa prvič opravljal na svoj izvirni način ljudski misijon. Veliko zanimanje, ki so ga pokazali verniki, mu je potrdilo prepričanje, da je njegova metoda pridiganja dobro uporabna. Pripravil si jo je že v prvem letu mašništva in jo je takole zapisal: »Imam veliko željo, da bi ljudi privabil k ljubezni do Gospoda in njegove svete Matere; da čisto ubožen in preprost hodim učit katekizem v revno podeželje in da bi grešnike napotil k pobožnosti do svete Device.« Ta načrt je zdaj prvič uporabil in po njem se je ravnal do smrti. Ponovno ga je spopolnjeval pri duhovnem vodstvu bolnišnice v Poitiersu. Ludvik Marija GrignonDrugače pa delo v tej veliki ustanovi zanj ni bilo ne lahko ne prijetno. Pokazali so mu, da ni dobrodošel, ko je začel uvajati spremembe v hišnem redu. Vesel je bil pač, da je mnogo duš vzgojil za prisrčno vdanost božji Materi. Po petih letih se je naveličal večnih spletk med osebjem in krivičnih podtikanj glede njegovih osebnih namenov. S takimi zadevami ni maral izgubljati časa, zato je to službo opustil.Že leta 1705 je spet začel z misijoni v mestu in okolici. Naval ljudstva je bil velik, ob njem pa je prišel navzkriž z generalnim vikarjem škofije, ki mu uvedene novosti niso ugajale. Ludovik Marija je uvidel, da mora svoje delo drugače zastaviti. Kako, o tem je mnogo razmišljal. Že prej je bil parkrat v Parizu, da se posvetuje o svoji metodi s teologi in prijatelji. Ko je bil prvič v Parizu iz Poitiersa (1702), da pomaga svoji obubožani mlajši sestri pri sprejemu k benediktinkam, je šel pozdravit svoje sulpicijanske učitelje. Bil pa je tako slabo oblečen, da so ga le neradi sprejeli kot gosta. Drugič (1703) je tam dobil pri prijateljih več nasvetov in odobritev za svoj način dela. Na razpotju v letu 1706 je že mislil na misijone med pogani, končno pa se le odločil, da svoje načrte predloži v presojo samemu papežu, čigar odločitev bo razumel kot izraz božje volje. V Rim se je odpravil peš, da je mogel zbrano moliti. Papež Klement XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo. Ludoviku Mariji je odleglo – neizmerno je bil hvaležen Bogu in Mariji. Postal je neodvisen in dobil pooblastilo, da prosto sledi navdihom, ki je zanje imel notranjo gotovost. Zdaj bo lahko vodil svoje rojake po Mariji k Jezusu kot popotni pridigar.

Za misijonsko področje si je izbral zahodne francoske pokrajine, posebno Bretanjo in Vandejo, kjer je kot rojak najhitreje mogel doseči stik z ljudstvom. Tu je razvil silno delavnost v desetih letih – dokler je živel. Njegovi misijoni so trajali po štiri ali pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad in vaj. Obnavljal je križeve pote ali jih na novo uvajal. Družine je navajal na redno molitev rožnega venca. Oživljal je stare verske pesmi in sam vadil ljudi v petju novih, ki jih je sam na stotine zložil, ne sicer z velikim umetniškim darom, pač pa v pristnem občutju, tako da so vžigale. Prav to je dražilo janzeniste, ki so ga na vso moč preganjali. Ko so nekje v škofiji Nantes na njegovo posredovanje postavili križev pot na prostem, so ga dale oblasti spet podreti (1710). Nekateri škofje so ga ljubeznivo sprejemali, drugi spet izganjali iz svojega območja; to se mu je primerilo dvanajstkrat. Pri mestu La Rochelle so mu (1711) protestanti dodali strupa v pijačo, kar mu je povzročalo stalne želodčne težave. Med misijonom v mestu St.-Laurent-sur-Sevre je dobil še vnetje prsne mrene, ki je zlomilo njegove telesne moči. Umrl je 28. aprila 1716.
Ludvik Marija GrignonLudovik Marija Montfortski se je vsa zrela leta vtapljal v mistično molitev. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo tudi iz preprostih praktičnih spisov, namenjenim za sprotno rabo bogoljubnih duš. Napisal je pravila za majhne verske skupine, ki jih je mnogokje ustanovil za prisrčno Marijino češčenje, molitve pri križevem potu, verska navodila za »bele spokornike«, ki jih je rešil grešnih navad, za »prijatelje križa« med bolniki, za rožnovenske bratovščine, za božjepotne priložnosti in podobne namene. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in so jih dali v tisk šele v 19. stoletju: 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in 1872 Ljubezen do večne modrosti. Oba izžarevata zdravo bogoslovno misel, predvsem pa globoko občuteno ljubezen do Boga in Marije. Razodevata seveda tudi poteze njegove samonikle osebnosti in odmev duhovnosti v dobi, ko je svetnik reševal duše pred strupeno slano janzenizma. Za tiste, ki se vanje poglobijo, sega njegov apostolat še v naše dni. Neštete verske skupine, družbe in ustanove so že črpale iz duhovnega zaklada, ki ga hranita ta dva največja spisa.

Ves čas svojega misijonarjenja je sv. Ludovik Marija Grignion snubil prijatelje, naj se za stalno pridružijo njegovemu poslanstvu. Ostati je moral samoten delavec, ker je bil preveč zagledan v mistične višine, kamor mu drugi niso lahko sledili, šele v predzadnjem letu življenja (1715) je dosegel ustanovitev dveh verskih združenj, ki sta nadaljevali njegovo poslanstvo. Iz Poitiersa je prišla Ludovika Trichet, ki je ohranila zvestobo njegovim naukom že iz časa pastirovanja v bolnišnici, da je prevzela vodstvo pri »sestrah Modrosti«. Te so vodile verske ljudske šole, ki so dobro uspevale. Isto leto je z dvema prijateljema postavil temelje duhovniški zvezi »Družba Marije«, ki se je pozneje lepo širila. Množice, ki so poslušale Ludovika Grigniona, občudovale njegove kreposti in opazovale velika spreobrnjenja, so bile prepričane o njegovi čudežni moči in svetništvu. Častile so ga stalno in se mu priporočale. Cerkev ga je razglasila za blaženega 1888, za svetnika 1947. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so mnogo prispevali za poživitev ljubezni do Marije.
HiZ II, 254—56 (L. Cognct); BSS VIII, 357—66.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

Ludvik se je že kot otrok najbolj varnega in srečnega počutil »pri Mariji«, zato je tudi vse svoje kratko, a toliko bolj bogato življenje posvetil širjenju njenega češčenja. S svojim misijonarjenjem ter spisi je bil velik trn v peti hladnim janzenistom, ki so ga na vso moč preganjali.
Ime: Krščen je bil kot Ludvik, ime Marija pa si je privzel kasneje kot bogoslovec. Ime Ludvik je germanskega izvora, sestavljeno iz starovisokonemških besed hlut »slaven« in wig »boj«.
Rodil se je 31. januarja 1673 v francoskem mestecu Montfort sur Meu ob bretonski obali, umrl pa 28. aprila 1716 v kraju St. Laurent sur Sevre, prav tako v Franciji.
Družina: Njegov oče Janez Krstnik Grignion je bil odvetnik ter plemič de Monfort. Z ženo Ivano Robert sta imela 18 otrok, Ludvik je bil drugorojenec. 
Služba: Potem ko je bil posvečen v duhovnika, je najprej za kratek čas bival v duhovniški skupnosti v Nantesu, nato pa ga je škof v Poitiersu imenoval za dušnega pastirja v veliki mestni bolnišnici. Tu je začel z misijoni in leta 1706 ga je papež Klemen XI. imenoval za »apostolskega misijonarja« za Francijo. Odtlej je deloval kot popotni pridigar.
Kreposti: Ko govorimo o Montfortskem, ne moremo mimo njegove globoke in predane pobožnosti do Marije. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje ubog in reven, duhovno pa izredno bogat; velik mistik, ki ga mnogi niso dohajali ali razumeli. 
Skupnost: Leta 1715 je ustanovil »Hčere božje modrosti« (montfortske sestre), da bi negovale bolnike in imele šolski pouk, zlasti za reveže. Danes delujejo tudi v revnih četrtih in negujejo invalide. Moška veja pa se imenuje Montfortanska družba Marije (SMM). Tudi ti delujejo predvsem v revnih predelih sveta. Pod njegovim navdihom pa je nastala tudi kongregacija »Bratov sv. Gabrijela«, ki se posveča vzgoji. 
Misijoni: Misijonaril je v zahodnih francoskih pokrajinah in v desetih letih naredil ogromno. Njegovi misijoni so trajali po štiri ali pet tednov. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad, obnavljal je križeve pote, vernike navajal na redno molitev rožnega venca. 
Dela: Poleg raznih pravil, molitev in navodil je napisal dve večji deli, ki pa so ju izdali šele v 19. stol.: traktat o pravi pobožnosti do svete Device in Ljubezen do večne modrosti. 
Zavetnik: Nima posebnega zavetništva. 
Upodobitve: Upodabljajo ga dokaj mladostnega, v značilni duhovniški obleki tedanjega časa, s križem, knjigo ali rožnim vencem v roki; z rokami, sklenjenimi k molitvi, kako kleči pred Marijinim kipcem ali pa v zanosni pridigarski drži. 
Beatifikacija: Za blaženega ga je 22. januarja 1888 razglasil papež Leon XIII., za svetnika pa 20. julija 1947 Pij XII. 
Goduje: 28. aprila.
Pri nas: Delo »Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji« je doživelo več izdaj in naklad. Njegova dejavnost pa je oblikovala mnogo slovenskih kristjanov, med njimi škofe Jegliča, Gnidovca in Pogačnika.
Vir