sveti Maksim Torinski – škof

Maksim TorinskiSkoraj ničesar ne vemo o njegovem življenju, le to, da je bil škof v Torinu. Njegovo govorniško delo, čeprav je vanj zašlo mnogo nepristnih delcev, je zelo pomembno. Začudi nas s kakovostjo, psihološko prodornostjo in aktualnostjo .
Vir

Sveti oče je dopoldne med splošno avdienco, h kateri se je zbralo nad 40.000 vernikov in romarjev iz vseh koncev sveta, v obliki kateheze predstavil lik sv. Maksima, škofa v Turinu, ki je po sv. Ambrožu veliko prispeval k širjenju in utrditvi krščanstva v današnji severni Italiji na prehodu iz četrtega v peto stoletje. Leta 398 je postal škof v Turinu, kjer je nadaljeval delo sv. Ambroža. O njegovem življenju ne vemo veliko, več pa vemo o njegovem nauku, ki ga vsebuje zbirka 90 ohranjenih govorov. Iz njih veje tesna povezanost torinskega škofa ne le z verniki, ampak s celotnim mestom, pa tudi tesne vezi med njim in sv. Ambrožem.
V tistem času je bilo veliko napetosti v mestu Torin, od velikih razlik med bogatimi in reveži, pa vse do ogroženosti mesta pred vdori tujih vojska, barbarov in roparjev. Zato je bilo v Turinu veliko vojakov, ki so mesto stalno stražili, ob napadih barbarov pa so se v mesto zatekali okoliški prebivalci, kar je povzročalo nove napetosti, stiske in potrebe. Škof Maksim je bil zelo dejaven tudi na teh področjih in si je veliko prizadeval, da družbene vezi ne bi propadala in mesto ne bi zašlo v zaton. Čeprav je iz ohranjenih govorov težko razbrati družbeno sestavo mestnega prebivalstva, se vendarle zdi, da se je škof Maksim v svojih govorih obračal predvsem na izbrano jedro krščanske skupnosti v Turinu, ki so ga tvorili veliki zemljiški gospodje, ki so imeli velika posestva izven mesta, hiše pa znotraj mestnega obzidja. To je bila zelo daljnovidna pastoralna odločitev mestnega škofa, saj je na ta način s svojim oznanjevanjem utrjeval svoj stik z vsem ljudstvom, pa tudi vezi med lastniki zemlje in ostalim prebivalstvom, tako kmečkim kot mestnim.
V nadaljevanju kateheze je Sveti oče pokazal, kako je sv. Maksim kristjanom govoril o revščini v kateri so živele krščanske skupnosti. In sploh je bila revščina vir mnogih napetosti med prebivalstvom. Škof Maksim je zato upravičeno pridigal, da mnogi ne mislijo na potrebe drugih, kot to beremo v 17. govoru. »Dejansko mnogi kristjane ne le da s svojimi bližnjimi ne delijo lastnega bogastva, ampak odirajo druge. In ne le, pravim, piše Maksim, za svoj denar ne polagajo k nogam apostolov, ampak celo odganjajo od duhovnikov svoje brate po veri, ki iščejo pomoč v krščanski skupnosti. Isti govor sv. Maksim takole zaključi: »V našem mestu je veliko gostov in romarjev. Storite tisto, kar ste obljubili, ko ste vero prejeli, da tudi o vas ne bodo rekli, kar pravijo Apostolska dela o Ananiju: ‘Nisi lagal ljudem, ampak Bogu’.«
V naslednjem, 18. govoru pa takole piše: »Povej mi, kristjan«, tako namreč naslavlja svoje vernike, »povej mi torej, zakaj si si prilastil plen, ki so ga zapustili roparji? Mogoče mi boš dejal, da si kupil plen in zato misliš, da si se izognil očitku, da si skop. Ampak to ni kupoprodajna izmenjava dobrin. Nekaj dobrega je kupiti stvari v času miru, ko se stvari prodajajo svobodno. Nikakor pa ni dobra stvar kupovati v času ropanja in kupovati ukradene stvari. Deluj in obnašaj se kot kristjan in meščan, ki kupuje za primerno ceno.« Škof Maksim je tako v svojih govorih povezal dolžnosti kristjana z dolžnostmi meščana in državljana. V njegovih očeh je bilo kristjanovo življenje v tem, da je svoje krščansko prepričanje živel kot družbeno zavzetost in z vsem svojim bitjem gradi družbo in plemeniti odnose v njej.
Sveti Maksim, je zaključil papež svojo katehezo o njem, je s svojim delovanjem začel spreminjati odnos med škofom in mestnimi ustanovami in mestno oblastjo. Do takrat je namreč veljavna zakonodaja kristjanom in škofom dovoljevala poseganje v javne zadeve le v primeru odkupovanja jetnikov in ugrabljencev. Ko pa so civilne oblasti ob propadu Rimskega imperija izgubile svojo moč, ugled in pristojnosti, se je Maksim kot škof čutil poklicanega, da vstopi v ta prazen prostor in izvaja v mestu tudi civilno plat oblasti. Ta oblast bo v nekaj letih postala še večja, ko bodo pristojnosti državnih upravnikov dejansko prenehale in bo odgovornost za celotno življenje v mestih prešla na mestne škofe in cerkvene ustanove. V tem pogledu je škof Maksim v svojih vernikih začel prebujati ljubezen do mesta kot domovine, pa tudi jasno dolžnost kristjanov glede pobiranja davkov, pa naj bo ta dolžnost še tako težka in neprijetna. Iz njegovih govorov tako veje velika zavest politične odgovornosti mestnega škofa v posebnih zgodovinskih okoliščinah. Škofova služba je zanj tudi mestni opazovalni stolp s katerega morajo škofje bdeti nad celotnim življenjem v mestu, ko modro branijo ljudstva in od daleč vidijo nevarnosti, ki jim pretijo.
Vir

Misel: ‘Neumnemu bogastvo hrani krivičnost, razumnemu pa je v pomoč za krepostno življenje; temu nudi možnost za odrešenje, prvemu pa je v spotiko in pogubo’ (Pridige, 95).

V Turinu (v Ligúriji), sveti Máksim, prvi škof tega sedeža, ki je z očetovskim nagovorom trume poganov poklical h Kristusovi veri in jih z božjim naukom vodil k nebeškemu plačilu.
Vir