sveti Marko Križevčan, Štefan Pongrac in Melhior Grodecki – mučenci

Marko križavčanNa današnji dan leta 1619 je v Košicah na Slovaškem mlad hrvatski duhovnik Marko Krizin rajši žrtvoval življenje, kakor da prestopi h kalvinski veri. Cerkev ga je 1905 prištela med blažene in dovolila, da ga v zagrebški nadškofiji tudi na zunaj uradno časte. Krizin se je rodil najbrž l. 1588 v Križevcih in ga zato večkrat imenujejo Marko Križevčan. Od 31 let življenja je večino prebil na tujem. Že z 12 leti so ga katoliški starši poslali v srednje šole na Dunaj, kjer je dečko delal čast rodbini, ki je dala že prej več slavnih mož. Sledeč družinskim izročilom je nato v Gradcu poskusil vojaško službo, kmalu pa se je rajši odločil za duhovniški poklic in se vpisal na novo graško univerzo. Bil je nadarjen, a še bolj natančen in vesten pri učenju; prištevali so ga med najboljše študente. Enako zvesto je spolnjeval tudi verske dolžnosti in se med tovariši tako odlikoval v prisrčni pobožnosti do Marije, da so mu dali vzdevek Mariofil. L. 1611 je modroslovni študij končal z doktoratom.
Nadobudnega bogoslovca so predstojniki poslali v Rim, da se temeljito pripravi na duhovniško delo. Po štirih letih je svojo nalogo dobro opravil in dosegel mašniško posvečenje. Zdaj se je lahko vrnil v domovino. Prvo duhovniško službo je opravljal v rodnih Križevcih in pokazal tolikšno vsestransko delavnost in tako zrel nastop, da je postal nanj pozoren ostrogonski nadškof Peter Pazman. Povabil ga je k sebi, da mu pomaga pri kočljivem obrambnem delu zoper kalvinsko krivo vero. Marko Krizin se je dal le težko pregovoriti, da odide z domačih tal. Šele misel, da se ne sme upirati božji volji in da je treba za vero tudi osebnih žrtev, je odločila, da se je vdal in odšel k Pazmanu. Ta je takoj po nastopu nadškofovske službe leta 1616 hotel ohraniti in zavarovati ogrožene verske postojanke na Slovaškem in je tja poslal tudi Krizina, ki je bil domačinom najbliže po jeziku. Najprej ga je določil za profesorja in ravnatelja semenišča v Trnavi, kmalu pa ga je imenoval za kanonika ostrogonske stolnice in mu določil za bivanje župnijo Seplak pri Kožicah, kjer so bili kalvinci posebno močni. Kalvinska veroizpoved je bila tedaj hud tekmec luteranstvu, ki je pred njo odtrgalo večji del Nemčije in vse severne germanske države od katoliške Cerkve. Njen začetnik Ivan Kalvin, Francoz po rodu, je bil temeljiteje izobražen, doslednejši mislec, zlasti pa še bolj nestrpen od Martina Lutra, ki je po njem povzel osnove svojega verskega nauka. L. 1541 je Kalvin prevzel vodstvo cerkvene občine v Ženevi in tu z neizprosno silo uresničil neke vrste božje-pravno državo. Dlakocepsko je nadziral svoje pristaše in se pri izvajanju cerkvenega reda ni plašil pred najhujšimi sredstvi. V bolj omiljeni obliki je Kalvinov nauk dobil pristašev po mnogih deželah od Škotske do Ogrske. Ker je gmotni napredek označeval za znamenje božje pomoči naprej določenim izvoljencem, so se ga oprijele posebno dežele, kjer je bilo mnogo bogatinov. Na Ogrskem, kamor je spadalo tudi slovaško ozemlje, je kalvinstvo tedaj kazalo še začetno borbenost in se zapletlo hkrati v zagrizene politične spore. Po prihodu Marka Krizina na Slovaško se je l. 1618 s češkim uporom zoper Habsburžane začela strahotna 30-letna vojna, zadnja verska vojna v Evropi. Čehom v pomoč je vstal ogrski veljak Betlen Gabor, ki ga je mikala kraljevska krona. Njegovi močni zavezniki so bili kalvinci, vodil jih je glavni Betlenov poveljnik Jurij Rakoci (slovaška oblika: Juraj Rákoczi), čigar vojaki so ostali v slabem spominu v naši narodni pesmi kot »kruci«. Kljub hudim osebnim naporom je Marko Krizin prav v letu 1619 spoznal, da ni kos svoji nalogi in je prosil nadškofa Pazmana, naj ga razreši odgovornosti in odpokliče iz Seplaka. Pazman njegovi prošnji ni mogel ustreči. Da očisti svoje namene in si zagotovi božjo pomoč, je tedaj Marko Krizin opravil mesec dni duhovnih vaj. Te duhovne vaje pa niso bile priprava za novo delo, ampak priprava — na smrt. Komaj se je vrnil v župnijo, ga doseže vest, da prodira Rakoci s svojimi kalvinci proti Košicam. Marko ne išče lastne varnosti, ampak misli na nevarnosti za katoličane v Košicah in jim hiti v pomoč. Tam je našel dva dobra duhovniška znanca, Štefana Pongraca, Madžara po rodu, ki je po službi v Ljubljani, Celovcu in Gradcu dobro obvladal slovanske jezike, pa Poljaka Melhiora Grodeckega, ki je dotlej deloval na češkem in Moravskem; oba sta bila redovnika. Vsi trije so stanovali v isti hiši, ko se je mestu približal Rakoci. Po Rakocijevi obljubi, da se ne bo katoličanom nič hudega zgodilo, so odprli mestna vrata. Vse tri duhovnike pa je Rakoci močno zastražil, jih pustil tri dni brez hrane in nazadnje prepustil kalvinskemu pridigarju in nekemu zagrizenemu mestnemu svetovalcu. Pooblastil ju je, da z vsemi sredstvi pridobita Krizina in oba njegova tovariša za pristop v kalvinsko vero, pač v upanju, da se bodo meščani ravnali po njihovem zgledu. Če ne prestopijo, jih smeta oba pooblaščenca umoriti. Vsi trije so ostali stanovitni in so se v goreči molitvi pripravljali na smrt; ko so jim zagrozili s smrtjo, so izjavili, da radi umrjejo za vero. Marko Križevčan je takoj nastavil glavo, da mu jo poveljnik čete odseka. Pred tem zadnjim dejanjem pa so morali vsi trije prestati še hudo telesno trpinčenje, ki so z njim skušali omajati njihovo voljo. Marko Križevčan in Melhior Grodecki sta umrla 7. septembra, Štefan Pongrac pa je izkrvavel šele naslednji dan, 8. septembra 1619.Smrt Marka Križevčana in obeh tovarišev je kalvinstvu več škodovala kakor koristila. Pretresla je meščane, da so se zvesteje oklenili katoliške vere, odpadli pa so se sčasoma vanjo vrnili. V večji svobodi se je nato večina Slovakov odločila za katoliško vero. Tako je živjenjska žrtev Marka Krizina – Križevčana in obeh sotrpinov imela blagodejne posledice in je prinesla blagoslov težko preizkušeni domovini. Dne 15. januarja 1905 je papež Pij X. vse tri razglasil za blažene.

Marko Križevčan in tovariši Štefan Pongrac (Pongrácz) je bil iz ugledne grofovske rodovine. Rodil se je leta 1582 na Sedmograškem. Kakor Križevčan se je tudi on šolal pri jezuitih. Ko je tudi sam hotel vstopiti v njihov red, so mu ostro nasprotovali starši in sorodniki. Štefan pa je vztrajal in v svojem dvajsetem letu stopil v jezuitski noviciat. V Pragi je študiral modroslovje. Iz Prage je kot petindvajsetletni klerik prišel v Ljubljano, kjer je eno leto učil v nižjih razredih gimnazije in nadzoroval dijake v jezuitskem zavodu. V Ljubljani so imeli jezuiti od leta 1597 srednjo šolo, ki je stala zraven cerkve sv. Jakoba, od leta 1601 pa tudi vzgojni zavod za študente. Iz Ljubljane je Štefan Pongrac odšel v Celovec ter tam tri leta učil višješolce govorništva in pesništva. Bogoslovje je študiral v Gradcu, kjer je imel več slovenskih sošolcev. Ljubljanski škof Tomaž Hren mu je podelil mašniško posvečenje. Iz Gradca se je o. Pongrac preselil na severno Ogrsko, v mestece Homono. Tam je poučeval in vzgajal šolsko mladino, med ljudstvom pa opravljal dušnopastirsko delo. Na svojem dušnopastirskem območju je z uspešnim delovanjem preprečil širjenje kalvinskega krivoverstva, zato pa si je nakopal pri kalvincih smrtno sovraštvo in maščevanje.
Melhior Grodecki je bil sin starodavne poljske družine, rojen leta 1584 v Tešinu v Šleziji. Bil je jezuitski učenec in se je šolal na Dunaju. V devetnajstem letu je vstopil v Brnu v jezuitski noviciat; tam je bil eno leto skupaj s Štefanom Pongracem, nato je v raznih čeških jezuitskih zavodih poučeval in vzgajal mladino. V Pragi je končal modroslovje in bogoslovje, bil leta 1614 posvečen v mašnika, nato pa tri leta vodil v Pragi deško sirotišnico, kmalu po izbruhu tridesetletne vojne (1618) pa je prišel v Košice za vojaškega kaplana, izvrševal pa je dušno pastirstvo tudi med katoliškimi Slovaki. V Košice sta tedaj prišla tudi o. Pongrac, ki je pastiroval med katoliškimi Ogri, in Marko Križevčan. Tam so jih kalvinci prijeli, zaprli in po strašnem mučenju obglavili.
Oznanilo 1949 (I. IV.), št. 41, str. 2; ŽS III, 341—347 (Fr. Jaklič); BSS III, 927.

Vir

Marko je pravzaprav najdlje časa preživel kot misijonar na Slovaškem, v deželi in na župnijah, kjer so imeli močan vpliv kalvinci. Ti so Marka sovražili in ga na koncu tudi obglavili.
Ime: Njegovo polno ime je Marko Štefan Krizin. Marcus v lat. se nanaša na rimskega poganskega boga vojskovanja Marta, »martov, nanašajoč se na Marta«; ime Štefan pa ima izvor v grškem izrazu stefanos, kar pomeni »venec, krona«, predvsem »častni, zmagovalni venec«.
Rodil se je leta 1588/1589 v Križevcih na Hrvaškem, umrl pa 7. septembra 1619 v Košicah na Madžarskem, danes Slovaška.
Družina: Rodil se je v bogati in ugledni krščanski družini z vojaško tradicijo, njegov oče je bil v vojaški službi.
Študij: Z dvanajstimi leti so ga starši poslali v jezuitsko gimnazijo na Dunaj, kjer je vstopil v Marijino kongregacijo, nato pa študij nadaljeval v Gradcu, ki ga je dokončal z doktoratom iz filozofije. Ker je bil nadarjen in med najboljšimi učenci, so ga predstojniki poslali v Rim v zavod Germanik, tu je doštudiral in bil 4. aprila 1615 v lateranski baziliki posvečen v duhovnika.
Službe: Sprva je duhovniško službo opravljal v domačih Križevcih, kasneje pa ga je ostrogonski škof poklical k sebi. Postavil ga je za profesorja in ravnatelja semenišča v Trnavi, kasneje pa ga imenoval tudi za ostrogonskega kanonika.
Ločina: V njegovem času so bili kalvinci zelo močni ter so imeli veliko pristašev. Kalvinizem je ena glavnih vej protestantizma. Njen začetnik je bil Jean Calvin, švicarski duhovnik, kalivnizem pa se je kmalu razširil po vsej Škotski, Franciji, Skandinaviji in na Nizozemskem. Za kalvinizem so značilne preproste cerkve brez okrasja. V njih sta dovoljena le molitev in petje.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Beatifikacija: Za blaženega ga je papež Pij X. razglasil 15. januarja 1905, za svetnika pa Janez Pavel II. 2. julija 1995.
Upodobitve: Upodabljajo ga v kanoniški obleki, rdečem talarju in koretlju s križem na prsih ter mučeniško palmo v levici. Poleg sebe pa ima čolniček za kadilo. Upodobljen pa je tudi skupaj s svojima tovarišema, s katerima je prestal mučeniško smrt.
Smrt: Zaradi uspehov v boju za pravo krščansko vero je postajal Marko vedno bolj trn v peti, zato so iskali priložnost, kako bi ga onesposobili. Tako so njega in dva tovariša obtožili požara v Košicah, jih prijeli in zaprli. Tri dni so bili brez hrane in vode, mučili so jih in zahtevali, da prestopijo v kalvinsko vero. Vsi trije so to zavrnili in bili zato po hudem mučenju 7. in 8. septembra obglavljeni.
Grob: Njegove posmrtne ostanke so kasneje slovesno pokopali v uršulinski cerkvi v Trnavi.
Goduje: 7. septembra
Vir