Martina, ki je bil doma iz Umbrije, so leta 649 izvolili za papeža. Ker so to storili brez potrditve cesarja Konstantina II., je to dejanje cesarja močno razjezilo. Ko pa je papež Martin na sinodi v Lateranu zavrnil zmoto monoteletizma, ki jo je podpiral tudi cesar, ga je ta ukazal prijeti. Papeža so prijeli, odpeljali v Carigrad in obsodili zaradi veleizdaje. Izgnali so ga na polotok Krim, kjer je čez dve leti tudi umrl.
Vir
Božjo cerkev je vodil od leta 649 do 656, goduje pa po prenovljenem koledarju 13. aprila.
Sveti Martin, papež, se je rodil v kraju Todi, v Umbriji. Vpisal se je med rimske klerike, leta 649 pa bil izbran za papeža. Bil je človek energičnega značaja, pred izvolitvijo za papeža je bil nekaj časa apokrizijar, poslanec v Carigradu. Takoj po izvolitvi za papeža, v oktobru leta 649, je sklical dobro obiskani Lateranski koncil. Pri njegovi izvedbi so dejavno sodelovali palestinski škof Štefan iz Dora ter številni grški menihi. Po predhodnih posvetovanjih je pri petih zasedanjih obsojen monoteletski nauk, ki je učil, da je v Kristusu samo ena volja. V veroizpovedi in v 20 kanonih je razvit nauk o dveh voljah in osebah v Kristusu, ki odgovarjajo njegovi božanski in človeški naravi. Papež Martin I. si je z neutrudno gorečnostjo prizadeval , da bi bili povsod sprejeti sklepi te pomembne sinode, ki je na Zahodu hitro pridobila na ugledu. S tem je prišel navzkriž s cerkveno politiko cesarja Konstantina II., ki je bil vnuk cesarja Heraklija, vladal pa je bizantinskemu cesarstvu med leti 641 in 668. Še v času zasedanja Lateranskega koncila je bizantinski namestnik Olimpij poskusil zajeti papeža, ki ga je imel za nezakonito izvoljenega, ker ni zaprosil za potrditev svoje izvolitve. Svojega načrta pa ni izpolnil, ker naj bi bil prestrašen z nekim čudežem. Tedaj se je spravil s papežem. Papež Martin I. je bil v sporazumu z Olimpijem, ko se je ta na čelu svojih čet razglasil za neodvisnega od bizantinskega cesarstva. Šele po njegovi smrti, ko je prišel na oblast novi namestnik Kalliopa in z veliko vojsko krenil proti Rimu, da po uporu ponovno vzpostavi cesarsko oblast, se je cesarjevo navodilo lahko izpolnilo.
Bolni papež je 17. junija 653 zaman zaprosil zavetja v svoji škofijski cerkvi, ker je bil ujet in odpeljan na otok Naxos, kasneje pa v Carigrad. Tu so z njim ravnali na najsramotnejše načine. Glede na to, da je bil papež dlje časa v sporazumu z upornikom Olimpijem, je bil proti njemu sprožen postopek, kakor proti veleizdajalcu. Papežev poskus, da bi se na sodnem procesu spregovorilo tudi o verskih vprašanjih je bil grobo zatrt. Govorili so mu: “Ne izjavljaj sedaj stvari, ki se tičejo vere, ker te tukaj zaslišujemo zaradi veleizdaje.” Neposredno po tem so mu izrekli smrtno kazen. V sodno dvorano so vdrli biriči, mu slekli pontifikalna oblačila, okoli vratu pa so ga vkovali v železo. Napol golega so vlekli po ulicah mesta, dokler ga niso odpeljali v Diomedovo temnico. Papež se je komaj mogel vzpenjati po strmih stopnicah, ki so vodile v temnico. Tu je dočakal pomilostitev od smrtne kazni, ki jo je od cesarja izprosil umirajoči patriarh Pavel. Martin I. bi takrat raje umrl, da bi se osvobodil težkih muk in ponižanja. Vseeno pa ga vse te muke niso mogle zlomiti.
17.marca leta 654 je bil odpeljan v izgnanstvo v Kerson na Črnem morju, kjer ga je 16. septembra 655 ali pa morda 13. aprila leta 656 smrt osvobodila trpljenja. Cerkev ga časti kot mučenca. Vzhodna Cerkev slavi njegov god 13. aprila, sedaj pa na isti dan tudi zahodna.
Malo pred smrtjo je Martin I. v svoji zapuščenosti na robu tedanjega civiliziranega sveta na polotoku Krimu bridko potožil v nekem pismu: “Čudil sem se in se še čudim nad ravnodušno neusmiljenostjo vseh tistih, ki so mi nekoč pripadali in mojim prijateljem in bližnjim, ki so me v moji nesreči popolnoma pozabili, ter jih sploh ne zanima več ali sem še živ ali nisem.” Papež je zlasti trpel, ker ga je tudi rimski kler pustil popolnoma na cedilu. Ta kler je pokleknil pred državno oblastjo in zaradi cesarskega pritiska še za časa njegovega življenja izbral novega papeža Evgena I.
Ko opazujemo svetnike in njihovo popolno usmerjenost h Gospodu, tudi tedaj, ko je bilo to težko in, ko je izgledalo, da so sami in zapuščeni, si prikličimo v spomin besede preroka Joela: “Tudi zdaj, govori GOSPOD, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega.” (Jl 2,12-13).
Sveti Martin I. ter vsi ostali svetniki niso bili v Božjih rokah samo pasivno orodje, marveč so s svobodno sprejeto vero in poslušnostjo sodelovali pri odrešenju človeštva.
Vir
V času, ko je Martin še deloval v Carigradu, je cesar Konstans II. izdal dekret Typos, s katerim je prepovedal vsako obravnavanje vprašanja o eni ali dveh voljah v Kristusu. S tem se je postavil na stran krivovercev, zato je Martin, ko je bil izvoljen za papeža, pretrgal z dotedanjo tradicijo in ni zaprosil za cesarjevo potrditev. To in pa sklic sinode vzhodnih škofov v lateranski baziliki, ki je odločno zavrgla vse cesarske verske odloke, je papežu nakopala cesarjevo jezo in maščevanje. Dal ga je prijeti, mučiti in izgnati. Zaradi smrti, ki je nastopila kot posledica tega hudega trpljenja, ga prištevamo med mučence.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Martinus, to pa je izpeljanka iz Martius ali Marcialis, ki pomeni »Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu«.
Rodil se je okoli leta 600 v mestu Todi v Umbriji v Italiji, umrl pa 16. septembra 655 v Hersonu na polotoku Krim v Ukrajini.
Družina: Bil naj bi plemenitega rodu, odličen študent, kaj več pa o njegovi mladosti ne vemo.
Sodobniki: cesarja Konstantin III. in Konstans II., sv. Maksim Spoznavalec.
Služba: V Rimu je slovel kot kreposten in učen duhovnik, zato ga je papež Teodor poslal za svojega apokriziarija (nuncija) v Carigrad.
Pontifikat: 21. julija 649 je postal 74. papež in to ostal kljub temu, da je polovico svojega pontifikata preživel v izgnanstvu.
Prednik: Teodor I. (642–649).
Naslednik: sv. Evgen I. (654–657).
Kreposti: Bil je znan po svoji dobrodelnosti, skrbi za uboge in ponižnosti.
Krivoverstvo:Boril se je proti monoteletizmu, ki je učil, da je v Kristusu samo ena volja, božja, človeška pa ne. Poleg tega je odločno nastopil proti cezaropapizmu, ko so cesarji s svojimi odloki samovoljno posegali v izrazito verska vprašanja.
Obtožba: Obtožili so ga veleizdaje, da se je polastil rimske škofije, sprejel krivoverske nauke in pošiljal denar Saracenom in tako sodeloval z muslimani.
Izgnanstvo: Odpeljali so ga v Carigrad, ga tam zaprli v ječo, javno sramotili, mučili in poniževali. Kasneje so ga odpeljali v Herson na Krim, kjer je v nekaj mesecih shiral zaradi lakote in posledic prestanega mučenja.
Dela: Ohranjenih je sedemnajst njegovih pisem, v katerih večkrat potoži nad prijatelji, ki mu niso stali ob strani.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Več njegovih upodobitev je na Zahodu. Največkrat je upodobljen kot papež s tiaro, z denarjem ob sebi ali v zaporniški celici.
Grob: Najprej so ga pokopali v Hersonu v Marijini cerkvi Blaherne, kasneje so relikvije prepeljali v Carigrad, od tam pa v Rim, v cerkev svetega Silvestra in Martina.
Goduje: 13. (ponekod tudi 14.) aprila, prej pa 12. novembra.
Vir
– Sveti Martin I., papež in mučenec, ki je na Lateranski sinodi obsodil monoteletsko herezijo. Potem ga je, na ukaz cesarja Konstantina II., v lateranski baziliki napadel eksarh Kallíopa. Bil je iztrgan iz svojega sedeža in pripeljan v Carigrad, kjer je ležal v zelo tesni ječi, slednjič je bil izgnan v mesto Chersonnés na Krimu, kjer je, po približno dveh letih, dosegel konec težav in večni venec.
– Rojstni dan za nebesa svetega Martina, papeža in mučenca, ki ga je dal zaradi katoliške vere cesar Konstantin, krivoverec, v cerkvi zgrabiti in prepeljati v Carigrad. Nato je bil pregnan v Chersonnés, v provinco Lízije, in je tam dokončal življenje, slaven zaradi mnogih znamenj kreposti do današnjega dne.
Vir