Atributi: meč, tehtnica
Imena: Mihael, Mihol, Miha, Mihec, Mihaela, Garbijel, Gabriel, Gabriela, Rafael, Rafaela, …
Vse tri imenujemo nadangele in jih po preureditvi bogoslužnega koledarja slavimo na en dan.
Mihael je že od nekdaj najbolj češčen angel, v stari zavezi kot varuh izvoljenega ljudstva, v novi zavezi varuh Cerkve, zavetnik umirajočih, ki tehta ob smrti duše. V praborbi med dobrimi in napuhnjenimi angeli je bil zastavonoša in vodnik nebeške vojske. Njegovo ime pomeni »Kdo kakor Bog«, kar je bilo geslo vseh Bogu zvestih angelov v tisti silni duhovni vojski med milijardami angelov nasproti geslu prevzetnih angelov »Nad zvezde hočemo postaviti svoje prestole in Najvišjemu hočemo biti enaki«.
Nadangel Gabrijel je v najtesnejši zvezi z učlovečenjem božjega Sina. Gabrijel, po slovensko »božja moč«, se je sam predstavil Zahariju, ko mu je naznanil Janezovo rojstvo: »Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom.« Gabrijel je angel učlovečenja druge božje osebe. Šest mesecev po obisku pri Zahariju je prišel k Mariji in ji povedal, da jo je Bog izbral za človeško mater svojemu Sinu. Tudi razložil ji je, kako se bo to zgodilo. On je prvi, ki je izgovoril ime »Jezus«. Najbrž je bil tudi angel, ki je oznanil Jezusovo rojstvo betlehemskim pastirjem.
Rafael pomeni »božje zdravilo«. O njem govori Tobijeva knjiga. V podobi lepega mladeniča je spremljal Tobijevega sina na poti v daljno mesto. Tam je mladi Tobija na Rafaelov nasvet zasnubil Raguelovo hčer Saro. Spremljal je mladoporočenca pri vrnitvi na Tobijev dom. Povedal je sinu, kako naj mazili očetove oči, da bo spregledal. Ko so ga hoteli poplačati, se je nadangel Rafael predstavil: »Jaz sem namreč Rafael, eden izmed sedmih angelov, ki stojimo pred Gospodom« (Tob 12, 15)
Spominjamo se jih 29. septembra.
Vir
Obstoj in pomen angelov v odrešitveni zgodovini
Racionalizem (razumarstvo) ali nagnjenost k racionalizmu teži k temu, da bi angele izločili iz krščanskega verovanja in krščanske pobožnosti. To nagnjenost k izločitvi angelov iz krščanske vernosti najdemo večkrat tudi pri iskreno vernih in pobožnih kristjanih našega časa. Na to vpliva že današnja miselnost, ki si rada predstavlja, kakor da je samo to resnično, kar je ali more biti predmet naravoslovnega ali celo čisto primitivnega čutnega izkustva.
Za takšno usmerjenost glede angelov pa včasih (čeprav nikakor ne zares upravičeno) daje povod tudi današnje bolj jasno spoznanje, da v stari zavezi nauk o angelih nastopi razmeroma pozno, in sicer v nekem oziru tudi pod vplivi okolice, ki je bila močno prezeta z vero v angele – tako je bilo v času judovskega bivanja v babilonskem izgnanstvu. V novi zavezi pa nastopajo angeli (in padli angeli, tj. hudobni duhovi) predvsem v zvezi z odklanjanjem neumestnega češčenja angelov, a tudi v zvezi z zavestjo, da je kristjan dvignjen nad vsa zgolj svetna »vladarstva in oblasti«. Tako je tudi med kristjani sem in tja danes nastopila misel: ali ne bi v sv. pismu vsebovane trditve o angelih imele eksistencialno-religiozni (za versko življenje važni) smisel tudi v primeru, da bi dejansko sploh ne bilo nobenih dobrih ali zlih angelov kot resnično osebnih bitij?
Nasproti tem pomislekom so nastopili mnogi odlični teologi, med njimi K. Rahner, pa tudi cerkveno učiteljstvo v znani okrožnici »Humani generis« iz l. 1950 in l. 1968 v »Credo« Pavla VI. K. Rahner opozarja na mnoga svetopisemska mesta, kjer – kljub upoštevanju razlike med vsebino in obliko svetopisemskih povedkov – angelov in hudobnih duhov ne moremo razlagati tako, kakor da bi šlo le za »simbolične personifikacije«, za poosebljenja dobrih ali zlih vzgibov v človeku samem, dobrega ali zlega »duhovnega ozračja« v človekovem okolju. Zgolj simbolično razlago glede obstoja angelov in hudobnih duhov moramo odklanjati – poudarja K. Rahner – že na temelju sv. pisma, tudi če se ne bi ozirali na izročilo in na izjave cerkvenega učiteljstva. Če upoštevamo, da tudi od Boga navdihnjeni pisatelji sv. pisma pri pisanju še ostanejo ljudje s svojimi lastnostmi, potem nam je jasno, da so tudi v govorjenju o angelih mogli vplivati nanje neizraelski sosedje, ki so radi slavili božjo veličino na ta način, da so omenjali številne božje služabnike. Svetopisemski pisatelji so si mogli iz poganskega okolja sposoditi način, kako si predstavljati angele. Toda nekje je, po čemer se ob vseh zunanjih podobnostih svetopisemski nauk o angelih docela razlikuje od angelogije sosedov: strogo enoboštvo! Jahve je stvarnik vsega in izključno njemu pripada prva pobuda za vse, kar se na svetu godi; Jahve vodi vse dogajanje z absolutno močjo. Sicer uporablja tudi posrednike, toda odnosi med njimi in Bogom so zelo drugačni kakor tisti, ki obstoje pri ljudeh ali v svetu mitologije med gospodarjem in podrejenimi. Jahve je razločno postavljen na čisto drugo raven kakor vse drugo in vsi drugi; nič in nihče se ne more njemu ustavljati ali se z njim primerjati. Bog edini se dviga nad vse vesoljstvo, ki vse prejema od njega: angeli so del stvarstva, del tistega, kar prebiva v nebesih in na zemlji; nikakor niso nekako na sredi poti med najvišjim bitjem in nižjimi bitji. Med Bogom in tem, kar ni Bog, je razlika absolutna: Bog edini je Stvarnik, vse drugo je njegova stvar – tudi angeli.
Kar zadeva sv. pismo nove zaveze, pravi npr. tudi protestantski teolog G. Gloege: Jezusova avtoriteta bi bila zanikana, če bi kdo tajil obstoj angelov, tudi padlih angelov. So sicer primeri, ko nastopajo v evangelijih bolezni, ki so jih tedanji ljudje pripisovali vplivu hudobnih duhov – Jezus se glede taksnih predstav ne izraža ne tako ne drugače; saj v skladu z Očetovo voljo hoče reševati človeka slehernega zla, naj ima svoj izvor kjerkoli. Celota sv. pisma nove zaveze pa nikakor ne dopušča, da bi govorjenje o angelih in hudobnih duhovih pripisovali le uporabljanju ljudskih predstav ali pa »literarnim personifikacijam«, slovstvenemu poosebljanju.
K. Rahner pripominja še nekaj drugega, kar na svoj način potrjuje nauk razodetja o obstoju in delovanju angelov: Danes imajo spričo ogromnosti vesoljstva tudi mnogi pozitivno usmerjeni, tudi neverni znanstveniki in misleci vsekakor za čisto smiselno in verjetno tisto trditev, ki postavlja, da tudi zunaj naše zemlje bivajo razumna živa bitja. Spričo tega dejstva bi človek danes ne smel angelov kar vnaprej odklanjati kot nekaj »nemogočega«. Seveda pa si ne smemo angelov predstavljati napačno, »mitološko«, kakor jih predstavlja R. Bultmann, ko pravi, da danes ne moremo verjeti v angele, obenem pa uporabljati elektriko, radio, klinična sredstva itd. Takšnih angelov, ki bi jih bilo mogoče glede obstoja in glede dejavnosti ugotavljati z običajnimi izkustvenimi sredstvi, res ni, kaj šele da bi »nadomeščali« električni tok in podobno. (Seveda tudi niso angeli takšni, na kakršne bi mislili, če bi sklepali iz »angelčkov«, ki so se prvikrat pojavili šele v 13. stoletju v Franciji, medtem ko jih je bolj zgodnja umetnost prikazovala kot močna, silna bitja.) Mogli bi pa spomniti tudi na neznansko »nadčloveško« moč zla v zgodovini, kjer kar s težavo pripisujemo nekatere strahotne pojave zgolj človeški hudobiji posameznikov ali skupnosti; nehote nam prihaja na misel vpliv skrivnostnih »vladarstev in oblasti«, o katerih govori predvsem sv. Pavel (Rimlj 8, 38; 1 Kor 15, 24; Ef 1, 21; 3, 10; 6, 12; Kol 1, 16; 2, 10. 15; 2 Tes 1, 7). In kar še naravno slutimo, o tem nam zatrjuje razodetje, da resnično obstoji.
Seveda pa niti od daleč niso angeli ali celo odpadli angeli središče krščanskega oznanila, središče razodetja. Posebej je treba glede zlih duhov ugotoviti tole: Razodetje se ukvarja z njimi le zato, da bi nam povedalo od česa – ali bolj natančno, od koga – nas je odrešil Kristus. Tako nas razodetje vabi h kozmičnemu, vesoljstvenemu gledanju na naš človeški položaj: zapleteni smo v brezmejno borbo, ki nam povzroča razklanost tudi v vidnem svetu. Angeli in hudobni duhovi sicer niso direktni (neposredni) in v sebi nameravani predmet besednega božjega razodetja; vendar pa nam je v zvezi z bistvenim predmetom božjega razodetja dano poroštvo tudi za obstoj nevidnega sveta angelov – drugače bi ne mogli razlagati tega, kar nam božje razodetje pove o odrešenju kot bistveni vsebini sv. pisma.
Obstoj angelov si je treba razlagati podobno kakor obstoj ljudi: razlog za njihovo bivanje je božja ljubezen; Bog, ki je sam v sebi neskončno srečen, hoče stvari napraviti deležne svoje popolnosti in svoje notranje sreče. V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Očeta lepo rečeno: »Samo ti si dober, ti si vir življenja. Zato si vse ustvaril, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in da bi mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštevilne množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo. Z njimi te tudi mi veselo slavimo in po našem glasu vse stvarstvo pod nebom.«
Liturgija sploh pripisuje angelom važno mesto, zlasti še vzhodna liturgija. A zvesta je tudi v tem oziru duhu in usmerjenosti sv. pisma nove zaveze. Odrešujoča božja ljubezen se nam je na vidni, enkratno popolni način približala po Kristusu. Sv. pismo nam pove, kako angeli v važnih trenutkih njegovega poslanstva obdajajo Kristusa, v čigar službo jih pošilja Oče, in služijo uresničevanju njegovega poslanstva. Razlog in temelj za svoje bivanje imajo, kakor sploh celotno stvarstvo, v Kristusu, Očetovi večni Besedi, izrečeni v stvarstvo in v učlovečenje samo (K. Rahner). Podrejeni so torej Kristusu in njihova dejavnost je sodelovanje pri Kristusovem dokončnem prihodu. Angelom pripada zato tudi naloga stati ob strani in pomagati apostolom in ostalim Kristusovim učencem tam, kjerkoli gre za širjenje in sprejemanje božje besede, npr. pri dvorniku etiopske kraljice (Apd 10, 3-7), pri Kornelijevem krstu (Apd 10 in 11). Angeli rešijo apostole (Apd 5, 19. 20) in posebej Petra (12, 7-11) iz ječe, da morejo oznanjati veselo novico o odrešenju. Služba angelov je tako v bistvu služba Cerkvi in njenemu oznanjevanju. Zato je prav, da kristjan, ki je še posebej – in ne le na splošno, kakor je to pri vsakem kristjanu – poklican k apostolatu (kar velja ne le za duhovnike, marveč tudi za mnoge druge), v svojem liturgično in biblično usmerjenem duhovnem življenju ne pozablja na angele. In ravno v apostolatu so angeli lahko tudi zelo lep zgled: kakor moremo sklepati iz sv. pisma (prim. Lk 1, 19), je angel z vsem svojim bitjem usmerjen na Boga, pred katerim »stoji«, hkrati pa obrnjen k nalogi, za katero je poslan. Podobno naj bi usmerjenost apostolskega delavca k Bogu že sama po sebi vključevala pozornost na ljudi, h katerim je poslan.
Angeli spadajo k človekovemu odrešitvenozgodovinskemu okolju in območju. Na temelju svoje biti spadajo k svetu, v katerega prihaja učlovečena božja Beseda, istočasno pa stoje v povezanosti s človeško stvarnostjo in človeško zgodovino. Skupaj s človekom imajo eno samo nadnaravno odrešenjsko zgodovino, ki ima svoj prvi zasnutek in svoj zadnji cilj – tudi za angele – v Kristusu. Nauk o angelih nam pokaže, da je tisto delo božjega stvarstva, katerega središče in višek je Kristus, mnogo bolj prostrano, kakor pa si naravno mislimo; da božje delo vključuje mnogo več oblik podarjanja, kakor pa to moremo vedeti s svojimi naravnimi spoznavnimi sredstvi. Deležni smo mnogoterih vplivov, ki jih naš razum sam iz sebe niti ne sluti; mnogo več dobrotnikov imamo, kakor pa si naravno mislimo ali predstavljamo. Veliki svet požrtvovalne ljubezni in predanosti je mnogo bogatejši in veličastnejši, kakor pa bi si ga predstavljali, če bi ne imeli luči vere, ki nam govori tudi o angelih. – Z druge strani pa v zvezi s tem, kar nam razodetje pove o padlih angelih, zvemo, da smo zapleteni v borbo silnih razsežnosti, borbo, ki razceplja nevidni svet in povzroča razklanost tudi v vidnem svetu. V svetu, ki je od Boga ustvarjen kot dober, nastopa neko takšno nasprotovanje božjemu delovanju, ki ga pač ni mogoče razložiti zgolj naravno. Vendar je v tem boju Kristus zmagovavec in bo končno uresničil popolno zmago; po dejavni veri se mu v tem boju pridružujemo tudi mi (prim. Rimlj 8, 38. 39; Ef 6, 10-20; 1 Pet 5, 9-11; Raz 20, 7-15). Veri je treba pridruževati pokorščino in neprestano molitev ter čuječnost, ki je potrebna za razločevanje duhov.
Svet dobrih angelov moremo imeti za nekakšno podobo tistega sveta, nasproti kateremu potuje vidno vesoljstvo. Ta angelski svet za zdaj tudi še ni docela dovršen: svoj dokončni lik bo vse doseglo takrat, ko bo Kristus prišel do svojega cilja tudi v pogledu na svoje skrivnostno telo. Z druge strani pa je ta angelski svet že zelo popoln: to je tisto občestvo brez napuha in sebičnosti, na katero lahko mislimo, ko si hočemo ustvariti vsaj neko predstavo o preoblikovanju, ki ga bo uresničila v nas milost tedaj, ko bomo pripuščeni v neposredno božjo navzočnost, h gledanju Boga iz obličja v obličje. Misel na to občestvo tudi s svetom angelov nam more zelo pomagati pri tem, da svoje zemeljsko življenje čimbolj spravimo v sklad z vabili evangelija, naj živimo, kakor nas je z zgledom in besedo učil Gospod – naj živimo že sedaj »angelsko življenje« – kar pa ne pomeni odtrgati se od vsega telesnega, vsega »svetnega«, marveč živeti iz vere, pred božjim obličjem, čeprav morda čisto vsakdanje, zelo utrujajoče življenje, a vse prepojeno s Kristusovo ljubeznijo do Očeta in do bratov.
Češčenje in praznovanje treh sv. nadangelov
Šele, če upoštevamo, kar smo povedali zgoraj o angelih v splošnem, moremo bolj razumeti, kako je prišlo do praznika svetih nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela in kakšen je pomen tega praznika. Mihael, Gabrijel in Rafael so edini (dobri) angeli, ki so v sv. pismu označeni z osebnimi imeni.
Nadangel Mihael
»Mihael« pomeni »kdo kakor Bog?« Že po samem imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje do prišepetavanja »kače« v raju, ko prvim staršem lažnivo obljublja enakost z Bogom, če bosta »pogumno« prestopila božjo zapoved. Obenem priča to ime za absolutno vzvišenost (transcendenco) Boga nad vse, kar je ustvarjenega.
Ime Mihael nastopi prvikrat šele v času po vrnitvi Izraelcev iz babilonske sužnosti. Prerok Danijel označuje Mihaela kot »velikega kneza« (Dan 12, 1), ki je zavetnik izraelskega ljudstva in ki se bori za to ljudstvo (10, 13. 21). V novi zavezi ga vidimo »v prepiru s hudičem« glede Mojzesovega trupla (Juda 9), kar spet ustreza njegovemu odnosu do Izraelcev. Apostol Juda govori tukaj Judom in se zato opre na legendo (ne da bi hotel jamčiti za njeno resničnost), ki je bila Judom znana, da jim prikaže nujnost resnobnega prizadevanja za življenje, kakršno se kristjanu spodobi. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa v simboličnem videnju kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago (Raz 12, 7-18); vendar pa satan sedaj preusmeri svoj boj zoper Cerkev. Očitno je tukaj Mihael (v skladu s svojo vlogo v Izraelu) prikazan kot angel Jezusovega občestva, Jezusove Cerkve kot dedinje starozaveznega božjega ljudstva.
Prva krščanska doba je sprejela ta naziranja, a jih je včasih povezala s predstavami poganske ljudske vernosti, vsaj v nekaterih pogledih. Seveda pa so cerkveni očetje skrbno pazili, da se ne bi v samo vsebino verovanja pritaknile poganske mnogoboštvene prvine. Sv. Mihaela opisujejo kot tistega, ki pripada najvišjim angelom. Bog mu izroča naloge, ki zahtevajo prav posebno moč (prim. Gregor Veliki, Hom. in ev. 34, 9); Mihael je poseben priprošnjik za ljudi pred Bogom (Origen); je angel krščanskega ljudstva (Hermov Pastir 8, 3, 3); je navzoč pri umirajočih, nekako vodi duše v nebesa (prim. daritveni spev pri sv. maši za rajne). V zvezi s tem zadnjim je njegovo zavetništvo pokopaliških kapel in pač tudi tisto upodabljanje, ki se da dokazati šele od 12. stoletja naprej: upodabljanje Mihaela s tehtnico, s katero tehta duše.
Prve znane upodobitve sv. Mihaela se začno pojavljati v zgodnjem 6. stoletju. Upodobljen je ali sam ali skupaj z nadangelom Gabrijelom na slavolokih, v apsidah in v plastikah iz slonovine: v dolgi, beli obleki, zlasti kot Kristusov spremljevalec ob njegovem prestolu. Te podobe so bile zelo priljubljene tako na Vzhodu kakor na Zahodu. Razen tega nastopa upodobljen tudi kot angel-čuvaj npr. na cerkvenih vratih. – V srednjem veku, začenši z nemško karolinško-otonsko dobo, nastopa sv. Mihael upodobljen z mečem in sulico kot borec zoper zmaja, nato tudi kot voditelj duš in nekak nadzornik raja. Nekoliko sporno je, če je v prizorih vesoljne sodbe tisti angel, ki nastopa s tehtnico za »tehtanje« duš, res mišljen kot Mihael – kar pa z gotovostjo velja za konec srednjega veka in za barok. V zvezi s temi predstavami so (v zgodnjem srednjem veku mnogokrat na višinah postavljene) Mihaelove kapele, ki so včasih rabile tudi kot cerkve-nagrobnice.
Češčenje sv. Mihaela se je iz vzhodne Cerkve polagoma razširilo na Zahod, zlasti od časa prikazovanj sv. Mihaela na Monte Gargano v 5. stoletju, prvikrat 8. maja 492 (seveda to prikazovanje ne spada med verske resnice ali k temeljem vere). Posamezne dežele so že zgodaj častile sv. Mihaela kot svojega zavetnika. Praznik so v Nemčiji vsaj že od časa sinode v Mainzu l. 813 obhajali 29. septembra in s tem dnem povezovali menjave služabništva, konce šol, čas sejmov, mladinskih sprevodov, žetvenih običajev i. p. Več ali manj je to prehajalo tudi na naše kraje. V Franciji je bila posebno slovita božja pot na Mont-Saint-Michel, v srednjem veku poleg groba sv. Martina v Toursu najbolj obiskano svetišče v Franciji (od l. 709 naprej). V srednjem veku je bila tu zelo cvetoča benediktinska opatija, ki pa je proti koncu 15. stoletja začela nazadovati.
Pri širjenju češčenja sv. Mihaela se srečamo z značilnim pojavom, da je to češčenje povsod nadomestilo češčenje kakega poganskega božanstva. V bližini Hierapolisa v Mali Aziji je stopilo na mesto češčenja bogov termskih vrelcev; v bližini Carigrada, kjer so sv. Mihaelu posvetili cerkev že v 4. stoletju, je sv. nadangel spodrinil Aeskulapa, boga zdravja; v Galiji so na gorskih višinah svetišča boga Merkurja postala cerkve sv. Mihaela (a že veliko prej so tudi na Vzhodu postavljali svetišča sv. Mihaela najrajši na višinah).
Ko so tudi v Rimu, skoraj gotovo že ob koncu 5. stoletja, posvetili cerkev sv. Mihaelu, je prišlo do praznika, ki je imel prav do zadnjega časa naslov »Dedicatio S. Michaelis Archangeli« (posvečenje cerkve sv. M.). Sploh se je češčenje sv. Mihaela od 5. 5. 492, od dne njegovega prikazovanja na Monte Gargano v južni Italiji, z viharno naglico in močjo razširilo po zahodni Evropi, posebno še severno od Alp.
Pred uvedbo nove ureditve bogoslužja sedaj po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je bila od Leona XIII. naprej po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah uvedena molitev k sv. Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov.
Nadangel Gabrijel
Po hebrejskem deblu pomeni Gabrijel »božji mož« ali »božji junak«, »močni Bog«, »Bog se je skazal močnega«. Po sv. pismu je to angel, ki »stoji pred Gospodom« (Lk 1, 19). V stari zavezi je omenjen le v Danijelovi knjigi, ko posreduje božje razodetje, važne mesijanske napovedi (Dan 8, 16-26; 9, 21-27); v poznem judovstvu velja za enega od 4 najvišjih angelov.
V novi zavezi oznani Gabrijel rojstvo Janeza Krstnika (Lk 1, 11-20) in Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26-38). Kot »nadangel« je Gabrijel označen izrecno šele v pobibličnih krščanskih spisih (Irenej). Tudi pri Maniju, začetniku maniheizma, in pri mandejcih v Mezopotamiji nastopa. Pa tudi v islamu ima Gabrijel nemajhno vlogo. O Mohamedu je rečeno, da je razodetje dobil od Gabrijela kot najvišjega angela.
Angela so najprej in najbolj pogosto upodabljali v zvezi z Marijinim oznanjenjem. Prikazujejo pa ga podobe tudi v zvezi z oznanilom rojstva Janeza Krstnika Zahariju. Redkeje nastopa kot razlagavec Danijelovih videnj. Zlasti v bizantinski umetnosti nastopata nadangela Gabrijel in Mihael pogosto skupaj ob strani Kristusa ali Marije. Nadangel Gabrijel je navadno upodobljen s palico in lilijo, v vzhodni Cerkvi pogosto tudi z zemeljsko oblo in žezlom – to so njegova razpoznavna znamenja na podobah. V 15 in 16. stoletju ga umetnost mnogokrat predstavlja kot lovca, ki pred njim enorožec pribeži v naročje sv. Device. Simbolika je privzeta iz antične zgodbe o indijskem enorožcu in je vplivala tudi na nastanek pesmi o angelovem oznanjenju Mariji. V islamu je Gabrijel posredovavec božjih razodetij.
Ob podobah angelov moramo paziti na to, da sv. pismo ne podaja nobenega opisa »človeške podobe« angela. Pri oznanilu duhovniku Zahariju se angel sam označi z besedami: »Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest,« podobno kakor govori angel Rafael o sebi v Tobijevi zgodbi (Tob 12, 15; prim. tudi Raz 8, 12).
Liturgični dokumenti izpred 10. stoletja nam ne spričujejo nikakršnega posebnega češčenja angela Gabrijela. V 10. stoletju pa že najdemo tu in tam bodisi praznik bodisi spomin. Datum praznovanja ali spomina je v raznih krajih različen: 18., 24. ali 26. marca; 7., 11. ali 20. junija; 9. novembra (v sirskem obredu je na ta dan praznik, ki je skupen Mihaelu, Gabrijelu in Rafaelu); 18. decembra. Šele papež Benedikt XV. je (26. okt. 1921) praznik nadangela Gabrijela raztegnil na vso zahodno Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, ko je bedenji dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. pa je (l. 1952) nadangela Gabrijela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja oziroma ljudi, ki so pri tem zaposleni. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabrijela že prej častili kot svojega zavetnika sli, poštni uradniki in časopisni raznašavci. Novi koledar je god sv. Gabrijela ven iz postnega časa prestavil že zaradi tega, ker so sedaj postni dnevi znova tako poudarjeni, da spodrinejo vsa druga praznovanja razen takih, kakor sta sv. Jožef in Gospodovo oz. Marijino oznanjenje. Tako se sedaj nadangela Gabrijela spominjamo 29. septembra skupaj s sv. Mihaelom in Rafaelom.
Nadangel Rafael
Rafael je v sv. pismu omenjen le v Tobijevi knjigi, ki polaga v usta samemu angelu besede: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom« (Tob 12, 15). In staremu Tobiju govoril Rafael: »Kadar si molil s solzami in mrtve pokopaval, puščal kosilo in mrtve podnevi skrival v hiši ter jih ponoči pokopaval, sem jaz tvojo molitev nosil pred Gospoda« (Tob 12, 12). Spremljal je mladega Tobija na potovanju v daljno tujo deželo iz dveh razlogov: Zato, da je ozdravil očeta njegove bolezni na očeh, slepote (6, 9; 11); in da je oprostil Saro, zaročenko mladega Tobija, mučenja hudobnega duha Asmodeja (3, 17; 8, 2. 3). Na to se opira tudi tisto, kar pravi apokrifna (nesvetopisemska) »Henohova« knjiga (40, 9. 10), da je namreč Rafael »postavljen nad vse bolezni in nad vse rane človeških rok«. – Sicer pa že po svojem deblu »Rafael« pomeni »božje zdravilo« ali pa tudi »Bog je ozdravil«, kar so uporabljali tudi kot osebna imena za ljudi. V izvensvetopisemskih judovskih spisih nastopa Rafael izrečno kot nadangel. Tudi v krščanskem času velja za nadangela, za enega od najvišjih angelov, za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje (Origen, De princ. 1, 8, 1), pa tudi za spremljevavca ljudi na potovanjih (prim. liturgično molitev ob odhodu na pot; tudi Rafaelove družbe).
God nadangela Rafaela so od 11. stoletja naprej praznovali le ponekod, in sicer na različne dneve. Papež Benedikt pa je l. 1921 določil, naj se (kot duplex maius) obhaja po vsej zahodni Cerkvi, in sicer 24. oktobra. Kakor smo omenili, so v sirskem obredu za vse tri nadangele, ki so nam znani po imenu, že zelo zgodaj obhajali skupno en sam praznik, in sicer 9. novembra. Zdaj je po prenovljenem cerkvenem koledarju tudi v rimskem obredu za sv. Mihaela, Gabrijela in Rafaela določen en sam skupni dan obhajanja. Zelo primerno je bil izbran tisti dan, na katerega smo že doslej praznovali spomin sv. nadangela Mihaela, zaščitnika vesoljne Cerkve, ki se ji je treba bojevati ne le »zoper kri in meso«, ampak tudi »zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovavce te teme, zoper hudobne duhove v podnebju« (Ef 6, 12). Zmaga je mogoča samo v veri, kakršno izraža že beseda »Mihael«: »Kdo je kakor Bog?« In v tem boju vere, ki je seveda brez del mrtva (Jak 2, 26), naj, kakor nas uči božje razodetje, upoštevamo tudi pomoč angelov in se zatekamo tudi k njim za pomoč. Drugače bi prezrli resni poziv sv. Petra, ki nam kliče: »Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri in vedite, da so vaši bratje po svetu v istem trpljenju. Bog vse milosti pa, ki vas je poklical k svoji večni slavi v Kristusu Jezusu, vas bo po kratkem trpljenju sam spopolnil, utrdil, okrepil in postavil na (trden) temelj« (1 Pet 5, 8-10).
Vse češčenje angelov pa usmerja naše poglede na Kristusa, ki je »glava vsakega vladarstva in vse oblasti« (Kol 2, 10) in ki mu angeli služijo »zaradi tistih, ki bodo deležni zveličanja« (Hebr 1, 7. 14). Celo pesnik Goethe, ki pač ni bil krščansko veren, je dobro čutil, kaj je pravo poslanstvo angelov. V svojem »Faustu« v slovitem prizoru, ko hoče glavni junak napraviti samomor, a ga zvonovi velikonočnega jutra odvrnejo od tega, da Goethe nastopiti tudi zboru angelov, ki razglasijo veselo novico o veličastni poslednji smiselnosti življenja:
Kristus je vstal
iz grobne temine;
moč vam je dal
se vzpeti v višine.
Njega slavite,
pa brate tešite,
povsod jih učite,
ljubezen delite,
tolažbo budite,
in Gospod bo blizu vas
sleherni čas.
(Prev. B. Vodušek)
Praznik svetih nadangelov: Mihaela, Gabriela in Rafaela. Na dan posvetitve bazilike, zgrajene v starih časih, pod naslovom Svetega Mihaela, na Salarijski cesti pri šestem miljniku od Rima, se slavijo trije nadangeli. Njihova posamezna poslanstva odkriva Sveto Pismo, ko Bogu služijo podnevi in ponoči. Ko gledajo njegov obraz, ga neprestano slavijo.
Vir
V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.«
V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj 29. septembra, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.
Mihael pomeni »kdo kakor Bog?«. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot ‘velikega kneza’. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.
Gabriel pomeni po hebrejskem deblu »božji mož« ali »božji junak«. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.
Nadangel Rafael, čigar ime pomeni »božje zdravilo« ali »Bog je ozdravil«, se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praznik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.
Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.
Vir