sveti Nil Rossanski – spokornik

Nil RosanskiV mladosti je Nikolaj, kristjan grškega obreda, študiral spise grških očetov in se izpopolnjeval v kaligrafiji, umetnosti lepega pisanja. Pri tridesetih letih, potem ko je imel za seboj že zakon in družino, se je odločil za redovniški poklic.

Vstopil je v enega izmed številnih samostanov severne Kalabrije, sv. Nazarija v Salernu, ter si prevzel redovno ime Neilos, Nil. Ker ni maral postati opat sosednjega samostana, je samostan zapustil in odšel v samoto. Zaradi znanja in sposobnosti, ki jih je imel, pa mu ni bilo dano, da bi živel sam. Začeli so ga namreč »oblegati« učenci, prvi med njimi Štefan iz Rossana, nato pa še številni drugi mladeniči, željni posnemanja. Na begu pred Saraceni, ki so vdirali v deželo, so se k njemu zatekli nekateri menihi. Nil nikoli ni želel biti predstojnik oz. opat, čeprav je to vlogo dejansko opravljal. V samostanu je pod njegovim vplivom vladal strog red, sam pa je kmalu moral prevzemati še številne druge naloge, saj so se nanj s svojimi prošnjami obračali mnogi, ki so si želeli njegovega nasveta in pomoči.

Želeli so ga postaviti za škofa v Rossanu, a se je poslancem skril in časti ni sprejel; naklonjen pa mu je bil celo muslimanski emir, ki je na njegovo posredovanje izpustil ujete menihe. S svojim darom prerokovanja je okoli leta 980 videl, kako Saraceni pripravljajo velik napad na Kalabrijo, zato se je s svojimi menihi umaknil na Monte Cassino, kjer jih je opat Aligernus sprejel z velikimi častmi in jim dodelil bližnji samostan sv. Mihaela. Opat je občudoval njihovo liturgijo v grškem jeziku, Nil pa latinsko disciplino. Ob slabem zgledu opatovega naslednika pa se je na Monte Cassinu razpaslo posvetno življenje in uživaštvo. Nil se je, da ne bi to slabo vplivalo na njegovo redovno družino, leta 984 umaknil v Serperi in tam živel še strože in z večjo askezo. Iz tega zadnjega obdobja njegovega življenja je znano predvsem srečanje s cesarjem Otonom III., ki je premagal protipapeža Janeza Filagata iz Rossana, ga zaprl in dal mučiti. Nil, takrat star že devetdeset let, je šel v Rim, da bi zanj pri cesarju izprosil milost, pa ga cesar, kljub spoštovanju in občudovanju, ki ga je gojil do Nila, ni uslišal. Razočaran se je vrnil v Serperi, kjer ga je cesar še istega leta obiskal in se tam, ob njegovem svarilu, spokoril ter prejel njegov blagoslov.

NilPo smrti učenca Štefana, ki ga je zelo potrla, se je Nil odločil, da se umakne na sever. Ustavil se je v samostanu sv. Agate blizu Tuscula.

Ime: Nilovo krstno ime je bilo Nikolaj, ki izhaja iz grškega imena Nikolaos in je zloženo iz besed nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«. Nil, Neilos pa je njegovo samostansko ime.
Rodil se je okoli leta 910 v Rossanu, glavnem mestu bizantinske pokrajine Kalabrije v južni Italiji, umrl pa 27. decembra 1005 v opatiji Grottaferrata v Frascatiju v Italiji.
Družina: Bil je otrok grških izseljencev, ki so se naselili v Italiji. Starši so umrli, ko je bil še otrok, tako da je zanj skrbela starejša poročena sestra. Bil je oženjen in imel hčer, a sta mu žena in hči kmalu umrli.
Zavetnik: Prištevamo ga k zavetnikom Rossana in Grottaferrate.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega meniha z dolgo belo brado, v meniški kuti. V rokah lahko drži križ, upodobljeno pa je tudi njegovo srečanje s cesarjem.

Goduje: 26. septembra

Misel: »Menih je angel; njegovo delo je milost, mir in hvalna daritev.«

Vir