sveti Norbert – škof

Norbert

Zdi se, da je bilo Norbertu, mladeniču plemiškega rodu, vzgojenega po navadah tedanje visoke družbe srednjega veka, že v zibelko položeno brezskrbno življenje, polno lahkomiselnega uživaštva in posvetnosti. Ker je bil mlajši sin, so mu starši namenili duhovniški stan, povezan seveda z bogatimi službami in beneficiji. Norbert je sicer prejel nižje redove, toliko, da je lahko užival dohodke svojega beneficija pri kapitlju sv.Viktorja v Xantenu, ni pa se hotel dati posvetiti v duhovnika. Popolnoma se je predajal posvetnim užitkom, slavi in priljubljenosti, ki mu jo je prinašalo bogastvo, bolj malo pa je skrbel za svoje duhovno življenje. Tako bi najbrž živel še naprej, če ne bi ob nekem nenavadnem dogodku doživel popolno spreobrnjenje. Zgodilo se je, da ga je nekoč, ko je jezdil s svojim služabnikom na veseljačenje, zajelo strašno neurje z bliskom in gromom. Med grmenjem pa je kar naenkrat s strašnim treskom predenj udarila strela, tako da se je konj splašil in ga vrgel s sebe. Nezavesten je obležal na tleh in služabnik je že mislil, da je mrtev. Ko je po dolgem času le prišel k sebi, se ni več odpravil na dvor, pač pa v Xanten, kjer se je oblekel v raševino in delal pokoro za svoje grehe. Čez čas se je umaknil v samostan Siegburg in zaprosil za prejem diakonata in mašniško posvečenje. Postal je goreč reformator tedanjega načina življenja klerikov, odpovedal se je vsem nadarbinam in posestvom ter vse razdal revežem. Kar nekaj časa je s papeževim dovoljenjem hodil naokoli kot potujoči pridigar in nagovarjal ljudi k pokori in spreobrnjenju. Pot ga je vodila po Franciji, Belgiji, Nizozemski in Nemčiji. Bil je bos in v beli raševinasti obleki. Bil je izredno strog do sebe in drugih, tako da so le redki obstali pri njem. Ko je videl, da s strogostjo in visokimi zahtevami ne uspe, se je umaknil v samotno dolino Premontre blizu Laona in tam ustanovil svoj samostan. Redovno pravilo je povzel po pravilih sv. Avguština, le da jih je poostril, menihom je določil belo volneno obleko, ime pa so prevzeli po dolini, kjer so sprva živeli: premonstratenci. Papež je red potrdil, Norbert pa je kmalu postal nadškof v Magdeburgu. Zadnja leta svojega življenja je veliko potoval s cesarjem, umrl pa je blizu Rima, kjer si je nakopal bolezen.

Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »slaven mož s severa.«
Rodil se je najverjetneje leta 1085 v Gennepu na Nizozemskem (po drugih virih pa v Xantenu v Nemčiji),  umrl pa 6. junija 1134 v Magdeburgu v Nemčiji.
Družina: Bil naj bi plemenitega rodu. Njegov oče je bil Heribert, mati pa se je imenovala Hedvika.
Zavetnik: Češke, premonstratencev, priprošnjik za srečen porod.
Upodobitve: Upodabljajo ga v premonstratenskem redovnem oblačilu ali pa v nadškofovski obleki. Pri sebi ima kelih ali monštranco, palmo miru, večkrat mu ob nogah leži hudič. Poznana je tudi upodobitev, kako mu Marija narekuje redovno vodilo.
Beatifikacija: Za svetnika ga je leta 1582 razglasil papež Gregorij XIII.
Goduje: 6. junija.
Misel: »Bil sem na dvoru, živel sem v samostanu, dosegel sem visoke cerkvene položaje, vendar sem povsod videl, da ni nič boljšega kot popolnoma se predati Bogu.«
Vir

NorbertNorbert je bil sprva subdiakon, po nesreči, ko ga je zadela strela, pa se je dal posvetiti v duhovnika. Kot potujoči pridigar je hodil po deželi in oznanjal božjo besedo. Leta 1118 je razdal svoje premoženje in se podal v južno Francijo, kjer je od papeža Gelazija II. dobil dovoljenje, da deluje kot pridigar. Ustanovil je red, katerega člani se imenujejo norbertinci. Skupnosti je dal redovno vodilo sv. Avguština. Premonstratenci so hoteli s spokorniškim duhom obnoviti meniški ideal Cerkve. S posvetitvijo lastne osebe so skušali doseči posvetitev vse okolice.
        Umrl je leta 1134, ze leta 1128 pa je vodstvo svojega reda prepustil prijatelju Hugu. Upodobljen je v premonstratenškem oblačilu ali v nadškofovski obleki. Pogosto ima pri sebi kelih ali monštranco, večkrat pa mu pri nogah leži hudič.
Vir

Sv. Norbert se je rodil v družini visokega plemstva. Izobrazil se je pri benediktincih v samostanu Siegburg. Živel je zelo posvetno. Ko je šel nekega poletnega dne na sprehod, je poleg njega udarila strela. Padel je v nezavest, ko pa se je zbudil, je sklenil popolno spremeniti svoje življenja. Postal je duhovnik. Hodil je od kraja do kraja in oznanjal pokoro. Zaradi globoke vere v sv. evharistijo je imel veliko spoštovanje do duhovništva. Takole je pisal: 
“O duhovnik, ti nisi ti, saj si božja posest. Ti nimaš oblasti nad seboj, ker si Kristusov hlapec in služabnik. Ti nisi svoj, ker si s Cerkvijo zaročen. Ti ne pripadaš sebi, ker si posrednik med Bogom in ljudmi. Ti nisi sam od sebe, saj sam od sebe nisi nič. Torej, kdo si, duhovnik? Nič in vse! O duhovnik, varuj se, da ti ne bodo zaklicali kot trpečemu Zveličarju: Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati!”
Samemu sebi more duhovnik najbolje pomagati s pravo, vredno daritvijo sv. evharistije. To je vedel Norbert iz najglobljega prepričanja. Zato je vsak dan maševal z največjo zbranostjo. Da bi pridobil druge za isti ideal, je ustanovil red premonstratencev. Umrl je leta 1134.
Vir

Po legendi naj bi strela spreobrnila zelo posvetno živečega Norberta, ki je sicer pripadal kleriškemu stanu, v ponižnega spokornika. To kar je med jahanjem doživel z vremenom, naj bi nanj naredilo takšen vtis, da je ob slutnji bližnje smrti zaobljubil drugačno življenje. Dotedanji subdijakon se je dal kölnskemu nadškofu posvetiti v duhovnika in odtlej kot potujoči pridigar hodil po deželi ter goreče oznanjal Božjo besedo. Po l. 1120 je z nekaterimi svojimi učenci in s svojim prijateljem Hugom v kraju Premontre ustanovil red premonstratencev – bratje, oblečeni v bele kute, so hoteli z neizprosno resnostjo in najstrožjim spokorniškim duhom po redovnem vodilu sv. Avguština obnoviti stari meniški ideal Cerkve. Leta 1126 ga je papež Honorij II. imenoval za magdenburškega nadškofa. Norbert je v kratkem času dosegel, da se je razcvetela do tedaj že popolnoma zanemarjena škofija. Umrl je 6. junija 1134 v Magdenburgu.
Vir