sveti Olaf – kralj

OlafImena: Olaf, Olafij, Olafa
Rodil se je okoli leta 995 na Norveškem. Očeta ni poznal, ker ga je kmalu po njegovem rojstvu dala umoriti švedska kraljica Sigrid. Hotel ga je maščevati. Komaj dvanajstleten je že zbral skupino sorodnikov in tovarišev in se odpravil na Švedsko, toda le z zvijačo je ušel švedskim preganjalcem.
Na Finskem in Angleškem je pomagal krščanskemu kralju Aedelredu, da je spet zasedel prestol.
Preden se je vrnil v domovino, je prebil zimo med Normani v Rouenu in Poitouju. Tu je spoznal že stoletja cvetoče krščanstvo. Pred vrnitvijo na Norveško se je dal krstiti. Doma se je odločil pregnati Dance in Švede. Da je to dosegel, je moral najprej napraviti red med svojimi: ukrotil je plemenske poglavarje, odpravil razdvojenost, zaradi katere so bili Norvežani brez moči proti tujim osvajalcem. S Švedi je sklenil premirje, ko se je poročil s kraljevo hčerjo Astrido. Z Danci je imel težje delo; toda ko je bil star petindvajset let, je bil edini vladar v deželi. Potem je posvetil vso skrb pokristjanjevanju svoje domovine. Mesto Trontheim je postalo središče načrtne in velikopotezne misijonske dejavnosti. Sam je dajal živ zgled dobrega kristjana. Vsak dan je bil že navsezgodaj pri maši in se pridružil duhovnikom v molitvi v cerkvi sv. Klemena v Nidarosu. Pred veljaki je moral bežati v Rusijo. Tu je zbral vojsko, ki pa ni bila kos trikrat močnejši vojski poganskih kmetov in Dancev. Olaf je bil v bitki umorjen.
Goduje 29. julija.
Vir

OlafPri Olafu z Norveške sprva sicer nič ni kazalo na to, da bo kasneje kot vladar pokristjanil svojo deželo in umrl mučeniške smrti. Vzgojen je bil še v poganstvu in se je, komaj dvanajstleten, s somišljeniki odpravil na vikinške roparske pohode na Švedsko in kasneje na Finsko ter v Anglijo. Osem let je ropal in se bojeval, a je s svojimi junaštvi storil tudi marsikaj dobrega. Preden se je vrnil v domovino, da bi prevzel prestol svojega očeta, je prebil zimo med Normani v Rouenu in Poitouju. Tu se je seznanil s cvetočim krščanstvom in občudoval bojevite Normane, kako so na svojih ščitih in čeladah nosili križ, ter njihove mogočne kneze, kako so z vsem spremstvom poklekali k obhajilni mizi. To je naredilo nanj tako velik vtis, da se je dal v Rouenu krstiti nadškofu Robertu. Po vrnitvi v domovino je najprej ukrotil plemenske vladarje in dosegel enotnost, osvobodil zasedena ozemlja in sklenil premirje s Švedi. Kasneje, ko sta v deželi zavladala mir in blaginja, pa je vso svojo skrb posvetil pokristjanjevanju domovine, s čimer je začel že njegov prednik Olaf I. Pri tem so mu pomagali škofje in misijonarji iz Anglije, s katerimi je obhodil vso deželo. Mnoge je prepričal njegov zgled, saj je veliko molil in se vsak dan udeleževal svete maše. V svoji gorečnosti pa je bil velikokrat tudi nasilen: z mečem je uničeval kipe poganskih bogov in s silo preganjal poganske navade. S tem si je med trmastimi in upornimi kmeti nehote nakopal precej sovraštva, pa tudi plemstvo se mu je zaradi izgube privilegijev in strogih zakonov upiralo. Po petnajstih letih vladanja se je zato moral umakniti v Rusijo. Od tu se je poskušal z vojsko vrniti, a je bila ta v bitki pri Stiklestadu premagana, Olaf pa umorjen. Šele kruta, za mnoge mučeniška smrt, je streznila njegove rojake, ki so se hitro zavedli, da so z njim zgubili versko in narodno svobodo. Zato so ga pokopali z veliki častmi in že ob smrti se je raznesel glas o njegovem svetništvu in čudežih, ki so se godili na njegovem grobu.

Ime: Ime Olaf ali Ulf pomeni »mladika prednikov« ali tudi »božanskega rodu«.
Rodil se je okoli leta 995 na Norveškem, umrl pa 29. julija 1030 v bitki pri Stiklestadu.
Družina: Bil je sin Harolda Grenskeja, norveškega veleposestnika in kralja. Poročen je bil z Astrid, hčerko švedskega kralja.
Zavetnik: Norvežanov, rezbarjev, kraljev in priprošnjik pri težavah v zakonu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot kralja z vladarskim žezlom, jabolkom in pogosto z bojno sekiro.
Beatifikacija: za svetnika ga je leta 1164 razglasil papež Aleksander III.
Goduje: 29. julija.
Vir