Kljub temu da je moralo biti življenje tega sužnja, kasneje gorečega Pavlovega učenca in privrženca, misijonarja, škofa in mučenca, dokaj pestro in razgibano, pa o njem ne vemo skorajda nič več kot to, kar je o njem zapisal apostol Pavel v svojem kratkem »pisemcu« Filemonu. Pismo na videz obravnava čisto obrobno osebno zadevo, v resnici pa pove veliko o tem, kakšen vzgojitelj je bil Pavel in kako je ravnal s pobeglim sužnjem Onezimom. Po izročilu naj bi bil namreč Onezim, zdi se, da dokaj neukrotljiv in vihrav deček, suženj Filemona, bogatega trgovca v Kolosah v Mali Aziji. Gospodar ga je kupil na suženjskem trgu in zanj odštel kar lepo vsoto denarja. Dečku je sam izbral ime Onezim, »porabni«, kar kaže, da je moral biti z njim zadovoljen. Filemon je bil po izročilu Pavlov dober prijatelj, kristjan, poročen z Apijo, kasneje naj bi postal celo škof in mučenec. Že to dejstvo govori v prid temu, da s svojim sužnjem ni mogel ravnati slabo. A Onezim se s tem ni zadovoljil, želel si je biti svoboden, zato je okradel svojega gospodarja in se pritihotapil vse do Rima. Tu se je, potem ko je porabil ves denar in se znašel v stiski, spomnil Pavla in kristjanov. Vedel je, da ga ne bodo izdali, če se bo nanje obrnil po pomoč. Začel je poizvedovati in iskati apostola Pavla. Ko mu je uspelo priti do njega, je bil že ves skesan, strt in voljan sprejeti, karkoli mu bo Pavel ukazal. Pri njem si je olajšal dušo. Prosil ga je, naj ga odkupi, saj se je bal vrniti h gospodarju, bal se je kazni, ki ga je čakala za njegov pobeg. 
Pavel ga je mirno poslušal, nato pa ga začel potrpežljivo poučevati in spreobračati. Onezim je vpijal njegovo oznanilo o Kristusu, ki je odkupil ves svet, slehernega človeka in mu podaril resnično svobodo. Pavel mu je govoril o tem, kako je Jezus dal prostost in enakost vsem ljudem, tako da med njimi ni več nobene razlike, ni več sužnja, pa tudi svobodnega ne, ker je vse in v vsem Kristus. Onezim se je dal krstiti, bolj kot karkoli drugega si je želel ostati pri Pavlu, zanj je bil pripravljen storiti karkoli, tudi umreti. Tudi Pavel je Onezima vzljubil, tem bolj, ker mu je bil v veliko tolažbo in pomoč, a vedel je, da zakona ne sme prekršiti, saj je pred državnimi zakoni še vedno Filemonova last. Odločil se je, da ga zato pošlje nazaj gospodarju, da on odloči o njegovi nadaljnji usodi. Onezim se tokrat ni več bal, kot kristjan je postal pogumen in dovolj močan, da prenese vse, kar ga čaka. Tako se je v spremstvu duhovnika Tihika vrnil v Kolose, s priporočilnim pismom za Filemona, ki ga je napisal apostol Pavel in v katerem mu da dovolj jasno vedeti, kaj mu je storiti. Kaj se je kasneje dejansko dogajalo z Onezimom, ne vemo. Vemo le, da ga je Cerkev od nekdaj prištevala k svetnikom. Legenda pravi, da je šel oznanjat evangelij po raznih krajih Sredozemlja in bil nazadnje škof v Efezu. Pretrpel naj bi mučeniško smrt s kamenjanjem.
Ime: Ime Onezim izhaja iz grščine in pomeni »koristen, uporaben«.
Rodil se je v 1. stoletju v Mali Aziji, umrl pa prav tako v 1. stoletju, najverjetneje v Rimu.
Družina: O njegovi mladosti in poreklu ne vemo ničesar.
Zavetnik: hišnih pomočnikov in hlapcev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, večkrat pa je upodobljena tudi njegova mučeniška smrt, ko naj bi ga kamnali.
Goduje: 15. februarja (vzhodna Cerkev), 16. februarja (zahodna Cerkev).
Vir
Spomin svetega Onézima, katerega je sveti Pavel, apostol, sprejel kot ubežnika za sina in ga še v verigah v veri rodil za Kristusa, kot je sam pisal njegovemu gospodarju Filemonu, in katerega je isti apostol posvetil v škofa in mu poveril službo oznanjevanja in ga pustil v Efezu. Pripeljali so ga v Rim, kjer so ga zaradi vere v Kristusa kamnali. Od tam so prenesli njegovo telo v mesto, kjer je bil postavljen za škofa.
Vir