sveti Pacifiki – redovnik in mučenec

Pacifik Imena: Pacifiki, Pacifik, Pacifika, …
Rodil se je kot 13. otrok leta 1653 blizu Ancone. Ko mu je bilo štiri leta, je izgubil starše. Z brati in sestrami je prišel k stricu duhovniku, ki pa je bil vse prej ko dober oče sirotam. Še posebno Pacifik je bil žrtev surovih stričevih dekel, ki dečka živega nista mogli videti, zato sta mu nalagali težavna in ponižujoča dela. Deček je versko zgodaj dozorel, kar je bila dediščina verne matere. To ga je krepilo, da je laže prenašal krivice. Kadar je trpel, je mislil na Jezusa, ki so ga na križu zasramovali in trpinčili. Ko so zvedeli sorodniki, da stric in njegovi dekli grdo ravnajo z njim, so ga hoteli vzeti k sebi, pa se jim je zahvalil, češ, saj pri stricu le ni tako hudo.

S sedemnajstimi leti je vstopil k frančiškanom, bil posvečen v mašnika in postal lektor modroslovja v samostanu Forano. Gospodove besede o veliki žetvi in malo delavcih mu niso dale miru. Govoril je, da svet ne potrebuje učenih profesorjev, potrebuje misijonarjev. Predstojnik mu je dovolil, da je leto dni hodil po gorskih vaseh in pašnikih ter učil nevedne kmete in pastirje v krščanskem nauku. Vleklo ga je tudi v misijone in bi bil pripravljen sprejeti tudi mučeniško smrt, toda zaradi bolezni se je moral vrniti v samostan. Na nogah so se mu odprle nezaceljive rane, kljub temu je dve leti opravljal gvardijanske posle in spovedoval dnevno več ur. Potem mu je začel pešati sluh in tako tudi spovedovati ni več mogel. Ko so se mu pretrgale zadnje vezi s svetom, so se mu čedalje bolj krepile notranje vezi z Bogom. Naposled mu je jel pešati tudi vid in je popolnoma oslepel.

Zadnja leta življenja ni mogel več niti v kor, niti maše ni mogel več opraviti. To mu je bilo najhuje, zakaj med mašo se je pogosto zamaknil in pri maši se je krepil, da je laže prenašal bolečine. Ko je včasih z največjo muko prišel do oltarja, je po cele ure zamaknjen molil: »Moj Bog in moje vse! Le ti si moja uteha, ti edini si lepota in ljubezen, ti edini si svetost in dobrota.«
Umrl je 24. septembra leta 1721 in na ta dan goduje.
Vir

Potem ko je na kratko okusil lepoto in notranje bogato življenja v pobožni domači družini, je moral po smrti staršev skupaj z brati in sestrami spoznavati tudi trdoto in krutost svojega strica, ki je zanje skrbel. Takoj ko je bilo to mogoče, je vstopil v frančiškanski samostan, se izšolal in postal duhovnik. Po študiju se je najprej nekaj časa posvetil ljudskim misijonom, dokler se ni začela njegova šola trpljenja. Do smrti je čutil hude bolečine v nogah, na koncu pa sta mu začela pešati še sluh in vid. Telesnim bolečinam so sledile notranje preizkušnje zapuščenosti in duhovne nemoči.
Ime: Ob krstu so mu dali ime Karel Anton, ob vstopu v samostan pa si je privzel ime Pacifik. Ime Karel izhaja iz starovisokonemške besede karl, ki pomeni »mož, soprog«; Anton pa izhaja iz imena stare rimske družine Antonius. Pacifik, po naše bi lahko rekli Miroljub, pa izhaja iz besede mir in pomeni »miroljuben«.
Rodil se je 1. marca 1653 v San Severinu v Italiji, umrl pa 24. septembra 1721 prav tako v San Severinu.
Družina: Bil je enajsti otrok v ugledni in premožni družini Divini. Očetu je bilo ime Anton Marija, mati pa je bila Marija Angela Bruni. Starši so kmalu umrli, tako da je za otroke skrbel stric duhovnik.
Skupnost: S sedemnajstimi leti je Pacifik vstopil v frančiškanski samostan Forano. Frančišek je ustanovil tri redove. Prvega danes sestavljajo frančiškani, minoriti in kapucini, drugi red so sestre klarise, tretji pa je samostanski in svetni red.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Že v rani mladosti se je pri stricu učil in vadil v ponižnosti, prenašanju krivic in trpljenja. Veliko je premolil, posebej se je odlikoval v delih usmiljenja do bližnjega ter bil neutrudljiv spovednik in pridigar.
Darovi: Imel je poseben dar, da je znal kot spovednik omehčati tudi najtrša srca in tolažiti žalostne. Mnogim je pomagal tudi s čudeži. V molitvi je bil velikokrat zamaknjen, tako da je na koncu zaradi tega težko maševal. V zamaknjenju se je večkrat dvignil od tal, obraz pa mu je žarel.
Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanski obleki s križem in lilijo v roki.
Goduje: 24. septembra.
Beatifikacija: Papež Pij VI. ga je 4. avgusta 1786 imenoval za blaženega, papež Gregor XVI. pa 26. maja 1839 za svetnika.
Misel: »Moj Bog in moje vse! Le ti si moja uteha; ti edini si lepota in ljubezen, ti edini si svetost in dobrota.«
Vir

V San Severinu (v Marche, v Italiji), sveti Pacifik de Sancto Severíno, duhovnik iz Reda manjših bratov, slaven po spokornosti, po ljubezni do samote in po molitvi pred Najsvetejšim Zakramentom.
Vir