sveti Patrik – škof in misijonar

 

Patrik

Irci ga častijo kot svojega apostola. Prenekateri nosi ime Pat, okrajšano iz Patrick. Njegov god je še danes velik narodni praznik. Patrik se je rodil okoli leta 385 v zahodni Britaniji. Šestnajstletnega so roparji odvedli v sužnost. Po šestih letih je prišel spet k svojim ljudem. Obstanka pa doma ni imel. Vleklo ga je, da bi Ircem oznanjal Kristusovo vero. V Galiji je vstopil v samostan, potem pa odšel s sv. Germanom v Britanijo. Od tam ga je German poslal v Rim in ga priporočil papežu Celestinu za misijonarja. Ko je prejel škofovsko posvečenje, ga je papež poslal na Irsko, a nezaupni Irci so ga sprejeli s kamenjem.

Vendar je pridobil za krščanstvo poglavarja Dihuja in v njegovem skednju obhajal prvo daritev na Irskem. Irski kralj je zbral 25. marca leta 432 rodovne poglavarje na običajni narodni praznik. Po stari navadi tisti dan in tisto noč ni smel nikjer goreti ogenj. Ta dan pa je bila tudi krščanska velika noč. Patrik je zanetil velik velikonočni ogenj. Ko ga je kralj poklical na odgovor, je prišel predenj z velikim spremstvom in mu govoril o smrti, nebesih in peklu. Kralj mu je dovolil, da sme oznanjati evangelij po vsem otoku.

Tako je goreči misijonar prehodil vso Irsko, zidal cerkve in samostane, posvečeval duhovnike, zbiral učence in tako »otok svetnikov« pridobil za Kristusa. Seveda je moral pri tem pretrpeti marsikatero nasprotovanje in preganjanje. Nekoč se je rešil smrti le po velikodušnosti svojega voznika. Ko je ta zvedel, da hoče neki poglavar svetnika na poti umoriti, je prosil Patrika, naj zamenjata sedež na vozu. Strelica je zadela junaškega voznika.

Najpristnejša podoba sv. Patrika se nam kaže iz njegovih spisov. Izpoved, ki jo je napisal malo pred smrtjo, se uvršča med velike avtobiografije svetovne književnosti. Iz nje si šele moremo nekako razložiti, od kod izvira nenavadno velika vloga, ki jo je Irska igrala v zgodnjem srednjem veku v vsej zahodni krščanski Evropi.

Zavetnik Irske; frizerjev, kovačev, rudarjev, sodarjev; živine; priprošnjik proti mrčesu in boleznim živine; za duše v vicah; proti zlu
Atributi: škofovska oblačila, deteljica, ogenj, kača
Imena: Patrik, Patricij, Patrick
Sv. Patrik je umrl 17. marca 461 na severnem Irskem. Na ta dan se ga tudi spominjamo.
Vir

»Neprenehoma bom pel hvalo svojemu Bogu, ki me je v času skušnjav ohranil vernega. Danes lahko svojo dušo kot živo daritev ponosno ponudim Kristusu, svojemu Gospodu, ki me je obvaroval pred vsako zablodo, in rečem: Kdo sem, Gospod, in kaj je moje poslanstvo, da si v svoji božanski milosti toliko storil zame? Neprestano bom poveličeval in hvalil Tvoje ime med ljudmi, kjerkoli bom, in ne bom prenehal ne v obilju ne v pomanjkanju. Naj se mi zgodi karkoli, dobro ali slabo, oboje moram sprejeti enako ponižno in vedno hvaliti Boga, ki mi je pokazal, naj mu neskončno in neomajno zaupam.«
Ime: Patrik ima več različnih oblik, vse pa izhajajo iz latinske besede patricius »patricijski, plemenit; rimski plemič po rodu«. Njegovo pogansko ime pa je bilo Maewyn Succat (v pomenu borben).
Rojen: med letoma 387 in 390.
Kraj rojstva: Ni točno znan, nekateri ga povezujejo z obmorsko vasjo Ravenglass v severozahodni Angliji.
Umrl: 17. marca leta 461.
Kraj smrti: Saul pri Downpatricku na severnem Irskem.
Družina: Bil je iz premožne angleške rodbine, njegov oče Kalpurnij je bil mestni svetnik in je kot diakon (prav tako njegov ded Potit) pripadal duhovniškemu stanu.
Ujetništvo: Starega šestnajst let so ga na domačem posestvu zajeli pirati in ga odpeljali na Irsko, kjer so ga prodali za sužnja. Šest let je moral pri nekem velikašu služiti za pastirja, nato pa je pobegnil in se vrnil domov.
Spreobrnjenje: Patrik v otroštvu ni živel krščansko, v ujetništvu pa je znova odkril vero in se spreobrnil. Po vrnitvi domov je začel študirati in se pripravljati za duhovništvo. Zelo veliko je bral in študiral predvsem Sveto pismo.
Videnje: Neke noči se mu je v sanjah prikazal mož, ki je imel pri sebi več pisem; v enem izmed njih je bila izražena želja Ircev: »Prosimo te, pridi k nam in bivaj spet pri nas.«
Posvečenje: Leta 432 ga je papež Celestin I. posvetil v škofa in poslal misijonarit na Irsko.
Misijoni: Njegovo misijonsko delo je bilo zelo uspešno, saj je za krščanstvo pridobil vse redovne kneze in ljudstvo. Irci so voljno in brez nasilja ali odpora sprejeli pokristjanjenje.
Kreposti: Bil je skromnega in ponižnega značaja, nikoli se ni razburjal, ljubil je samoto in spokorne vaje.
Dela: Malo pred smrtjo je zapisal svoje Izpovedi (Confessio), ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, poleg tega pa poznamo še njegovo pismo skupini frankovskih vojakov pod poveljstvom nekega Korotika.
Zavetnik: Številnih škofij, največ v Avstraliji in na Irskem; Irske, frizerjev, kovačev, rudarjev, sodarjev, živine; velja za priprošnjika proti mrčesu in boleznim živine; za duše v vicah, proti zlu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto s kačami, z ognjem in triperesno deteljico.
Čudeži: Njegov življenjepis je prepleten z legendami in čudeži. Znano je, kako je razlagal poganom in s triperesno deteljico ponazarjal pojem Sv. Trojice in kako je z otoka pregnal kače, ki simbolizirajo poganstvo.
Goduje: 17. marca.
Vir