sveti Patrik – škof in misijonar

sveti Patrik - škof in misijonarIrci ga častijo kot svojega apostola. Prenekateri nosi ime Pat, okrajšano iz Patrick. Njegov god je še danes velik narodni praznik. Patrik se je rodil okoli leta 385 v zahodni Britaniji. Šestnajstletnega so roparji odvedli v sužnost. Po šestih letih je prišel spet k svojim ljudem. Obstanka pa doma ni imel. Vleklo ga je, da bi Ircem oznanjal Kristusovo vero. V Galiji je vstopil v samostan, potem pa odšel s sv. Germanom v Britanijo. Od tam ga je German poslal v Rim in ga priporočil papežu Celestinu za misijonarja. Ko je prejel škofovsko posvečenje, ga je papež poslal na Irsko, a nezaupni Irci so ga sprejeli s kamenjem.
Vendar je pridobil za krščanstvo poglavarja Dihuja in v njegovem skednju obhajal prvo daritev na Irskem. Irski kralj je zbral 25. marca leta 432 rodovne poglavarje na običajni narodni praznik. Po stari navadi tisti dan in tisto noč ni smel nikjer goreti ogenj. Ta dan pa je bila tudi krščanska velika noč. Patrik je zanetil velik velikonočni ogenj. Ko ga je kralj poklical na odgovor, je prišel predenj z velikim spremstvom in mu govoril o smrti, nebesih in peklu. Kralj mu je dovolil, da sme oznanjati evangelij po vsem otoku.
Tako je goreči misijonar prehodil vso Irsko, zidal cerkve in samostane, posvečeval duhovnike, zbiral učence in tako »otok svetnikov« pridobil za Kristusa. Seveda je moral pri tem pretrpeti marsikatero nasprotovanje in preganjanje. Nekoč se je rešil smrti le po velikodušnosti svojega voznika. Ko je ta zvedel, da hoče neki poglavar svetnika na poti umoriti, je prosil Patrika, naj zamenjata sedež na vozu. Strelica je zadela junaškega voznika.
Najpristnejša podoba sv. Patrika se nam kaže iz njegovih spisov. Izpoved, ki jo je napisal malo pred smrtjo, se uvršča med velike avtobiografije svetovne književnosti. Iz nje si šele moremo nekako razložiti, od kod izvira nenavadno velika vloga, ki jo je Irska igrala v zgodnjem srednjem veku v vsej zahodni krščanski Evropi.
Zavetnik Irske; frizerjev, kovačev, rudarjev, sodarjev; živine; priprošnjik proti mrčesu in boleznim živine; za duše v vicah; proti zlu
Atributi: škofovska oblačila, deteljica, ogenj, kača
Imena: Patrik, Patricij, Patrick
Sv. Patrik je umrl 17. marca 461 na severnem Irskem. Na ta dan se ga tudi spominjamo.
Vir

»Neprenehoma bom pel hvalo svojemu Bogu, ki me je v času skušnjav ohranil vernega. Danes lahko svojo dušo kot živo daritev ponosno ponudim Kristusu, svojemu Gospodu, ki me je obvaroval pred vsako zablodo, in rečem: Kdo sem, Gospod, in kaj je moje poslanstvo, da si v svoji božanski milosti toliko storil zame? Neprestano bom poveličeval in hvalil Tvoje ime med ljudmi, kjerkoli bom, in ne bom prenehal ne v obilju ne v pomanjkanju. Naj se mi zgodi karkoli, dobro ali slabo, oboje moram sprejeti enako ponižno in vedno hvaliti Boga, ki mi je pokazal, naj mu neskončno in neomajno zaupam.«
Ime: Patrik ima več različnih oblik, vse pa izhajajo iz latinske besede patricius »patricijski, plemenit; rimski plemič po rodu«. Njegovo pogansko ime pa je bilo Maewyn Succat (v pomenu borben).
Rojen: med letoma 387 in 390.
Kraj rojstva: Ni točno znan, nekateri ga povezujejo z obmorsko vasjo Ravenglass v severozahodni Angliji.
Umrl: 17. marca leta 461.
Kraj smrti: Saul pri Downpatricku na severnem Irskem.
Družina: Bil je iz premožne angleške rodbine, njegov oče Kalpurnij je bil mestni svetnik in je kot diakon (prav tako njegov ded Potit) pripadal duhovniškemu stanu.
Ujetništvo: Starega šestnajst let so ga na domačem posestvu zajeli pirati in ga odpeljali na Irsko, kjer so ga prodali za sužnja. Šest let je moral pri nekem velikašu služiti za pastirja, nato pa je pobegnil in se vrnil domov.
Spreobrnjenje: Patrik v otroštvu ni živel krščansko, v ujetništvu pa je znova odkril vero in se spreobrnil. Po vrnitvi domov je začel študirati in se pripravljati za duhovništvo. Zelo veliko je bral in študiral predvsem Sveto pismo.
Videnje: Neke noči se mu je v sanjah prikazal mož, ki je imel pri sebi več pisem; v enem izmed njih je bila izražena želja Ircev: »Prosimo te, pridi k nam in bivaj spet pri nas.«
Posvečenje: Leta 432 ga je papež Celestin I. posvetil v škofa in poslal misijonarit na Irsko.
Misijoni: Njegovo misijonsko delo je bilo zelo uspešno, saj je za krščanstvo pridobil vse redovne kneze in ljudstvo. Irci so voljno in brez nasilja ali odpora sprejeli pokristjanjenje.
Kreposti: Bil je skromnega in ponižnega značaja, nikoli se ni razburjal, ljubil je samoto in spokorne vaje.
Dela: Malo pred smrtjo je zapisal svoje Izpovedi (Confessio), ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, poleg tega pa poznamo še njegovo pismo skupini frankovskih vojakov pod poveljstvom nekega Korotika.
Zavetnik: Številnih škofij, največ v Avstraliji in na Irskem; Irske, frizerjev, kovačev, rudarjev, sodarjev, živine; velja za priprošnjika proti mrčesu in boleznim živine; za duše v vicah, proti zlu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto s kačami, z ognjem in triperesno deteljico.
Čudeži: Njegov življenjepis je prepleten z legendami in čudeži. Znano je, kako je razlagal poganom in s triperesno deteljico ponazarjal pojem Sv. Trojice in kako je z otoka pregnal kače, ki simbolizirajo poganstvo.
Goduje: 17. marca.
Vir

Sveti Patrik, škof, ki je bil kot mladenič odpeljan iz Britanije na Irsko kot ujetnik. Ko pa je prejel svobodo, je hotel postati klerik in se je vrnil na isti otok, kjer je postal škof. Marljivo je ljudstvu oznanjal evangelij, trdno je uredil Cerkev, dokler ni pri mestu Down [daun] na Irskem v Gospodu zaspal.
Vir

Mnogi narodi imajo svoje narodne svetnike, ki jih častijo kot prve blagovestnike in začetnike svoje narodne kulture. Tako častijo Čehi, Slovaki, Hrvati in Slovenci sv. Cirila in Metoda, Rusi sv. Vladimirja, Nemci sv. Bonifacija, Angleži, sv. Avguština s tovariši. Irci z veliko hvaležnostjo častijo sv. Patrika. Nešteti Irci imajo ime Pat, okrajšano od Patrick. Svetnikov spominski dan praznujejo zelo slovesno, saj je to njihov apostol, največji oznanjevalec evangelija v njihovi deželi.
Na njegov god se Irci pražnje oblečejo, za klobuk si zataknejo pomladno zelenje, najraje deteljo. Triperesno deteljo je menda svetnik uporabljal, da je poganom ponazoril skrivnost Svete Trojice. Patrik se je rodil okoli leta 385 na zahodni strani Britanskega otoka. Njegov oče je bil rimski uradnik in diakon. V očetovi hiši je Patrik dobil le površno latinsko izobrazbo. Bil je precej lahkomiseln mladenič. Nekega dne v letu 401 so ga na posestvu, kamor je družina odhajala poleti, ugrabili morski roparji in ga prodali za sužnja na Irsko. Tam je moral v pustih krajih pasti ovce. To svoje jetništvo je Patrik sprejel kot božjo kazen za svoje lahkomiselno življenje, zato ga trpljenje ni potrlo, temveč duhovno okrepilo. Irska je bila tedaj še poganska dežela. Po šestih letih ujetništva je neke noči v spanju slišal glas, ki je klical, naj se vrne v svojo domovino. Ubogal je in uspelo mu je, da je po dolgih zapletih prišel domov. Želel je postati duhovnik, pa ga škof ni hotel posvetiti. Odšel je na evropsko celino k redovnikom v Galiji, kjer je pokazal tako duhovno globino in gorečnost, da je papež Celestin I. leta 431 sklenil, da ga postavi za škofa na Irskem, kamor je Patrika neki skrivnosten glas že dolgo časa vabil. Njegovo misijonsko delo na Irskem se je pričelo leta 432 in je bilo zelo uspešno. Za krščansko vero je pridobil vse rodovne kneze in ljudstvo. Na svojih misijonskih potih je prišel do najbolj oddaljenih in skritih otoških vasi in povsod so se ljudje hitro oklenili krščanstva. Irska je edina dežela v zahodni Evropi, kjer se je pokristjanjenje izvršilo brez nasilja in odpora. Veliko je Patriku pomagalo izkustvo, ki ga si ga je bil pridobil v šestletnem ujetništvu, in tudi znanje keltskega jezika. Moč za svoje apostolsko delo je Patrik nabiral v samoti, kamor se je večkrat umaknil v postnem času. Papež Leon I. je leta 444 potrdil Patrika za irskega nadškofa. Zasluga tega velikega misijonarja je, da je vso Irsko še cerkveno organiziral. ‘Otok svetnikov’ je po njem prvič stopil v tesno duhovno zvezo z Evropo in s krščanskim svetom. Sveti Patrik je umrl 17. marca leta 461 na severnem Irskem, blizu Belfasta, pokopan pa je v Saulu pri Dovrapatricku.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.