Rodil se je v Bordeauxu v senatorski družini, ki je bila neznansko bogata, toda krščanska. Pavlin je bil učenec Avzonija, ki mu je priskrbel častne službe na dvoru. Tako je postal prokonzul v Noli v Kampaniji, kjer je bil zelo češčen sveti Feliks. Kmalu se je naveličal javnega življenja, vrnil se je v Akvitanijo in se tam poročil z zelo pobožno hispanko Terazijo. Vpliv žene in zgodnja izguba edinega sina sta zakonca nagnila k temu, da sta spremenila življenje in se odpovedala svetu in svojemu ogromnemu bogastvu. Pavlin je sprejel krst, razdelil svoje imetje revežem in se umaknil v bližino groba svetega Feliksa v Nolo, kjer je živel v uboštvu in popolni zdržnosti. Postal je tamkajšnji škof, čeprav se je temu na vso moč upiral, a je še naprej živel kot menih blizu preprostega ljudstva.
Ohranilo se nam je okrog petdeset pisem in petintrideset pesmi izbranega izraza in izjemne virtuoznosti o različnih temah; štirinajst je posvečenih svetemu Feliksu. Naj bo njihova poetična kakovost takšna ali drugačna, človek, ki je živel blagre, velja več kot njegova umetnost.
Vir
Sveti Pavlín, škof, ki je prejel krst v Bordeaux-u [bordóju] in potem zapustil javno službo. Iz zelo plemenitega in zelo bogatega je postal reven in ponižen. Šel je v Nolo v italijansko Kampánijo h grobu svetega Feliksa, duhovnika, da bi v bližini sledil njegovemu življenju. Živel je asketsko življenje z ženo in tovariši. Ko pa je postal škof, slaven zaradi učenosti in svetosti, je pomagal romarjem in marljivo podpiral revne.
Vir