Peter Faber (Faver) (1506 -1546) je eden iz skupine prijateljev v Parizu, ki so skupaj z Ignacijem Lojolskim ustanovili Družbo Jezusovo. Peter je bil sin zelo vernih kmečkih staršev. V mladosti je pasel koze po savojskih planinah na južnem Francoskem. Pri dvanajstih letih je naredil zaobljubo čistosti. Ker je bil zelo nadarjen, je 19 leten odšel na pariško univerzo. Za sostanovalca v kolegiju sv. Barbare je dobil najprej Frančiška Ksaverija, nato pa še Ignacija Lojolskega, ki ga je rešil malodušnosti. Pod Ignacijevim vodstvom je opravil mesečne duhovne vaje in se odločil, da se mu bo pridružil. V juliju 1534 je obhajal prvo sv. mašo in 15. avgusta istega leta skupaj z Ignacijem in petimi drugimi tovariši položil tri znamenite zaobljube na Montmartru.
Ker niso mogli izpolniti tretje zaobljube – v letu dni oditi v sveto deželo -, so odšli v Rim in tam prejeli od papeža razne službe. Peter je najprej poučeval bogoslovje v Rimu. Nato je po papeževem nalogu kot teolog spremljal poslanika cesarja Karla V. v Nemčijo, kjer je deloval kot prvi jezuit na tedaj najbolj ogroženem območju katališke Cerkve. Imel bi nastopiti na razpravi med katoličani in protestanti v Wormsu in Regensburgu, toda Peter se je le malo udejstvoval pri teh razpravah. Njegova moč so bili duhovni pogovori o veri, vodstvu duhovnih vaj, pridige in duhovni nagovori dijakom, duhovnikom in meščanom. Pridobil je Petra Kanizija za novi red.
Iz Nemčije ga je sv. Ignacij poslal na Portugalsko, da tam vizitira hiše in kolegije Družbe Jezusove. Ko je tam končal, se je odpravil v Španijo. Komaj je prispel tja, je že dobil poziv, da mora nemudoma kot papeški teolog na koncil v Trident. Odpotoval je takoj, četudi so mu prijatelji prigovarjali, naj ostane, ker je slabega zdravja. Odvrnil jim je: “Živeti ni potrebno, ubogati pa je.” V Rim se je vrnil sredi julija 1546. 1. avgusta pa je že odšel k Bogu po plačilo, star 40 let. Takoj po smrti so ga častili kot blaženega. Papež Pij IV. je to češčenje slovesno potrdil leta 1872.
Sveti Peter Faber je bil po značaju blag in dobrohoten ter je osvajal vse, ki so se mu približali. Bil je mož molitve. Boga je znal najti v vseh stvareh. Odlikoval se je v pobožnosti do presvete evharistije, do svetnikov, do angelov. Kamor je prišel, se je priporočal zavetnikom tistega kraja. Njegov duhovni dnevnik Memoriale kaže, kako je bil Peter pozoren na delovanje Sv. Duha v duši. In kako je deloval na duše! Simon Radrigues, eden prvih tovarišev Družbe, je o njem izjavil: “Deloval je z veselo milino in prisrčnostjo, ki je nisem srečal pri nikomer drugem.” Orodje njegovega apostolata je bil duhovni pogovor, v katerem je bil pravi mojster, in v vodstvu duhovnih vaj. O njem se je sv. Ignacij izrazil, da je v tem prekosil vse druge.
Vir
Sveti Peter Faber je bil rojen na vzhodu Francije. Bil je sin revnega bajtarja in kot deček je pasel koze po planinah. Bil je izredno nadarjen in priden, tako je doktoriral iz modroslovja. Njegov sostanovalec v času študija in dober prijatelj je bil Ignacij Lojolski. Drug njegov prijatelj je bil Španec Frančišek Ksaverij. Peter je po štiridesetdnevnih duhovnih vajah prejel mašniško posvečenje.
l. 1534 so se trije prijatelji zaobljubili uboštvu, čistosti in apostolskemu delu Družbe Jezusove. Po nekaj letih so šli vsak na svoj konec. Peter je odšel v Nemčijo, kjer je bilo tedaj najbolj ogroženo področje katoliške Cerkve. Bil je odločen zagovornik katoliške vere, vendar ni nikoli zmerjal drugovercev. Največje uspehe je žel z duhovnimi vajami in bil pravi mojster pri vodenju duš. Deloval je tudi v Italiji, Španiji in na Portugalskem.
Vir
Z izjemno nadarjenostjo, vztrajnostjo in pridnostjo je Faber dosegel visoko izobrazbo in postal duhovnik. V času študija v Parizu si je delil študentsko sobico z Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverijem, v čemer so se že kazali zametki novega reda (maša na veliki šmaren leta 1534 v kapeli na Montmartru). Pozneje je odigral pomembno vlogo v miritvi verskih sporov in pogajanjih z luterani, zlasti v Nemčiji in pozneje na Portugalskem in v Španiji. Veliko uspeha je imel z vodenjem duhovnih vaj in osebnim spremljanjem mnogih ljudi. Bil je odličen svetovalec.
Ime: Peter, latinsko Petrus izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.
Rodil se je 13. aprila 1506 v Villaretu na Savojskem v Franciji, umrl pa 1. avgusta 1546 v Rimu v Italiji.
Družina: Bil je sin revnega kočarja in je kot deček pasel koze po savojskih planinah.
Sodobniki: Ignacij Lojolski, Frančišek Ksaverij, Peter Kanizij, Kalvin, Luter, Trubar, Frančišek Borgia, papež Pavel III.
Red: Družbo Jezusovo ali jezuite je ustanovil Ignacij Lojolski s skupino tovarišev, med katerimi je bil tudi Peter Faber, papež Pavel III. pa je leta 1540 red potrdil. Njihovo geslo je »v večjo božjo slavo«. Že ob ustanovitvi reda so se člani dali na voljo papežu osebno.
Delovanje: v Nemčiji (Worms, Regensburg, Speyer, Mainz, Köln), Italiji, Španiji, na Portugalskem; papež ga je želel imenovati tudi za svojega teologa na tridentinskem koncilu ter za patriarha v Etiopiji, a je bil takrat že precej bolan.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je z mnogimi milostmi obdarjen dušni pastir, človek molitve, ki je v vseh stvareh iskal le božjo voljo, posebej je častil evharistijo, svetnike in angele. Bil je odločen zagovornik katoliške vere, a z izrednim čutom spoštovanja do drugovercev.
Dela: Ohranjeni so Spomini, duhovni dnevnik, ki ga je pisal o svojih potovanjih in delovanju, ter njegova pisma.
Upodobitve: Njegovi »portreti« kažejo resnega moža v srednjih letih, z brado, v značilni jezuitski opravi: črnem talarju in biretom na glavi.
Grob: Pokopali so ga v cerkvi Madonna Della Strada v Rimu, ko pa so kasneje na istem mestu zgradili cerkev Al Gesu, so njegove posmrtne ostanke prenesli vanjo.
Goduje: 1.avgusta oz. 2. avgusta v jezuitskem redu.
Vir
Dne 17. decembra 2013 je papež Frančišek proglasil jezuita Petra Fabra za svetnika. Dne 3. januarja 2014 (to je naslovni praznik Družbe Jezusove, »Presveto ime Jezusovo«) bo papež vodil zahvalno sveto mašo v cerkvi Jezusovega imena v Rimu.
Razglasitev Petra Fabra za svetnika je posebnost, ki se imenuje »enakovredna kanonizacija«. To je v 17. stoletju uvedel papež Urban VIII. V 18. stoletju pa jo je dokončno potrdil papež Benedikt XIV. Pri tako imenovani »enakovredni kanonizaciji« gre za to, da se nekega Božjega služabnika, ki se ga časti že dolgo in katerega junaške kreposti, mučeništvo ali čudeži so skozi zgodovino stalno prisotni v izjavah oseb, vrednih vere, lahko začne častiti na ravni vesoljne Cerkve. In sicer brez uradnega postopka in brez običajne slovesne razglasitve. O le-tem pa seveda odloči papež. Kot zadnja je bila na ta način, maja leta 2012, za sveto razglašena Hildegarda iz Bingna.
Vir
V Parizu na univerzi je Ignacij Lojolski spoznal Fabra in Ksaverija. Po Fabrovih besedah si je trojica tam “delila sobo, mizo in denarnico”.
Ignacijeva predanost preprostemu življenju je naredila velik vtis na njegova nova prijatelja. Za Fabra, ki ga je vse življenje mučila “pikolovska” vest, to je pretirana samokritičnost, je bil Ignacij dobesedno poslan od Boga. Nazadnje je Ignacij Petra vodil skozi duhovne vaje in njegov pogled na svet se je dramatično spremenil. To se je zgodilo, čeprav sta prihajala iz povsem različnega okolja.
In to je eno od tistih področij, kjer Ignacij in njegova prijatelja odsevajo spoznanje o odnosih: ni treba, da so prijatelji stkani iz istega platna. Prijatelj, s katerim imate morda najmanj skupnega, vam je lahko v največjo pomoč pri osebni rasti. Ignacij in Peter sta imela, dokler se nista spoznala, zelo različni življenji. Peter je prišel v Pariz, ko je bil star devetnajst let, potem ko je, kot pravi njegov življenjepisec, po “skromnem rojstvu” preživel mladost na pašnikih kot pastir.
Peter je bil prežet z zelo preprosto pobožnostjo do Marije, svetnikov, relikvij, procesij, oltarjev pa tudi angelov in se je oklepal preproste vere iz otroštva. Ignacij pa je po drugi strani mnogo let preživel kot dvorjan, nekaj pa tudi kot vojak. Po dramatičnem spreobrnjenju se je podvrgel skrajni pokori in romal v Rim in Sveto deželo, da bi uresničil svoj cilj – slediti Božji volji.
En prijatelj je videl le malo sveta, drugi veliko. Enemu je bila vera vedno vir tolažbe, drugi je prišel do Boga po trnovi poti. Nazadnje je Ignacij s svobodo, ki jo ponujajo njegove Duhovne vaje, pomagal Petru sprejeti nekaj najpomembnejših odločitev. Petrova neodločnost pred tem trenutkom se zdi osvežujoče sodobna, podobna neodločnosti vsakega današnjega študenta.
O tem je pisal v svoj dnevnik:
Prej – to je, preden sem se ob pomoči, ki mi jo je dal Bog po Inigu ustalil na svoji življenjski poti – sem bil vedno negotov vase in me je nosilo po vetru: včasih sem si želel, da bi bil poročen, včasih, da bi bil zdravnik, včasih odvetnik, včasih predavatelj, včasih profesor teologije, včasih duhovnik z diplomo – in včasih sem si želel biti menih.
Sčasoma se je Peter odločil, da se pridruži Ignaciju na njegovi novi poti, katere končni cilj je bil še vedno nejasen. Peter, včasih imenovan “drugi jezuit”, je bil že od vsega začetka navdušen nad tvegano pustolovščino. “Nazadnje,” piše, “sva postala eno v želji in volji in eno v trdni odločenosti, da vstopiva v življenje, kakršno živiva danes.” Prijatelj mu je spremenil življenje. Pozneje je Ignacij dejal, da je Faber postal pri vodenju duhovnih vaj najsposobnejši med vsemi jezuiti.
Dve Fabrovi misli:
Prosim te, moj Gospod, da odstraniš vse, kar me ločuje od tebe, in kar tebe ločuje od mene.
Išči Božjo milost v najmanjših stvareh in našel boš milost, da boš verjel in upal v največje stvari in jih boš dosegel.
Peter Faber in odnos do protestantov
Peter Faber, eden prvih jezuitov, je preživel mnogo let v stikih z novimi krščanskimi veroizpovedmi iz tistega časa. Takrat so bili katoličani in protestanti izrazito nezaupljivi drug do drugega. Za protestante so bili katoličani “papisti”, Rim je bil “Babilon”, papež pa “Antikrist”. Za katoličane so bili protestanti preprosto heretiki.
Faber je odločno zavrnil takšna prepričanja, kar je bilo za tisti čas nenavadno. “Zapomni si,” je pisal jezuitu, ki ga je prosil za nasvet, “če jim želimo pomagati, moramo skrbeti, da jih bomo gledali z ljubeznijo, da jih bomo ljubili v dejanjih in resnici in da bomo iz svojih duš izgnali vse, kar bi lahko zmanjšalo našo ljubezen in spoštovanje do njih.”
Moj najljubši navedek iz Fabrovih del o tem vprašanju je celo še preprostejši: “Pazi, pazi, da nikoli ne zapreš svojega srca pred kom drugim.”
Odprtost ne bo ozdravila prav vsakega odnosa, toda lahko služi kot izhodišče za spremembo in vsekakor ne bo stvari poslabšala. Domneva dobrega namena lahko naredi zdrave odnose še bolj zdrave, nezdrave odnose pa manj nezdrave.
Čistost srca
Kristjani v 16. stoletju, vključno z Ignacijem in zgodnjimi jezuiti, so na spolnost gledali v povsem drugačni luči, kot jo vidimo danes. Predvsem je bil velik poudarek na čistosti kot poti do duhovne “brezmadežnosti”, kot je zapisal Ignacij. Idealni kristjan bi moral stremeti k brezmadežnosti Jezusa, Marije in svetnikov (in angelov). Brezmadežnost pa je vključevala tudi čistost. Peter Faber, eden prvih jezuitov, je to dvoje povezal že v rani mladosti. “Ko sem bil star približno dvanajst let,” piše, “sem šel na polje, kjer sem občasno pomagal pasti živino, in tam sem se poln radosti in z veliko željo zaobljubil k trajni čistosti za našega Gospoda.”
To je znamenita podoba – Peter Faber, obdan s poljskim cvetjem in obsijan s soncem, goreče izreče mladostno zaobljubo Bogu. Toda danes bi le redki spodbujali takšno obljubo. Kot prvo, čistost ne pomeni vzdržnosti od spolnosti. Čistost priteka iz čistega srca in veliko poročenih moških in žensk ima čisto srce. Kot drugo, kateri dvanajstletni otrok (takrat in dandanes) dovolj razume spolnost, da bi se zaobljubil k čistosti za vse življenje? Toda Faber je živel v drugačnemn času.
Čisto srce: Srce, središče osebe, vsebuje »skritega človeka« (1 Pt 3,4): Sina, ki po veri prebiva v našem srcu (Ef 3,17). Kdor ima čisto srce, ki ni zatemnjeno zaradi številnih želja in strahov, ga najde. Čisto srce je prosojno oko, ki vidi Boga. Vidi ga v vseh stvareh, ker ga ima v sebi in ga projicira na vse. Čistost srca dosežemo s pravim namenom: kdor v vsem išče samo Boga, najde njega, ki je vse v vseh (1 Kor 15,28). (za več glej: S. Fausti, Skupnost bere Matejev evangelij, 68)
Atributi: jezuitska oprava: črn talar in bireto na glavi
Z izjemno nadarjenostjo, vztrajnostjo in pridnostjo je Faber dosegel visoko izobrazbo in postal duhovnik. V času študija v Parizu si je delil študentsko sobico z Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverijem, v čemer so se že kazali zametki novega reda (maša na veliki šmaren leta 1534 v kapeli na Montmartru). Pozneje je odigral pomembno vlogo v miritvi verskih sporov in pogajanjih z luterani, zlasti v Nemčiji in pozneje na Portugalskem in v Španiji. Veliko uspeha je imel z vodenjem duhovnih vaj in osebnim spremljanjem mnogih ljudi. Bil je odličen svetovalec.
Ime: Peter, latinsko Petrus izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.
Rodil se je 13. aprila 1506 v Villaretu na Savojskem v Franciji,
umrl pa 1. avgusta 1546 v Rimu v Italiji.
Družina: Bil je sin revnega kočarja in je kot deček pasel koze po savojskih planinah.
Sodobniki: Ignacij Lojolski, Frančišek Ksaverij, Peter Kanizij, Kalvin, Luter, Trubar, Frančišek Borgia, papež Pavel III.
Red: Družbo Jezusovo ali jezuite je ustanovil Ignacij Lojolski s skupino tovarišev, med katerimi je bil tudi Peter Faber, papež Pavel III. pa je leta 1540 red potrdil. Njihovo geslo je »v večjo božjo slavo«. Že ob ustanovitvi reda so se člani dali na voljo papežu osebno.
Delovanje: v Nemčiji (Worms, Regensburg, Speyer, Mainz, Köln), Italiji, Španiji, na Portugalskem; papež ga je želel imenovati tudi za svojega teologa na tridentinskem koncilu ter za patriarha v Etiopiji, a je bil takrat že precej bolan.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je z mnogimi milostmi obdarjen dušni pastir, človek molitve, ki je v vseh stvareh iskal le božjo voljo, posebej je častil evharistijo, svetnike in angele. Bil je odločen zagovornik katoliške vere, a z izrednim čutom spoštovanja do drugovercev.
Dela: Ohranjeni so Spomini, duhovni dnevnik, ki ga je pisal o svojih potovanjih in delovanju, ter njegova pisma.
Upodobitve: Njegovi »portreti« kažejo resnega moža v srednjih letih, z brado, v značilni jezuitski opravi: črnem talarju in biretom na glavi.
Grob: Pokopali so ga v cerkvi Madonna Della Strada v Rimu, ko pa so kasneje na istem mestu zgradili cerkev Al Gesu, so njegove posmrtne ostanke prenesli vanjo.
Goduje: 1. oz. 2. avgusta.
Vir