Nadarjenega mladeniča Petra je oče najprej poslal v šolo v jezuitski zavod v Pont à Moussonu, ko pa je bil star dvajset let, je vstopil v opatijo kornih kanonikov v Chamouseyju. Tu je nadaljeval študije, bil posvečen v mašnika, ves čas pa si je prizadeval za prenovo življenja, ki v opatiji ni bilo ravno zgledno. Ker njegovi sobratje tega niso hoteli sprejeti, so mu dali na izbiro tri župnije. Peter je izbral najbolj zanemarjeno, najrevnejšo in najslabšo od vseh. Tako je bil imenovan za župnika v vasi Mattaincourt, blizu domačega kraja. Tu je živela močna skupnost krivovercev, kalvincev, ki pa jih je Peter spoštoval in ni delal razlike med ljudmi. S prepričljivim oznanjevanjem in lastnim zgledom si je kmalu pridobil zaupanje in občudovanje svojih faranov, saj je živel samo zanje. Bil je preprost in skromen, jedel je le enkrat na dan, prostovoljno je bil največji revež v župniji. Vse dohodke je sproti razdal, zase in za cerkev je obdržal le najnujnejše. Poznal je vsako družino v župniji, za vsakega je vedel, česa je potreben in mu po svojih močeh tudi pomagal. Ustanavljal je bratovščine, učil krščanski nauk, njegovo največje delo pa je bila ustanovitev podporne blagajne, kjer je vsak faran lahko dobil posojilo in ga vračal po svojih zmožnostih. Ob sebi je za pouk začel najprej zbirati dečke, ko pa mu to ni uspelo, je nadaljeval z deklicami. Štiri mlada dekleta, kasneje redovnice, je vzgojil v učiteljice in v župniji odprl dekliško šolo. To ustanovo redovnic, ki so bile najprej učiteljice, je po hudih bojih za priznanje papež le potrdil kot šolske sestre naše ljube Gospe. Kasneje, ko se je sloves o njegovi svetosti začel širiti in ko so se po nasvet nanj začeli obračati tudi njegovi predstojniki, je prevzemal vedno več nalog tudi zunaj župnije, zlasti kot misijonar, pridigar in reformator opatij avguštinskih kanonikov, katerim je pripadal. V redu je pozneje prevzel tudi službo vrhovnega predstojnika. Konec svojega življenja je zaradi političnih razmer (ni priznal francoske zasedbe njegove dežele in si nakopal nemilost kardinala Richelieuja) preživel v pregnanstvu.
Ime: Peter, latinsko Petrus, izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.
Rodil se je 30. novembra 1565 v Mirecourtu v Franciji, umrl pa 9. decembra 1640 v Grayju, prav tako v Franciji.
Družina: Njegovi starši so bili trgovci z blagom.
Zavetnik: Ne častimo ga kot zavetnika v kakšni posebni zadevi, čeprav ga gotovo kot zavetnika častijo ustanove, za ustanovitev katerih si je prizadeval.
Ustanovitelj: Šolskih sester naše ljube Gospe (notredamke), ustanove Marijini otroci, Kongregacije našega Odrešenika.
Upodobitve: Upodabljajo ga v obleki kanonika, v preprostem talarju z roketom, njegova atributa sta goreče srce in rožni venec, pogosto pa drži v rokah Marijino sliko. Njegove upodobitve so nastale po originalnih portretih, na katerih je razpoznaven predvsem po svoji košati bradi.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XIII. 20. januarja 1730, za svetnika pa Leon XIII. 27. maja 1897.
Goduje: 9. decembra.
Vir
V Grayu (v Burgúndiji), smrt svetega Petra Fourier [furijé], duhovnika, ki je zase izbral najrevnejšo župnijo Mataincourt [maténkúr] v Lotaríngiji, kamor se je podal kot izgnanec, in čudovito je skrbel in prenovil Redovne kanonike našega Odrešenika, ter ustanovil Inštitut regularnih kanonikov naše Gospe, za brezplačno vzgojo deklic.
Vir
Ko prebiramo življenjsko zgodbo današnjega svetnika, nas preseneti velika podobnost z življenjem svetega arškega župnika Janeza Vianeja, ki ga je Cerkev postavila za priprošnjika in vzornika vsem dušnim pastirjem. Kakor Janez Vianej, je bil tudi Peter Fourier duhovnik po srcu Kristusa, dobrega Pastirja. Ljudem, izročenim njegovi skrbi, je služil z veliko ljubeznijo. »Kdor ni sam duhovnik, sploh ne ve, kako zelo ljubi duhovnik svoje farane,« je rad ponavljal. Vsi, ki so ga poznali, so mu radi verjeli, ker niso potrebovali njegovih besed, ko so pa videli, kako živi samo za svoje ljudi.
Ta ‘predhodnik arškega župnika’ je tudi bil doma v Franciji. Rodil se je 30. novembra leta 1565 v kraju Mirecourt južno od mesta Nancy. Nadarjenega Petra je oče, po poklicu trgovec, poslal v jezuitski zavod. Ko mu je bilo dvajset let, se je pridružil kanonikom v Chamouseyu, ki niso bili ravno vzorni možje. Ko je bil posvečen v duhovnika, je Peter za nekaj časa zapustil Chamousey, da se je izpopolnjeval v bogoslovnih študijih; ko se je vrnil nazaj, je skušal uvesti malo več reda in novega duha. Starejši člani kanoniškega zbora so sklenili, da se bodo neljubega ‘motilca miru’ znebili. Na izbiro so mu dali tri župnije, Peter je izbral najslabšo – Mattaincourt, vas v Vogezih, ki je bila nravno na tleh in kjer je bilo ogromno kalvincev. Tu je Peter živel in kot zgleden duhovnik deloval trideset let in njegovo delo je kmalu rodilo sadove.
Živel je preprosto, revno in spokorno. Največkrat je jedel le po enkrat na dan in sicer proti večeru: malo kruha in kuhanih stročnic. Njegovo stanovanje je bilo do skrajnosti skromno. Sobe ni nikoli kuril, tudi v najhujši zimi ne, razen če je dobil obisk ali če je zbolel. Bil je največji revež v župniji, ker je vse sproti razdal. Za vsako družino v župniji je vedel, v kakšnih razmerah živi. Imel je natančen seznam vseh tistih, ki so bili pomoči najbolj potrebni.
Kmalu je spoznal, da se stanje ne more izboljšati, dokler bo med ljudmi vladala splošna in verska nevednost. Rešitev je videl v tem, da bi otrokom oskrbeli brezplačen pouk. Dečke je začel poučevati sam, za pouk deklic pa je hotel ustanoviti novo redovno družbo, katere članice bi se posvetile prav temu poslanstvu. Naletel je na hude težave, ker tedanji cerkveni pravni predpisi niso dopuščali, da bi bile ženske učiteljice – niti zunaj cerkvenih prostorov. Po dolgih bojih je Fourieru naposled le uspelo, da so priznali njegovo ustanovo Šolske sestre naše Ljube Gospe, moral pa se je ukloniti cerkvenim predpisom, da te redovnice niso smele nastopati v javnosti. Zamisel Petra Fouriera je mogel čez nekaj desetletij uresničiti šele sv. Vincencij Pavelski.
Zadnje obdobje njegovega življenja je bilo posvečeno pridiganju na ljudskih misijonih s posebnim poslanstvom – spreobračati protestante. Ni pridigal le drugovercem, ampak tudi katoličanom: pridržal jim je ogledalo, da so lahko natančno videli sami sebe in svoje napake ter svojo krivdo za razdeljenost kristjanov. Pred koncem življenja je bil proti svoji volji vpleten v politične zdrahe, zato je moral v pregnanstvo v mestece Gray v Švici, kjer je umrl 9. decembra
1640. Leto kasneje so njegovo truplo prepeljali v Mattaincourt, kamor še danes mnogi romajo. Med svetnike je bil prištet leta 1897.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.