Zavetnik katoliške organizacije v Nemčiji
Atributi: lobanja, razpelo, katekizem in pero
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Velja za drugega apostola Nemčije (za sv. Bonifacijem). Rodil se je leta 1521 na Holandskem. Študiral je v Kölnu in Leuvnu (Belgija) in postal doktor modroslovja. Tudi on je izkusil nevarnosti, ki prete mlademu človeku. Že je nekoliko omahoval, ko ga je dober spovednik, ki si ga je sam izbral za duhovnega voditelja, naravnal na pravo pot. Po doktoratu iz modroslovja se je lotil še študija teologije. Tedaj je izvedel, da je prišel v Mainz jezuitski pater bl. Peter Faber. Pohitel je k njemu in pri njem ostal mesec dni. Sklenil je, da ne gre od njega, dokler ga ne sprejmejo v Družbo Jezusovo, ki jo je ustanovil sv. Ignacij Lojolski. Bil je sprejet kot prvi iz nemškega cesarstva.
Komaj šestindvajset let starega je augsburški škof poslal na vesoljni cerkveni zbor v Tridentu, kjer je vse občudovalo njegovo učenost in gorečnost. Pozneje ga je sv. Ignacij poklical v Rim in pred njim je Peter tudi naredil večne zaobljube. Ko je dan prej molil v cerkvi sv. Petra, je začutil v sebi božji klic, naj gre kot apostol misijonarit v Nemčijo, kjer je prav tedaj začelo nastopati luteranstvo. Prav takrat se mu je prikazal Zveličar, mu odprl svoje srce in ga pozval, naj si iz njega zajame vode najčistejše svete ljubezni. Od tega dne je bil Peter goreč častilec Jezusovega srca. Kot apostol Nemčije je prehodil skoraj vse nemške dežele, veliko krajev obvaroval pred Lutrovim odpadom in mnoge privedel nazaj v katoliško Cerkev.
Sešel se je tudi s sv. Stanislavom Kostko (13. november), ki je želel stopiti v jezuitski red, in je mesec dni ostal pri njem. Kljub veliki zaposlenosti je še našel čas, da je veliko pisal: okrog dva tisoč pridig, obrambo katoliške vere proti luterancem. Najbolj zaslužen pa je kot pisatelj katekizma v raznih izdajah in priredbah: za stare in izobražene, duhovnike, študente, srednješolce, otroke in preproste ljudi. Po njegovi smrti je delo doživelo dvesto izdaj. Zadnje dni je preživel v Friburgu v Švici in tam umrl na današnji dan leta 1597. Upodabljajo ga s knjigo, z razpelom in mrtvaško glavo, kako kleči pred božjo Materjo. Katekizem je cenil celo Napoleon, saj je dejal: »Katekizem more rešiti človeško družbo.«
Goduje 21. decembra.
Vir
Peter Kanizij (1521 -1597), znan po svojih katekizmih, se je rodil v Nymwegenu, ki je takrat pripadal nemškemu cesarstvu. Njegov oče je bil devetkrat zaporedoma izvoljen za župana svojega rodnega mesta. Mati je zgodaj umrla in Peter je v svojih Izpovedih zapisal o njej, kako je pred smrtjo rotila moža, naj se ne vda novi veri, ki se je tedaj širila v njegovi domovini. Oče se je res tega držal in Peter je rastel v trdno katoliški družini.
Oče je sanjal o imenitni službi, ki jo bo preskrbel bistroumnemu sinu, toda Peter je odšel v Köln in študiral teologijo. Leta 1543 je vstopil v Družbo Jezusovo, potem ko je mesec dni poprej opravil duhovne vaje pod vodstvom p. Petra Fabra.
V Kölnu so se okrog Petra Kanizija zbrali najuglednejši katoliški duhovniki, zlasti ker je nadškof Herman Wied hotel vpeljati v škofiji navo vero. Leta 1545 je Peter dvakrat predložiI nemškemu cesarju Ferdinandu pritožbe proti nadškofu zaradi nove vere in potem še enkrat Karlu V.
Že na državnem zboru v Wormsu je augsburški kardinal Oton Truchses opazil zgovornega teolaga Petra in ga poklical kot svojega osebnega teologa na cerkveni zbor v Tridentu. Preden je odšel na koncil, je bil poleti leta 1546 v Kölnu posvečen v mašnika. Kmalu po njegovem prihodu v Trident je bil koncil premeščen v Bologno. Tudi tja je šel do poletnega oddiha leta 1547, ko ga je vrhovni predstojnik reda sv. Ignacij sprejel v Rimu v naviciat. Peter ga je opravil pod njegovim vodstvom. Naslednje leto ga je sv. Ignacij poslal v Messino za učitelja latinščine v novo ustanovljeni kolegij. Leto za tem pa je dobil poziv, naj gre na prošnjo vojvoda Viljema IV. na visoko bogoslovno šolo v Ingolstadt na Bavarskem. Med kratkim postankom v Rimu je Peter napravil slovesne zaobljube.
Papež Pavel III. mu je dva dni pred zaobljubami podelil blagoslov za novo poslanstvo v Nemčiji. V svoj dnevnik je zapisal, kaka je molil in se priporočal prvakom apostolov: »Moja želja je bila, da bi živel in umrl za Nemčijo. Moral bom, da tako rečem, sodelovati z angelom Nemčije – z nadangelom Mihaelam, na čigar god sem bil rojen.«
Zgodaj zjutraj pred položitvijo obljub je spet hitel v cerkev sv. Petra in imel pred oltarjem presvetega Zakramenta vizijo Jezusovega Srca. O tem je zapisal v dnevnik: »Maj Odrešenik, odprl si svoje Srce in zdelo se mi je, da sem ga videl prav blizu sebe. Povabil si me in ukazal, naj pijem iz tega vrelca. V tem trenutku sem imel globoko željo, da bi iz njega tekli potoki vere, upanja in ljubezni v mojo dušo. žejalo me je pa uboštvu, čistosti in pokorščini in prosil sem, naj me do čilstega umije, obleče in okrasi. Ko sem se nato drznil približati Tvojemu Srcu, da bi pogasil žejo, si mi Ti obljubil obleko, ki bo tkana iz miru, ljubezni in vztrajnosti. Ko sem imel na sebi to oblačilo milosti in radosti, sem dobil spet zaupanje, da mi ne bo ničesar manjkalo in se bo vse obrnilo v Tvojo slavo.«
Okrepljen s temi milostmi je tri desetletja odločilno vplival na obnovo nemške Cerkve, ki jo je pretresala verska razdvojenost.
Pa službeni dolžnosti se je Peter mudil na Dunaju, v Innsbrucku, Augsburgu, Münchnu, Pragi, Krakovu, Münstru, vmes pa tudi v Rimu. Deloval je kot učitelj in pridigar. Čedalje bolj je vplival na cerkvene razmere in zbudil novo zavest med nemškimi katoličani.
Leta 1556 ga je sveti Ignacij imenaval za prvega provinciala na novo ustanovljene južnonemške province. Z dokončno organizacijo reda v Nemčiji je postavil trdne temelje katoliške obnave na tem ozemlju. Dokončal je tri kolegije in vzpostavil šest novih.
Istočasno je bil zaupni svetovalec katoliških knezov, med njimi predvsem cesarja Ferdinanda I. Na njegovo željo je leto dni upravljal dunajsko nadškofijo. Bil je svetovalec bavarskih vojvod, papežev Pija IV, Pija V. in Gregorja XIII. Hkrati je bil svetovalec papeških nuncijev v Nemčiji in se je udeleževal verskih razprav s protestanti. Od papežev je dobival posebne naloge, kakor npr. leta 1565, naj nemški škofje začno izvajati odloke tridentinskega cerkvenega zbora. Delal je za večjo povezavo nemške Cerkve z Rimom, zato so ustanovili nove nunciature ter razširili nemški kolegij v Rimu.
Pisateljsko delo sv. Kanizija ni bila majhno. Predvsem so tu trije njegovi katekizmi. Na osebno cesarjevo pobudo so izšli v treh različnih izdajah. Prvi katekizem (Summa dactrinae christianae) je izšel leta 1555 na Dunaju. Ima 230 vprašanj in odgovorov in je zamišljen kot priročnik za zadnji letnik kolegijev in univerz. Mali katekizem je izšel kot dodatek latinski slovnici v nemškem jeziku leta 1556/57 v Ingolstadtu. Ima le 59 vprašanj in odgovorov in je namenjen za prvi pouk otrokom. Tretja izdaja katekizma je naslovljena »Mali katekizem katoličanov«. Ima 124 vprašanj in kratkih odgovorov; namenjen je bil za pouk na srednjih in višjih šolah.
Ti katekizmi so tako zasloveli, da so jih uporabljali pa vsej Evropi in v misijonskih pokrajinah. Še za življenja Petra Kanizija so jih tiskali več kot dvestakrat. Prevedeni so bili v mnoge jezike. Mali katekizem je izšel tudi v slovenščini. Prevedel oziroma priredil ga je p. Janez Čandek D. J.
Ti katekizmi so od 17. do 19. stoletja doživeli na stotine izdaj. Niso pisani polemično. Gradijo, ne podirajo. Kanizij se je ogibal prepirov s protestanti. Pij XI. je ob kanonizaciji pokazal na katekizme kot na najbolj upoštevana literarna dela sv. Petra Kanizija.
Poleg številnih drugih teoloških del sta splošna cenjena dva obsežna spisa o Janezu Krstniku (o opravičenju) in o Materi Božji, ki ju je Peter izdal pa nalogu Papeža Piija V. kot odgovor na spise protestantov iz Magdeburga.
Ko je bil premeščen v Friburg v Švico, je moral dograditi na novo ustanovljeni kolegij Družbe Jezusove, kjer je ostal do smrti 1597.
Naš svetnik je imel neomajno zaupanje v Boga, da se bo Cerkev obnovila. Nikoli ni bil obupan, vedno je znal vlivati poguma drugim. »Strah mnogih,« je pisal v dnevniku, »je večji, kot je potrebno. Preveč iščemo človeško, premalo Božjo pomoč.« Dobro je poznal težak položaj Cerkve in je v dnevnik napisal: »Peter spi. Juda bedi.«
Kanizij ni bil fanatik. Njegova govorica je bila zelo blaga – pa vzoru Petra Fabra. Dobro je razlikoval hoteni odpad od katoliške vere od nehotenega. Za večina protestantov se ni moglo reči, da so hote odpadli.
Njegova pobožnost je temeljila na obširnem znanju svetega pisma in cerkvenih očetov. V svojih hišnih spodbudah je priporočal češčenje Srca Jezusovega. Papež Pij IX. ga je leta 1864 razglasil za blaženega, Pij XI. pa 1925 za svetnika in obenem za cerkvenega učitelja. Njegovo truplo počiva v Friburgu v Švici v cerkvi sv. Mihaela.
Spodnje besedilo je leta 1926 izšlo v majhni knjižici ob proslavi kanonizacije Petra Kanizija. Založila cerkev sv. Jožefa v Ljubljani.
I. Življenje
Peter Kanizij se je rodil na Nizozemskem v mestecu Nimvegenu dne 8. maja 1521. Njegov oče, Jakob Kanizij, je bil ugleden in bogat mestni župan. Mati mu je umrla kmalu po njegovem rojstvu.
Ko mu je bilo 15 let, so ga poslali v slavno mesto Koln, da se tam uči bogoslavja in državnega prava. Tu je ostal 4 leta (do 1540). Študiral je zelo zagnano, tako da je dobil že z 19. letom časten naslov »Magister artium«. Ta čas mu je bil za duhovnega voditelja učeni in pobožni duhovnik Nikolaj van Esche. V Kolnu je sklenil prijateljstvo s karmeličani, kartuzijanci in raznimi cerkvenimi dostojanstveniki.
Oče ga je nagovarjal, naj si izbere nevesto. Peter pa obljubi 25. februarja 1540 Bogu vedno devištvo. Tri leta pozneje, torej kot 22 leten mladenič, napravi duhovne vaje pod vodstvom bl. Petra Fabra. V duhovnih vajah spozna svoj poklic. Sklene vstopiti v Družbo Jezusovo in ta svoj sklep takoj tudi izvrši v Mainzu leta 1543. Leta 1546. postane duhovnik. Čeprav še zelo mlad je užival pri raznih cerkvenih dostojanstvenikih velik ugled. Ko je Herman Wied, nadškof v Kolnu, odpadel k protestantizmu, so izbrali mestni zastopniki Petra Kanizija za težko in kočljivo nalogo, da je šel k cesarju Karlu V. prosit pomoči proti škofu odpadniku. Naslednje leto 1547 je začel zborovati v Tridentu veliki tridentinski cerkveni zbor. Kanizij je imel tedaj komaj 26 let. Kardinal Truchses, škof augsburški, ga pošlje v Trident, da ga nadomešča kot njegov poslanec (legat) na cerkvenem zboru. Pri zborovanjih je imel dva govora. Vzbudil je z njima vsestransko pozornost.
Iz Tridenta so ga pozvali v Rim. Tu se je mudil nekaj mesecev. Ta kratka doba, ki jo je preživel pod vodstvom sv. Ignacija, je napravila na mladega redovnika Kanizija neizbrisen vtis za vse življenje. Sv. Ignacij ga pošlje v novoustanovljeni kolegij v Mesino v južni Italiji. Tam začne živahno delovati kot profesor in kot pridigar v latinskem in italijanskem jeziku. Ostane pa le malo časa. Bavarski vojvoda Viljem IV. je namreč ustanovil novo vseučilišče v Ingolstadtu. Prosil je papeža Pavla III. za nekaj profesorjev iz Družbe Jezusove. Sv. Ignacij je bil v zadregi, ker je imel premalo ljudi za vse potrebne službe. Ker pa se ni mogel ustavljati izrečni želji sv. očeta, je določil za to pomembno delo med nekaterimi drugimi tudi Petra Kanizija.
7. septembra 1549 napravi Kanizij pred sv. Ignacijem slovesne redovne zaobljube. Pred odhodom v Nemčijo se v cerkvi sv. apostola Petra priporoči prav goreče Zveličarju. V molitev zatopljen je videl prikazen presvetega Srca: Prosil je Jezusa, svojega kralja, naj ga izbere za apostola opustošene Nemčije.
Na poti na sever se ustavi v Bologni, kjer postane doktor bogoslovja. Potem hiti naprej in dospe 13. nov. 1549 v Ingolstadt. V Ingolstadtu se takoj loti dela: predaval je na vseučilišču bogoslovje, razen tega je še pridigal in razlagal katekizem. Že naslednje leto ga izberejo za rektorja univerze.
Dve leti nato, 1552 ga pošlje sveti Ignacij na Dunaj v novoustanovljeni kolegij, da bi bil tam na vseučilišču za profesorja teologije, obenem pa tudi pridigar v stolnici sv. Štefana in na dvoru Ferdinanda I. Razen tega je spovedoval po bolnišnicah in jetnišnicah.
V postnem času naslednjega leta (1553) obide okrog 200 zapuščenih župnij po deželi nižje Avstrije, kjer znova vzbudi katoliško zavest. Njegova posebna zasluga je bila, da je odstranil z dvora nekega odpadlega duhovnika Thausena, ki si ga je Maksimilijan, najstarejši cesarjev sin in poznejši naslednik na prestolu, imenoval za pridigarja. Tega Maksimilijan vse svoje življenje ni mogel pozabiti Kaniziju.
Cesar Ferdinand I. kmalu uvidi velike sposobnosti Kanizija. Sklene tudi uporabiti svoj vpliv in Kanizija imenovati za nadškofa na Dunaju. Trikrat poskuša to doseči. Peter Kanizij vsakokrat odločno odbije ponudbo. Šele na zahtevo samega papeža Julija III. sprejme leta 1557. upravo dunajske nadškofije kot generalni vikar, toda že v enem letu se Kanizij spet reši te visoke službe.
Kanizij je pripadal dunajskemu jezuitskemu kolegiju, a njegovo delovanje se je raztezalo daleč preko mej mesta in škofije. Njegov velik prijatelj je bil ljubljanski škof Urban Tekstor (1543-1558). Večkrat sta se shajala na Dunaju in sta skupno snovala načrte. Med drugim sta se zedinila v tem, naj se po vseh deželah ustanove dobre šole z vzgojnimi zavodi, da se mladina, zlasti plemiška in viteška, vzgoji v katoliški veri. Temelj takemu jezuitskemu vzgojnemu zavodu v Ljubljani pa je bil položen šele leta 1597 pod škofom Janezom Tavčarjem, ker je škof Urban Tekstor prerano umrl.
V tej dobi pokliče Petra Kanizija cesar Ferdinand k sebi, da se na državnem zboru v Augsburgu more z njim posvetovati. Kanizij je prišel tudi v Prago, da pridiga in osnuje jezuitski kolegij. Leta 1556 ga sv. Ignacij imenuje za vrhovnega predstojnika južnonemške jezuitske province. Pozimi 1556-1557 ga najdemo spet kot cesarjevega svetovalca na zborovanju v Regensburgu. Katoliški knzi in sam papež ga določijo, da sodeluje pri znanih verskih razpravah v Wormsu. Tam nastopi večkrat v imenu katoličanov proti Melanchtonu. Dosegel je zlasti to, da so se protestanti v Wormsu razdvojili in tako oslabili svoje pogubne napade. Iz Wormsa se poda že v adventu v Alzacijo, da se pri škofu v Strassburgu sporazume glede ustanovitve kolegija Družbe Jezusove v tem mestu. Po svoji navadi začne takoj pridigati v stolnici in tako potrdi v veri katoličane iz Alzacije in Freiburga. Tam se sreča s cesarjem Ferdinandom, ki je šel v Frankfurt na cesarsko kronanje. Cesar mu razodene svojo dušo in nato odpotuje dalje v Frankfurt.
Kanizij krene na jug. Pozvali so ga namreč v Rim na prvo generalno kongregacijo Družbe Jezusove. Še pred koncem te kongregacije ga pošlje papež Pavel IV. na Poljsko z nuncijem Mentuatijem na državni zbor v Pietrkow. Tako je Peter Kanizij razširil svoje delovanje tudi na Poljsko, pa le za kratko; kajti že 1559 ga Cesar spet pokliče v Augsburg.
Na splošno željo in na prošnjo kapitlja prevzame mesto stolnega pridigarja. To mu je pozneje prizadejalo veliko neprijetnosti v njegovem apostolskem delovanju. Kakor dokazujejo njegovi ohranjeni rokopisi se je vsakokrat za pridigo marljivo pripravljal. Razlagal je nedeljske evangelije, obravnaval božje zapovedi in Jonove prerokbe. Pri tem je znal uporabiti in upoštevati vse, kar je bilo primerno časovnim razmeram. Včasih je javno in zelo ostro šibal pohujšanje duhovnikov. Okrog njegove spovednice je bila neprestano velika množica vernikov, ki so iskali pri njem tolažbe v svojih dušnih stiskah. To in pa okoliščina, da so mu ljudje prinašali darove, ki jih je Kanizij porabil za cerkvene potrebe, je vzbudilo pri njegovih nasprotnikih odpor, da so mu celo prepovedali spovedovati v stolnici.
Leta 1562 najdemo Petra Kanizija zopet na prekinjenem tridentinskem cerkvenem zboru kot papeževega teologa. Pa ni dolgo ostal tam. V Nemčiji so ga preveč nujno potrebovali. Skoraj polna 4 leta (1563-1567) je bil Kanizij na potovanju. Obiskal je Inomost, Dillingen, Worms, Mainz, Speyer itd. Vrnil se je leta 1567 v Dillingen, kjer je spoznal angelsko čistega poljskega plemiča Stanislava Kostka, ki je bil pozneje tudi prištet med svetnike. Stanislav ga je naprosil, naj ga sprejme v Družbo Jezusovo. Sv. Peter Kanizij ga pošlje v Rim k sv. Frančišku Borgiju, vrhovnemu jezuitskemu predstojniku. Tako so bili v stiku trije veliki svetniki tedanje dobe.
Kmalu nato je tudi sam potoval v Rim. Kot predstojnik redovne province je moral na glavno zborovanje zastopnikov vseh provinc. Čas v Rimu, kjer ni ostal dolgo, je porabil obenem za nabiranje gradiva za veliko pisateljsko delo. Že spomladi pa je spet pridigal v Augsburgu v cerkvi svetega Mavra. Trinajsto leto je bil že provincijal. Redovni predpisi zahtevajo, da bi se menjal provincijal že na vsaka štiri leta. Peter Kanizij je tudi željno prosil sam, da bi mu odvzeli to breme. Šele po trinajstem letu ga je sv. Franc Bargija uslišal.
Čakala so ga še velika dela v čast Božjo. Leta 1570 je moral prevzeti službo dvornega spovednika v Innsbrucku pri nadvojvodu Ferdinandu II. Leta 1575 ga je papež Gregor XIII. poklical v Rim, da mu poroča o stanju Cerkve v Nemčiji. Papež je ob tej priložnosti izkazal Kaniziju posebne časti. Ta se je nato spet vrnil v Nemčijo ter deloval po raznih mestih, dokler ga ni nuncij Bonhomini zaprosil za ustanovitev jezuitske skupnosti v Freiburgu v Švici. Sam sv. oče je to želel in tako je leta 1580 odšel Kanizij v Freiburg, da položi temeljni kamen novemu kolegiju.
Takoj začne v mestu svoje apostolsko delovanje. Da tedaj so še bile Marijine kongregacije dovoljene samo za moške. On je v Freiburgu takoj ustanovil in vodil Marijino družbo za meščane in dijake, pozneje je dobil dovoljenje za prvo žensko kongregacija. V Freiburgu je Kanizij ostal do svoje smrti. Večkrat so ga sicer njegovi predstojniki zaradi njegovih izrednih zmožnosti hoteli uporabiti še na raznih drugih mestih, a vedno je nastal kak zadržek. Kanizij je sam rekel, da mu je sv. Nikolaj, patron Freiburga, razodel, da bo stalno ostal v Freiburgu. Nuncij in mestno zastopstvo so skrbno pazili, da ga jim nihče ne odvzame. Tako je Kanizij v Freiburgu preživel svoja zadnja leta. Preživel jih je v molitvi, v poučevanju konvertitov in v pisateljevanju, dokler ga ni Gospod poklical k Sebi dne 21. decembra 1597.
Kanizija so imeli vsi, ki so ga poznali, za svetnika. Zato so mestni očetje freiburški zahtevali, da naj se ga pokoplje v glavni mestni cerkvi sv. Nikolaja. Vendar so pozneje (leta 1625) prenesli njegove ostanke v jezuitsko cerkev sv. MihaeIa.
II. Kanizijeva dela. Apostol tiska.
Zasluge sv. Petra Kanizija za sveto Cerkev so neprecenljive. On je najprej spoznal vrednost dobrega tiska. Videl je, da je treba braniti sveto vero prav tako s peresom kakor z govori. Zato je že na cerkvenem zboru in pozneje na papeževem dvoru spodbujal sposobne bogoslovce, naj pišejo knjige v obrambo katoliške Cerkve. Od sv. očeta Pija V. je izprosil podporo za katoliške tiskarne v Nemčiji. V Freiburgu je pridobil mestno upravo, da je ustanovila tiskarno. Dosegel je od svete stolice posebnih pred pravic za svoja tiskarska podjetja. Kjer je le mogel, je pomagal, da je mogla iziti kaka dobra knjiga. Četudi je bil vedno silno zaposlen z važnimi službami, je vendar vedno našel toliko časa, da je še drugim pregledoval rokopise, preden so šli v tisk. Tudi sam je napisal izredno veliko del. Književni seznam jezuitskega reda ima celih 38 strani velike oblike samih naslovov Kanizijevih del in novih izdaj.
Glavno Kanizijevo delo je svetovno znani »Katekizem«, ki je izšel prvič leta 1555 na Dunaju. Še za njegovega življenja je izšel v več kot 200 izdajah v najmanj 13 jezikih. Ta knjiga je celo po sodbi protestantskih zgodovinarjev mojstrsko delo posebne vrste. Odlikuje se zlasti s tem, da kratko, jasno in pregledno razloži ves katoliški verski nauk in obenem krepko in temeljito zavrne zmote krivovercev.
Že leta 1554. je izdal cesar Ferdinand naredbo, da se sme na Goriškem rabiti samo Kanizijev katekizem. Duhovniki in izobraženci svetnega stanu v naših krajih so dobili v roke latinske Kanizijeve katekizme in iz njih poučevali naše ljudstvo v svetih resnicah. Popoln slovenski prevod Kanizijevega katekizma je izšel leta 1615. v Augsburgu. Prevod je oskrbel jezuit Janez Čandik. V Gradcu, Celovcu in v Ljubljani so izšli slovenski katekizmi Petra Kanizija za duhovnike in učitelje, starše in otroke in za ude bratovščine krščanskega nauka. V času od leta 1758 do 1777 poznamo devet slovenskih izdaj tega katekizma (5 ljubljanskih, 1 celovška, 3 graške). V mnogih izdajah so tudi dodane slovenske pesmi, molitve, kratki abecedniki in druga navodila. Ljudstvo se je teh molitev naučilo in jih je glasno molilo pri službi božji, vmes pa pelo svete pesmi. Slovenski mladeniči so prejeli iz teh knjig trdno podlago za življenje. Slovenski narod je bil ravno zaradi temeljitega pouka v katekizmu močno zavarovan pred mrzlo sapo janzenizma in jožefinizma. Nobena knjiga se v slovenščini ni tolikokrat natisnila kot katekizmi in v dveh, treh stoletjih ni bilo Slovenca, ki bi se ne bil učil resnic svete vere po navodilih svetega Petra Kanizija.
Pij V. je izročil Kaniziju še drugo težko nalogo, naj zavrne zgodovinske knjige magdeburških centuriatorjev, t. j. protestantskih pisateljev, ki so iz posameznih stoletij cerkvene zgodovine nabrali zgledov za napade proti Cerkvi, zlasti proti češčenju Marijinemu. Kanizij je dokazal, kako nepošteno so centuriatorji obdelovali zgodovino. Dodal je iz zgodovine toliko dokazov za češčenje Matere božje in za nauke svete Cerkve, da so ti pisatelji popolnoma opustili nadaljevanje svojih knjig. Napisal je še posebej prekrasno delo o češčenju Matere božje. Naslov mu je dal: “Pet knjig o nepopisno lepi Devici in presveti božji Materi Mariji”. V tem delu je zbral iz svetih očetov in cerkvenih očetov najlepše misli o Mariji. Ko je kardinal Hosius to knjigo prebral, je rekel, da bi ne mogel imenovati človeka na vsem svetu, ki bi bolj proslavil Marijo kot Kanizij.
III. Kanizijeva osebnost.
Kanizij je bil plemenit po značaju. Kruger, protestantski profesor teologije pravi: »Peter Kanizij je bil plemenit jezuit brez sence in brez madeža na svojem značaju.« Glavna poteza v značaju sv. Petra je bila goreča ljubezen do božjega Zveličarja. Ta ga je vseskozi prevzela. Iz te ljubezni je zajemal moči za tako neumorno delovanje v obrambo in razširjenje Kristusove Cerkve. Odtod tudi izvira njegova zvesta, otroška vdanost do sv. Apostolske stolice. Po sodbi treznih zgodovinarjev je sv. Peter Kanizij ena največjih osebnosti 16. stoletja. Kanizijeva zasluga je predvsem, da sta južna Nemčija in Avstrija ostali zvesti katoliški veri in nista odpadli k protestantizmu. Zato ga po vsej pravici nazivajo apostola teh krajev.
Kanizij je bil tudi zgleden član svojega reda. Dan, ko je bil sprejet v Družbo Jezusovo, je slavil kot svoj rojstni dan. Pokorščina mu je bila sveta. Bil je skrben poglavar svojim podložnikom. Malo pred svojo smrtjo se je izrazil, da mu ni bilo nikoli žal, da je postal jezuit.
V svojem življenju je moral prestati mnogo težav in krivičnih napadov od strani svojih nasprotnikov. Razširili so proti njemu govorico, da je postal protestant, tako, da se je na veliko noč leta 1568 moral v Wurzburgu v stolnici celo zagovarjati in to govorico zavrniti. Toda Kanizij se ni dal nikoli preplašiti, vedno in povsod je odločno in brez strahu nastopil in branil resnico.
Prepis pripravil: AlBa
Vir
Danes bi vam rad spregovoril o sv. Petru Kaniziju. Rodil se je 8. maja 1521 v Nijmegnu na Nizozemskem. Kot študent na kölnski univerzi je obiskoval kartuzijane pri Sv. Barbari in pobožne može, ki so gojili duhovnost devotio moderna. 8. maja 1543 je vstopil v Družbo Jezusovo. Junija 1546 je bil v Kölnu posvečen v duhovnika in šel že leto zatem kot teolog augsburškega škofa na tridentinski koncil.
Apostol Nemčije
Leta 1548 je pri sv. Ignaciju končal duhovno formacijo in potem v kolegiju v Messini opravljal navadna hišna opravila. Ko je 4. oktobra 1549 v Bologni dosegel doktorat iz teologije, ga je sv. Ignacij namenil za apostolat v Nemčiji. Obiskal je papeža Pavla III. in šel molit v baziliko sv. Petra. Tam je prosil Petra in Pavla, naj mu podelita apostolski blagoslov za njegovo življenjsko poslanstvo. V svoj dnevnik je zapisal: »Potrdila sta moje poslanstvo v Nemčiji, kakor da mi kot apostolu Nemčije izročata svojo naklonjenost.«
Smo v času luteranske reformacije, ko je v nemško govorečih deželah pred privlačnostjo reformacije katoliška vera navidez ugašala. Kanizijeva naloga, ko naj bi tam obnovil katoliško vero, je bila skoraj nemogoča. Izvedljiva je bila samo v moči molitve, iz globokega osebnega prijateljstva z Jezusom Kristusom.
Kanizij se je s poslanstvom, ki ga je prejel od Ignacija in papeža Pavla III., odpravil na Bavarsko, kjer je služboval kar nekaj let. Kot dekan, rektor in vicekancler Univerze v Ingolstadtu je skrbel za akademsko življenje ustanove in versko ter moralno prenovo ljudstva. Na Dunaju, kjer je bil za kratek čas škofijski upravitelj, je opravljal pastoralno službo v bolnišnicah in zaporih. Leta 1556 je ustanovil kolegij v Pragi in bil do leta 1569 prvi predstojnik gornjenemške jezuitske province. V tej službi je v Nemčiji vzpostavil gosto mrežo skupnosti svojega reda, zlasti v kolegijih. Udeležil se je tudi pogovorov s protestantskimi voditelji v Wormsu (1557); opravljal je funkcijo papeškega nuncija na Poljskem (1558); sodeloval je na dveh zasedanjih skupščine v Augsburgu (1559 in 1565); sodeloval je na končnem zasedanju tridentinskega koncila, kjer je spregovoril o vprašanju obhajila pod obema podobama in o indeksu prepovedanih knjig (1562).
Leta 1580 se je umaknil v Fribourg v Švico in se ves posvetil pridiganju in pisanju; tam je tudi umrl 21. decembra 1597. Za blaženega ga je razglasil bl. Pij IX. leta 1864, za drugega apostola Nemčije papež Leon XIII., za svetnika in cerkvenega učitelja pa papež Pij XI. leta 1925.
Cilj – poživitev vere
Sv. Peter Kanizij je lep del svojega življenja preživel v stiku s pomembnimi ljudmi svojega časa in je bil še posebej vpliven s svojimi spisi. Izdal je zbrana dela sv. Cirila Aleksandrijskega in sv. Leona Velikega, Pisma sv. Hieronima in Govore sv. Nikolaja iz Fluë. Njegovi najbolj razširjeni spisi pa so trije katekizmi, napisani med letoma 1555 in 1558. Prvi katekizem je bil namenjen študentom, sposobnim razumeti osnovne pojme teologije; drugi otrokom iz ljudstva za prvo versko izobrazbo; tretji pa mladim z današnjo srednješolsko izobrazbo. Katoliški nauk je v njih razlagal z vprašanji in odgovori, na kratko, s svetopisemskimi izrazi, zelo jasno in brez polemičnih namigov. Že v njegovem življenju je ta katekizem doživel dobrih 200 izdaj. Na stotine izdaj je sledilo vse do 20. stoletja.
Razlikoval je zavestni grešni odpad od vere od izgube vere brez krivde zaradi okoliščin. V rimskih soočenjih je izjavil, da je večina Nemcev sprejela protestantizem brez krivde. V času hudih verskih nasprotij se je izogibal ostrini in jezljivi retoriki; za cilj si je zastavil zgolj poživitev vere v Cerkvi. Pri tem mu je pomagalo obširno in prodorno poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov.
Kristocentrična duhovnost
Za duhovnost sv. Kanizija je značilno globoko prijateljstvo z Jezusom. V svoj dnevnik je zapisal: »Kot da bi mi ti na koncu odprl srce presvetega telesa, ki se mi je zdelo, da ga vidim pred seboj, si mi ukazal, naj pijem iz tega izvira, povabil si me tako rekoč, naj zajemam vode svojega odrešenja iz tvojih studencev, moj Odrešenik.« In potem je videl, kako mu je Odrešenik dal tridelno obleko, katere deli se imenujejo mir, ljubezen, vztrajnost, da je v njej opravljal delo katoliške obnove. Njegovo prijateljstvo z Jezusom, ki se hrani z ljubeznijo do Svetega pisma, Najsvetejšega in cerkvenih očetov, je bilo jasno povezano z zavestjo, da je v Cerkvi kot nadaljevalec poslanstva apostolov.
V kristocentrični duhovnosti sv. Petra Kanizija korenini globoko prepričanje: ni mogoče, da bi duša, ki ji je do lastne popolnosti, ne opravljala vsak dan molitve v duhu, ki je redno sredstvo, ki omogoča Jezusovemu učencu tesen stik z božjim Učiteljem. Zato naš svetnik v spisih, namenjenih duhovni vzgoji ljudstva, vztrajno poudarja pomen bogoslužja, ko razlaga evangelije, praznike, mašni obred in druge zakramente, obenem pa vernikom pokaže, kako potrebno je, da se vsakdanja osebna molitev pridruži udeležbi pri javnih obredih Cerkve.
Gre za spodbudo in metodo, ki sta ohranili veljavo, še zlasti ko ju je s svojo avtoriteto vnovič ponudil drugi vatikanski koncil v Konstituciji o bogoslužju: krščansko življenje ne raste, če ga ne hrani udeležba pri nedeljskem bogoslužju, vsakdanja osebna molitev in osebni stik z Bogom. Sredi tisoč dejavnosti in pobud, ki nas obdajajo, je potrebno vsak dan najti, da bi ga poslušali in se pogovarjali z njim.
Sv. Peter Kanizij nas jasno uči trenutke zbranosti pred Gospodoms svojim življenjem. Jasno nas uči, da je apostolska služba učinkovita in obrodi sadove odrešenja v srcih samo, če je oznanjevalec osebna Jezusova priča, z njim tesno povezan v veri, z moralno skladnim življenjem in z nenehno molitvijo ter prav táko ljubeznijo. In to velja za vsakega kristjana, ki hoče svojo pripadnost Kristusu živeti zavzeto in zvesto. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 9. februarja 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Sveti Peter Kanizij, redovnik iz Družbe Jezusove in cerkveni učitelj, ki je bil poslan na Nemško. Tam je s pridiganjem in pisanjem, med katerim se odlikuje delo, ki se imenuje »Katekizem«, marljivo deloval mnoga leta za obrambo in okrepitev katoliške vere. V Fribourgu [fribúru] v Švici se je slednjič od truda odpočil.
Vir
Že vzdevka, ki so mu ju nadeli: kladivo protestantizma in drugi apostol Nemčije, kažeta, kako pomembno vlogo je odigral Peter Kanizij v svojem času in prostoru. Bil je duša katoliškega obnovitvenega dela na Nemškem in v širšem katoliškem svetu, velik po svojem znanju in talentih, še večji pa po svoji ljubezni do mladine, preprostega ljudstva in Cerkve, ki ji je predano služil, jo branil in prenavljal.
Ime: Peter, latinsko Petrus izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.
Rodil se je 8. maja 1521 v Nymwegnu na Holandskem, umrl pa 21. decembra 1597 v Fribourgu v Švici.
Družina: Rodil se je v premožni družini Jakoba Kanizija, župana v Nymwegnu, ter Egidije van Houweningen. Mati mu je kmalu umrla.
Študij: Bil je izredno nadarjen in vsestransko izobražen; v Kölnu je študiral filozofijo, umetnost, civilno pravo, kasneje še teologijo in kanonsko pravo, v Bologni pa je dosegel doktorski naslov.
Sodobniki: Peter Faber, sv. Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Frančišek Saleški, Martin Luter, papeža Pavel III., Julij III., ljubljanski škof Urban Tekstor, cesar Ferdinand I.
Skupnost: Bil je prvi Nemec, ki je 8. maja 1543 vstopil v novoustanovljeni jezuitski red in sodeloval pri ustanovitvi prve jezuitske hiše v Kölnu. Leta 1546 je bil posvečen v duhovnika, slovesne zaobljube pa je napravil v Rimu jeseni leta 1549.
Službe: Pridigal in deloval je kot dušni pastir v Nemčiji, Švici, Avstriji in na Češkem. Sodeloval je na tridentinskem koncilu, bil rektor univerze in profesor teologije v Ingolstadtu, profesor, stolni in dvorni pridigar na Dunaju, učil je v Messini na Siciliji, delal v Augsburgu, Pragi, Münchnu in Innsbrucku. Imel je stike z vsemi pomembnimi katoličani svojega časa, sodeloval pri vseh velikih cerkvenopolitičnih pogajanjih in odločanjih, spoštovali in cenili so ga tako papeži kakor tudi cesar. Nazadnje je deloval v Fribourgu, kjer je ustanovil kolegij sv. Mihaela.
Kreposti: Kljub svoji učenosti in ugledu je bil Kanizij človek za vse stanove, bil je najbolj neutrudljiv pridigar svojega časa, najraje pa se je zadrževal med otroki in mladino, saj mu je bila skrb za njihovo vzgojo ena najpomembnejših nalog. Bil je človek močne vere in velike zvestobe Cerkvi, kljub njenim napakam. Bil je dobrohoten in ponižen: ko ni mogel več pisati, je vzel metlo in pometal samostanske hodnike ali pa v kuhinji pomival posodo.
Dela: Ohranilo se je več kot 12.000 velikih pol njegovih pridig, številna pisma, spomenice in poročila, njegovo najbolj znano delo pa je trojni katekizem za otroke, srednješolce in študente.
Zavetnik: Nemčije, škofij Innsbruck in Brixen; tudi katoliških časnikarjev in piscev katekizmov.
Upodobitve: Na upodobitvah je naslikan v jezuitskem oblačilu, njegovi atributi so lobanja, križ, katekizem in pero. Upodabljajo ga tudi, kako sede razlaga otrokom katekizem.
Beatifikacija: 20. novembra 1864 ga je papež Pij IX. imenoval za blaženega, 21. maja 1925 pa Pij XI. za svetnika in cerkvenega učitelja.
Goduje: 21. decembra, prej 27. aprila.
Vir
Široko razgledani in v Bogu trdno zasidrani jezuitski redovnik Peter Kanizij, čigar god danes slavi katoliška Cerkev, je bil duša prenovitvenega dela na Nemškem v drugi polovici 16. stoletja. Bil je svetovalec katoliških knezov, pomočnik škofov, ustanovitelj vzgojnih zavodov in semenišč, neutrudljiv pridigar in pisatelj. Naslov cerkvenega učitelja, ki mu ga je Cerkev priznala leta 1925, ko je bil razglašen za svetnika, si je Peter Kanizij zaslužil predvsem s svojimi katekizmi, knjigami oziroma knjižicami, v katerih je na vsem umljiv način povzet katoliški verski nauk, navadno v obliki vprašanj in odgovorov. Njegov mali in srednji katekizem sta bila večkrat poslovenjena; mali po zaslugi jezuita Janeza Čandeka že leta 1615.
Peter KanizijTa izredni apostol je bil doma na Nizozemskem, kjer se je rodil 8. maja 1521 v mestu Nimvegen. Kot študent filozofije v Kölnu je svoj priimek Kanijs polatinil v Canisius. Leta 1543 ga je Peter Faber sprejel v novoustanovljeno Družbo Jezusovo. Študiral je na raznih evropskih univerzah, dokler ga ni Ignacij Lojolski leta 1547 poklical v Rim, kjer je pod njegovim vodstvom opravil duhovne vaje, po njih pa mu je Ignacij za področje njegovega apostolskega delovanja določil Nemčijo. V tisti uri se je Peter Kanizij zavedel, da je to njegova življenjska naloga. Opravil jo je tako odlično, da ga je papež Leon XIII. imenoval “drugega apostola Nemčije za svetim Bonifacijem”.
Slovel je predvsem kot izreden pridigar, ki je privlačil velikanske množice. Dejansko je pridigal za vse stanove. Pridigal je v domala vseh večjih mestih tedanje zahodne in srednje Evrope. Leta in leta je imel tedensko več pridig, ki so včasih trajale več ur. Ohranilo se je več kot 12.000 velikih pol njegovih zapisanih pridig. Govoril je živo, nazorno, prepričevalno, da so ga radi poslušali preprosti ljudje in izobraženci. Ogromno je pridigal, vzel pa si je tudi čas za poučevanje krščanskega nauka, veliko je tudi spovedoval.
Na poti v Nemčijo je na univerzi v Bologni dosegel doktorski naslov in bil nato profesor bogoslovja v Ingolstadtu. Vedel je: »Vzgojiti dobre duhovnike je najpreprostejša pot za posvečenje celih narodov. Kdor ljubi Boga, bo to ljubezen delil tudi drugim in svetniški pastir bo imel skoraj zmeraj tudi svetniško čredo.«
Od tam je šel po naročilu papeža Julija III. na Dunaj za profesorja in stolnega pridigarja, zatem je dve leti deloval v Pragi. Po letu 1556 je bil 13 let provincial gornjenemške jezuitske province in kot tak je veliko potoval. Ko se je leta 1569 te službe rešil, se je nekaj let posvetil le pridiganju v Innsbrucku in nato na bavarskem dvoru. Od leta 1580 dalje je živel v Friburgu v Švici, kjer je ustanovil kolegij, pridigal in neutrudno pisal. Dopisoval si se z dvema velikima reformatorjema tedanje dobe: z milanskim nadškofom sv. Karlom Boromejskim in z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim. Zadnja leta so mu opešale moči. Težave bolezni je prenašal s svetniško vdanostjo. Umrl je 21. decembra 1597. Papež Pij IX. ga je leta 1864 prištel med blažene, papež Pij XI. pa leta 1925 med svetnike, obenem pa ga je tudi razglasil za cerkvenega učitelja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.