sveti Peter Veronski – redovnik in mučenec

Peter iz VeroneV času, v katerem se je rodil sveti Peter, se je, predvsem na severu Italije, močno razraslo krivoverstvo, ki je učilo, da se je Cerkev, zlasti s svojim naukom o stvarjenju (učili so, da je svet hudičevo delo), omadeževala in ni več čista Kristusova nevesta. Katari (čisti) oz., albižani, kakor so se imenovali, so se zato šteli za poklicane, da jo očistijo vseh napak. Sekti so pripadali tudi Petrovi starši in samo očetovi želji, da bi otroku omogočil čim boljšo in visoko izobrazbo, gre zasluga, da Peter ni podlegel krivoverskim zmotam. Poslal ga je namreč v najboljše katoliške šole, misleč, da bo mladenič pozneje sam prišel do »pravega spoznanja«. Pot ga je vodila v Bologno, središče učenosti, pa tudi precej razpuščenega in razvratnega študentskega življenja. A tako, kakor ga ni premamilo krivoverstvo, mu tudi čari in miki lagodnega posvetnega življenja niso mogli do živega. Z molitvijo, čuječnostjo in dobrim čtivom je zmagoval notranje boje; sad tega pa je bil njegov sklep, da se popolnoma odpove svetu in posveti Bogu. Pridružil se je svetemu Dominiku, ki je prav v tistem času ustanovil pridigarski red in kamor so množično vstopali tudi številni njegovi vrstniki. Bil je star šele šestnajst let, a sveti Dominik ga je z veseljem sprejel v svoje posebno varstvo, saj je v njem spoznal izrednega mladeniča čistega srca in obdarovanega s številnimi sposobnostmi. V želji, da bi čim bolj posnemal svojega vzornika in bil kar se da popoln, je na začetku redovne poti s posti, bedenjem in spokornostjo kmalu izčrpal svoje telesne moči. Šele resna bolezen ga je izučila, da mora biti previden in si znati prizanašati. Vsi so ga občudovali v njegovi ponižnosti, zbranosti duha, ljubezni do samote in pobožnosti. Dan si je natančno razdelil na čas molitve, učenja, branja in strežbe bolnikom. Ni se sramoval opravljati najnižjih del v samostanu in izročilo pravi, da je ohranil svojo dušo in telo vse življenje tako čisto, da ju ni nikoli omadeževal s smrtnim grehom.
sveti Peter iz VeroneKmalu potem ko je bil posvečen v duhovnika, so mu zaupali številne visoke in odgovorne službe: bil je prior v Comu in Piacenzi ter papeški odposlanec in inkvizitor. Njegovo največje poslanstvo, pri katerem je požel največ uspeha, pa je bilo služba pridigarja po vsej severni Italiji. Kamorkoli je prišel, so se ljudje trumoma zbirali ob njem, velikokrat je pridigal kar na trgih in pod milim nebom, ker v cerkvah ni bilo dovolj prostora za vse poslušalce. Sprejemali so ga z največjimi častmi, v procesijah, s petjem in zastavami ter se množično spreobračali, ob njem pa so se dogajali tudi številni čudeži. Bil je velik trn v peti zlasti krivovercem, ki so dolgo časa kovali načrte proti njemu, dokler ga niso na koncu umorili. Na poti v Milano so ga 6. aprila 1252 napadli in mu s sekiro prebili glavo.

Ime: Peter, latinsko Petrus izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«.
Rodil se je okoli leta 1205 v Veroni v Italiji, umrl pa 6. aprila 1252 v Fargi, prav tako v Italiji.
Družina: Njegovi starši so bili krivoverci, pripadali so sekti albižanov.
Zavetnik: dominikancev, mest Como in Cremona, Lombardije in vojvodine Modena; proti glavobolu, viharju, streli in neurju, za dobro žetev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot dominikanca v redovnem oblačilu s prstom na ustih kot znamenjem za molčečnost, in z rano na glavi (tudi s sekiro v glavi) ter z nožem ali mečem.
Beatifikacija: 25. marca 1253 ga je papež Inocenc IV. uradno razglasil za svetnika.
Goduje: 6. aprila, prej 29. aprila, v dominikanskem koledarju pa je njegov god 4. junija. 
Vir