sveti Petronij – škof

Petronij Zavetnik Bologne
Petronij je bil osmi škof italijanskega mesta Bologne, v letih 431 ali 432 do 490. O njem je malo zanesljivih zgodovinskih podatkov. Leta njegovega škofovanja so bila že v času bližnjega propada zahodnorimskega cesarstva (leta 476). Rodil naj bi se v premožni družini. Očetu je bilo tudi ime Petronij in je opravljal visoke državne službe v Španiji in Galiji. Tudi sin naj bi najprej šel po očetovih stopinjah.

Ni znano, kdaj se je odločil za življenje menihov. Dobro se je vživel v njihova pravila. Pozneje je nasledil škofa Feliksa (tudi svetnika) na bolonjskem škofijskem sedežu. O tem poročata dva vira iz tistega časa: pismo lyonskega škofa Evherija sorodniku Valerijanu, ki hvali Petronijevo vzorno duhovniško življenje, in Genadijeva Knjiga o slavnih možeh iz leta 492, ki ga tudi označuje kot svetega človeka in mu pripisuje avtorstvo več del. O njih pa danes menijo zgodovinarji, da jih najbrž ni napisal on, temveč so le krožila pod njegovim imenom. Pozneje so mu pripisali še dva govora, enega v čast sv. Zenonu, veronskemu škofu v 4. stoletju.

Kaže, da so ga nepretrgano častili za svetnika v samostanu sv. Štefana, kjer je bil pokopan. Širše so ga začeli častiti, ko je bolonjski škof Henrik 4. oktobra leta 1141 našel v cerkvi sv. Štefana njegove relikvije. Tamkajšnji menihi so napisali Petronijev življenjepis. Ta se je izgubil, ohranil pa se je Govor ob obletnici najdenja relikvij sv. Petronija in pozneje napisani preprostejši življenjepis.

Meščani Bologne so ga potem začeli častiti za svojega zavetnika poleg sv. Petra, sv. Dominika in sv. Frančiška Asiškega. To je razvidno iz mestnih statutov, izdanih leta 1284. Pozneje so praznovanje svetnikovega godu raztegnili na vse mestne cerkve in vso škofijo. Njemu na čast so sezidali tudi baziliko in vanjo prenesli relikvijo, svetnikovo glavo, medtem ko so druge kosti ostale v cerkvi sv. Štefana.

Upodabljajo ga, kakor je bilo takrat v navadi za škofe mestne zavetnike, v škofovskih oblačilih, s pastirsko palico v eni roki, v drugi pa drži miniaturni model mesta. Med drugimi ga je naslikal tudi Guido Reni.
Vir