sveti Pij V. – redovnik in papež

Pij V.       Imena: Pij, Pijo, Pio; Pija
        Po rojstvu se je pisal Antonio Gizlieri. Bil je iz obubožane plemiške družine v Savoji. Kot deček je služil za pastirja, dokler ga ni neki dobrotnik skupaj s svojim sinom dal k očetom dominikancem. Postal je mašnik in je bil vsem zgled redovnega uboštva. Leta 1551 so ga poklicali v Rim, kjer je postal škof, kardinal in leta 1566 tudi papež. Novi papež je še vedno živel ubožno kot redovnik; pod vrhnjo obleko je nosil raševino. Bil je oče ubogim in siromašnim in ljudstvo, ki je vse to videlo, ga je tudi ljubilo kot očeta.
Kot papež je veliko storil, da bi se povsod izvajali sklepi tridentinskega vesoljnega cerkvenega zbora in se po njih ozdravile rane protestantizma. Bil je eden največjih liturgičnih papežev. Izdal je misal in brevir, ki sta veljala do sedanje koncilske bogoslužne prenove, in Rimski katekizem, ki je šele pred kratkim dobil nadomestilo v novem katekizmu.
Posebno skrb je posvečal nevarnosti turških vojska, od katerih so veliko trpeli tudi naši kraji. Zato je skušal zediniti evropske vladarje v boj zoper polmesec, kar pa se mu ni povsem posrečilo. Česar ni mogel na zunaj, je dosegel na znotraj z molitvijo. Pravili so, da so se Turki bolj bali papeževe molitve kakor oboroženih vojska krščanskih vladarjev. Ko je umrl, so se v Carigradu tri dni veselili njegove smrti. Pri tem so se spominjali leta 1571, ko so jih po papeževem posredovanju združeni Španci in Benečani premagali pri Lepantu. V tej bitki so Turki izgubili 130 ladij in 30.000 mož, svobodo pa je doseglo 15.000 kristjanov. Ko je prinesel odposlanec poročilo o sijajni zmagi, je papež ves solzan rekel s starčkom Simeonom: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru.«
Papež je zmago pripisoval priprošnji božje Matere in molitvi rožnega venca. V spomin na ta dogodek je v lavretanske litanije vpletel vzklik »Pomoč kristjanov« in uvedel praznik sv. rožnega venca. Čez leto dni je umrl. Želel je umreti kot preprost menih in se je dal obleči v dominikansko redovno obleko.
Goduje 30. aprila.
Vir


Poglavitno nalogo svojega pontifikata je Pij V. videl v temeljiti prenovi Cerkve po smernicah tridentinskega koncila. To mu je v veliki meri, tudi po zaslugi njegove osebne svetosti, uspelo. Ni bil politik in diplomat, ves pa je gorel za utrjevanje in širjenje božjega kraljestva na zemlji. Ena izmed njegovih velikih zaslug je tudi zmaga krščanske vojske nad Turki v pomorski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571. Po njej je na ta dan za vso Cerkev uvedel praznik rožnovenske Matere božje.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Anton Mihael Ghislieri.
Pij V.Rodil se je 17. januarja 1504 v vasi Bosco Marengo blizu Alessandrije v severni Italiji, umrl pa 1. maja 1572 v Rimu.
Družina: Rodil se je v obubožani plemiški družini. Njegovemu očetu je bilo ime Pavel, materi pa Dominika, roj. Augeria. Kot deček je pasel domačo čredo, ker starši niso imeli denarja za njegovo šolanje.
Sodobniki: sv. Karel Boromejski, sv. Peter Kanizij, vladarji: Elizabeta I., Filip II., Maksimilijan II.
Izvolitev: Izvolili so ga 7. januarja 1566, na sedežu sv. Petra pa je bil dobrih šest let, do 1. maja 1572. Bil je 225. papež po vrsti.
Prednik: Pij IV. (1559–1565).
Naslednik: Gregor XIII. (1572–1585).
Zavetnik: Domačega kraja (Bosco Marengo) ter mesta Valleta na Malti.
Skupnost: Štirinajstleten se je leta 1518 začel šolati pri dominikancih v Vogheri, vstopil v njihov red in prevzel ime Mihael. Pridigarski red dominikancev je leta 1215 v Toulousu ustanovil sv. Dominik Guzman.
Službe: Po mašniškem posvečenju leta 1528 je nekaj časa deloval kot bogoslovni profesor, opravljal je pomembne službe znotraj reda, bil imenovan za generalnega komisarja svetega oficija, leta 1556 je postal škof za Nepi in Sutri, leto kasneje pa kardinal; za nekaj časa je prevzel tudi škofijo v Mondovi (Piemont).
Kreposti: Vsi so ga spoštovali zaradi njegovega svetniškega življenja. Bil je oster do sebe, dobrotljiv in ljubezniv do drugih; bil je zelo skromen in pobožen, velik spokornik (procesije je vodil bosonog). Ves je živel in se razdajal samo za duhovno obnovo Cerkve.
Dela: Leta 1566 je izdal Rimski katekizem, tri leta kasneje enoten brevir, Leta 1570 pa je izšlo »njegovo« največje delo, preurejen Rimski misal, ki je veljal vse do 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Strogo je nastopil proti nepotizmu, simoniji, podkupljivosti in drugim zlorabam v rimski kuriji. Zahteval je redne sinode, spoštovanje celibata in klavzure.
Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo v belem dominikanskem oblačilu, pogosto tudi v papeškem ornatu z rožnim vencem v roki in misalom. Na vseh upodobitvah in portretih ima brado.
Grob: Pokopan je v kapeli v cerkvi sv. Marije Snežne, kjer njegovi posmrtni ostanki počivajo v stekleni krsti.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Klemen X. 1. maja 1672, za svetnika pa papež Klemen XI. 22. maja 1712.
Goduje: 30. aprila (prej 5. maja).
Pri nas: Leta 1570 je potrdil imenovanje Konrada Glušiča iz Komna za škofa v Ljubljani in določil benediktinskega opata Jerneja Porcio iz Možaca za vizitatorja avstrijskega dela oglejskega patriarhata.
Misel: »Gospod, pomnoži moje muke, pa tudi mojo potrpežljivost.« (njegove besede pred smrtjo)
Vir

Sveti papež Pij V., ki je bil iz Reda pridigarjev (dominikancev) povišan na sedež svetega Petra. Po dekretih tridentinskega koncila je z veliko pobožnostjo in z apostolsko močjo obnovil božje češčenje, krščanski nauk, pa tudi cerkveno disciplino in utrjeval vero. Umrl je v Gospodu prvega maja v Rimu.
Vir