sveti Pionij iz Smirne – duhovnik in mučenec

PionijImena: Pionij, Pionijo, Pionko, Pionito, Pionija, …
Pionij je živel kakšnih sto let pozneje kot mučeniški škof sv. Polikarp iz istega kraja. Polikarpov duh je preveval tudi Pionijevo življenje in delo. Kot duhovnik v Smirni je zaradi svoje učenosti, skromnosti in zglednega življenja užival velik ugled celo pri nevernih. Kristjani so ga imeli radi kot oznanjevalca evangelija, saj si je vneto prizadeval, da bi pridobil čim več duš za Kristusa. V poročilu o njegovem mučeništvu, ki ga je napisal očividec, je poudarjeno, da Pionij zasluži hvaležen spomin krščanskega občestva bolj kakor kdo drug.
Ta spis je zelo pomemben zgodovinski dokument in se deloma opira na Pionijeve zapiske iz ječe. To je bil čas Decijevega preganjanja kristjanov sredi tretjega stoletja. V Smirni je tedaj vladala lakota. Pionij jo je skupaj z drugimi verniki vdano prenašal, pogani pa so začeli glasno godrnjati in zahtevati kruha. V tem mučnem položaju je mestna oblast uprizorila preganjanje kristjanov. Zunanjo priložnost za to je dal že omenjeni cesar, ki je od vseh svobodnih prebivalcev zahteval, da priznajo rimske bogove. Ob določeni uri naj bi prišli v svetišče in sodelovali pri poganski daritvi. Ukaz je bil jasen: kdor se bo temu upiral, bo kaznovan.
Ohranjeni mučeniški akti, prirejeni za branje v cerkvi, nam živo opisujejo Pionijevo stanovitnost do smrti, hkrati pa kažejo, da se je v Smirni dogajalo isto kakor drugod po rimski državi. Kjer se je razpasla mlačnost v veri, je bilo poleg stanovitnih pričevalcev tudi veliko odpadnikov.
Iz poročila zvemo, da so prezbiterja Pionija in še nekatere druge kristjane prijeli prav na veliko soboto in jih gnali v svetišče, da bi tam darovali poganskim bogovom. Nadzornik svetišča Polemon je na vse načine poskušal doseči, da bi si kristjani premislili. Pionij je v odgovorih na poganske trditve pokazal veliko poznanje Svetega pisma. Bila je smrtna tišina, nihče ni črhnil besedice.
Na koncu je Pionij ponovil: »Vaših bogov ne častimo in zlatih podob ne molimo.« Pogani so ga prosili: »Poslušaj nas, Pionij, ker te imamo radi in si zaradi marsičesa vreden, da ostaneš živ, zaradi značajnosti in prijaznosti. Lepo je živeti in gledati to svetlobo.« On pa jim je odgovoril: »Tudi jaz pravim, da je živeti lepo, toda lepše je, po čemer hrepenimo mi; in svetloba – toda ona je resnična. Vse to je torej lepo. In ne bežimo, kot bi božja dela prezirali ali sovražili, marveč zaradi preobilja drugih večjih ta preziramo, če se nam zbujajo skušnjave …«
Pionija so sežgali na grmadi. Že v plamenih je izrekel poslednji »amen« in z besedami »Gospod, sprejmi mojo dušo!« izdihnil.
Goduje 11. marca, ponekod 1. februarja.
Vir

V Smirni (v Aziji, v današnji Turčiji), sveti Piónij, duhovnik in mučenec, ki je bil po gnusni ječi, kjer je s spodbudami krepil mnoge brate za prenašanje mučeništva, izbran za blaženi konec za Kristusa v ognju, zaradi zagovarjanja krščanske vere pred ljudstvom.
Vir