sveti Remigij iz Reimsa – škof

Remigij Imena: Remigij, Resmigij, Resnigij, Remigija, …
Bil je škof, imenujemo ga apostola Frankov, sin plemiča Emilija in sv. Cilinije, brat škofa sv. Principija. Rodil se je okoli leta 440. Za dojiljo je imel pobožno Balzamino, mater sv. Selzina; rastel je torej med svetniki. Komaj dvaindvajset let starega so ga izvolili za škofa v Reimsu. Izgovarjal se je, da je še mlad in da še mašnik ni. A se ni mogel ubraniti.

Tedaj je bilo v deželi še mnogo poganov. Tudi kralj Klodvik je bil še pogan. Imel pa je za ženo svetnico, Klotildo. Ta je veliko molila za spreobrnjenje svojega moža in je bila uslišana. Klodvik se je sicer izgovarjal, da ne sme zapustiti bogov svojega naroda. Pa se je zapletel v vojno z Alemani, predniki današnjih Švicarjev. Preden je odšel v boj, mu je žena priporočila, naj se v stiski obrne za pomoč na krščanskega Boga. Vnela se je huda bitka, Klodvikove čete so se že umikale. Tedaj se je kralj spomnil ženinega naročila. S prisrčno prošnjo in obljubo, da se bo dal krstiti, se je obrnil do Kristusa – in vojna sreča se je obrnila. Klodvik je zmagal.

Na sveti večer leta 496 je škof Remigij dolgo molil v stolnici, kralju še enkrat govoril o Kristusu in odrešenju. Nato je krstil kralja in 3000 frankovskih veljakov. Po tem zgledu je tudi ljudstvo čedalje bolj sprejemalo krščanstvo.

Remigij pa je moral marsikaj pretrpeti. Celo Klodvik ni mogel kar gladko sleči pogana in mu je večkrat povzročal težave, čeprav je podpiral krščanstvo. Remigij pa je nosil težave mirno, včasih celo šegavo. Nekoč so mu v mrzli noči zažgali žitnice, v katerih je hranil žito za reveže. Škof je brž pohitel k požaru, ki je že dogoreval, pa se ni dalo nič več rešiti. Tedaj je stegnil svetnik roke proti ognju, si jih pomencal in rekel: »Ima pa takle ognjiček tudi nekaj dobrega, da se pri njem lahko ogreje star mož.« Umrl je star nad devetdeset let.

Njegovo geslo je bilo: »Zdrži se vsega, kar te vodi v greh! Nosi velikodušno vse križe, ki ti jih pošilja Bog! Poprimi se vsega, kadar gre za božjo čast in za zveličanje duš.«
Goduje 13. januarja, ponekod 1. oktobra.
Vir Remigij

V nemirnem času preseljevanja narodov, ko se je Francija še trdno oklepala svojih poganskih korenin, se je v pobožni krščanski družini rodil sin, ki mu je neki puščavnik že pred rojstvom napovedal, da bo s svetlobo svojih kreposti razsvetljeval frankovsko ljudstvo. Prerokba se je kmalu tudi izpolnila, saj je sveti Remigij v marsičem odločilno pripomogel, da je, ne samo Francijo, pač pa tudi vso Evropo, počasi, a zanesljivo prekvasil duh krščanstva. Že kot mladenič je slovel po svojem pobožnem življenju, tako da so ga, komaj dvaindvajsetletnega, že izvolili za škofa v Reimsu. S tem se je začela njegova več kot sedemdesetletna požrtvovalna in vse prej kot lahka škofovska služba. Čas in razmere niso bile lahke, od njega so terjale veliko bojev, junaštva in trpljenja. Z vsemi svojimi močmi in z vso svojo močno vero se je boril proti poganstvu in kasneje arianizmu, ki je tajil Jezusovo božjo naravo. Njegov najsrečnejši dan in krona vseh prizadevanj je bil krst kralja Klodvika I., ki je pomenil velik preobrat v vsej evropski zgodovini. To je bilo okrog božiča leta 496; izročila in legende dajejo dogodku še poseben čar in sijaj. Klodvik, ki mu krščanstvo tudi dotlej ni bilo tuje, saj je bila njegova žena Klotilda Burgundska kristjanka, se je v hudi stiski v bitki proti veliko močnejšemu nasprotniku zaobljubil, da se bo dal poučiti v krščanski veri, krstiti in birmati, če bo zmagal. Po zmagi je svojo obljubo tudi izpolnil in škof Remigij ga je nadvse slovesno in z vso lepoto, ki jo premore krščanski obred, krstil, birmal in mazilil za krščanskega kralja. Pri obredu je izrekel pomenljive besede: »Skloni glavo, ponosni vladar! Sežgi, kar si molil, in moli, kar si zažigal!« Kraljevemu zgledu je kasneje sledila večina plemstva, to pa je močno vplivalo na širjenje krščanstva tudi med ljudstvom. Remigij je poskrbel tudi za zunanjo organiziranost in trdnost frankovske cerkve. Ustanovil je več škofij in vodil sinodo leta 514, ki je potrdila cerkveno organizacijo med Franki. Ob smrti je zapustil trdno, živo Cerkev, ki ji verske zmote niso mogle več škodovati. 
Ime: Izhaja iz latinščine, pomeni pa »veslač«. 
Rodil se je leta 437 v Laonu v Franciji,  umrl pa 13. januarja leta 533 ali 535 v Reimsu, prav tako v Franciji.
Družina: Rodil se je v verni galsko-rimski plemiški rodbini, njegov oče je bil Emilij, laonski grof, mati pa sveta Celina. 
Zavetnik: mesta in škofije Reims; proti kugi, v skušnjavah in obupu ter za milost molitve, priprošnjik proti epidemijam, bolečinam v grlu, vročici; proti kačam, proti verski brezbrižnosti.
Legende: Pripisujejo mu veliko število čudežev, najbolj znana pa je legenda, ki pripoveduje o krstu kralja Klodvika. Zaradi gneče niso mogli do škofa prinesti posodice s krizmo. Krstni obred se ni mogel začeti in škof je goreče prosil božje pomoči. Tedaj je priletel v cerkev golobček, ki je v kljunčku držal posodico s krizmo. Iz te posodice so potem več kakor tisoč let mazili francoske kralje. 
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen, kako krščuje Klodvika. Ob sebi ima pogosto tudi posodo z oljem. 
Goduje: 13. januarja, tudi 1. oktobra.

 Vir